Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Cressida
Založba: Vertigo Records
Izid: year
Trajanje: 45:17
Ocena: 4/5
Britanska progresivnorockovska scena je v drugi polovici šestdesetih obrodila vrsto zanimivih, a iz različnih vzrokov obskurnih zasedb, ki so po največ dveh ali treh albumih hitro razpadle in večinoma še bolj hitro utonile v pozabo. Šele čez desetletja so nekateri glasbeni entuziasti spet začeli na novo odkrivati in ceniti nekatere ‘izgubljene’ dosežke teh ‘pozabljenih’ prog biserov. V takšno kategorijo so spadali tudi Škoti Cressida, ki so med iskanjem zvočnih vzorov očitno veliko poslušali legende kot so The Moody Blues, The Nice in Caravan, medtem ko so s svojim melanholičnim, simfoničnim zvokom in obširno rabo Hammond orgel občasno spominjali na preostale manj znane skupine tistega časa, denimo na Beggars Opera, Cirkus in Fantasy. Ob redkih trenutkih, predvsem na račun redne rabe masivnih plasti Hammond orgel in mističnih vokalnih harmonij, so spominjali tudi na zgodnje Uriah Heep, njihove precej bolj uspešne vrstnike pri založbi Vertigo Records. Občasno je bilo mogoče, zlasti pri delovnem etosu ritem sekcije, zaznati tudi nekatere jazzrockovske prvine.
Morda pa je na njihovo kratkotrajnost in obskurnost vplivalo tudi to, da so si ime nadeli po malo znanem ženskem liku iz Homerjeve Iliade, ki je še danes ženski simbol za prešuštvo in izdajo. Cressida je bila, po Shakespearovi dramski adaptaciji starogrškega mita z naslovom ‘Troilus in Cressida’, Trojanka, ki se je med trojansko vojno zaljubila v Troilusa, najmlajšega sina trojanskega kralja Priama. Toda njena velika ljubezen ni trajala prav dolgo, saj se je med izmenjavo vojnih ujetnikov, ob blagoslovu izdajalskega očeta, hitro spečala z ahajskim junakom Diomedom, katerega je Dante v Božanski komediji uvrstil v osmi, predzadnji krog Pekla, kjer v večnih plamenih trpijo lažni svetovalci, hinavci in lizuni.
Cressida, ki so nastali leta 1968, so se sicer originalno imenovali Charge, vendar to ime ni bilo pretirano všeč originalni postavi, ki je vsebovala pevca/akustičnega kitarista Angusa Cullena, kitarista/dodatnega pevca Johna Heywortha, basista Kevina McCarthya ter bobnarja Iaina Clarka. Slednji je med naštetimi še najbolj znano ime, saj je bil, po razpadu skupine Cressida, med letoma 1970 in 1971 član Uriah Heep s katerimi je posnel album »Look At Yourself« (1971) ter se odpravil na njihovo prvo ameriško turnejo. Organista Lola Cokerja je čez eno leto, tik pred začetkom snemanja njihovega prvenca, zamenjal Peter Jennings, ki je bil, poleg bobnarja Clarka, najbolj impresiven glasbenik v bandu in je bil s svojimi šelestečimi plastmi orgel glavni porok njihovega dinamičnega, dodobra razgibanega zvoka, kjer ni manjkalo številnih otožnih in dramatičnih sekcij.
Njihov istoimenski prvenec iz leta 1970 je vseboval večinoma krajše skladbe od katerih sta samo dve po dolžini presegale pet minut. Melodični vokal pevca Angusa Cullena, ki je nekoliko spominjal na Pyea Hastingsa (Caravan), je bil obdarjen z izjemno toplino in je odigral levji delež pri ustvarjanju raznovrstnih, vendar večinoma melodramatičnih vzdušij. Že na melodični otvoritveni skladbi »To Play Your Little Game«, kjer dominirajo mogočne orglarske pasaže, se izkažejo s sposobnostjo za ustvarjanje dinamičnih časovnih prihodov in posledičnih hitrih menjav atmosfer.
Člani skupine Cressida niso bili kdo ve kako talentirani skladatelji, saj večini skladb manjka trdno jedro in pogostokrat se dobi občutek, da bi lahko na posameznih delih iztisnili vsaj še eno sekcijo ali dve več, vendar so bili toliko bolj prepričljivi tkalci intenzivnih ambientalnih razpoloženj. »Winter Is Coming Again« s svojim pastoralnim utripom na račun nežne akustične melodije rahlo spominja na nekatere zgodnje dosežke skupine Barclay James Harvest. »Time For Bed« je kratka, vendar izjemno melodična fuzija akustičnokitarskega folka in jazzrockovskih variacij na klavirju. Naslovna skladba je, nekako po pričakovanju, med bolj zanimivi stvaritvami na albumu, kjer se med posameznimi, relativno kompleksnimi inštrumentalnimi variacijami vnovič izkaže Cullenov skrivnostni in otožni vokal. »Home And Where I Long To Be« se odpre z misterioznim in eterično začinjenim aranžmajem, ki s svojo subtilnostjo in zasanjano naravo, kjer ne manjka kvalitetnih akustičnih trenutkov, celo nekoliko spominja na mehkejšo verzijo Nektar pa tudi na Wishbone Ash.
»Depression« na račun sakralnega in nekoliko zloveščega zvoka orgel vsebuje mračnejše vzdušje, medtem ko tu še posebno navdušijo hipnotične vokalne harmonije. »One Of a Group« ima močan poudarek na zgoščenih plasteh orgel in še eni melanholično obarvani pevski predstavi, medtem ko ne manjka niti krajša, vendar nabrušena kitarska solaža. »Lights In My Mind« je še ena izstopajoča kompozicija, ki vsebuje epski aranžma in precej živahno delo ritem sekcije, obenem pa ima od vseh stvaritev na »Cressida« tudi največji potencial za morebitni uspešni single.
»The Only Earthman In Town« je zaznamovan z odlično zaključno, inštrumentalno sekcijo s fantastičnimi variacijami na Hammond orglah. »Spring ’69« je kratka folkrockovska balada s pastoralno-romantičnim melosom. Subtilni »Down Down« je še ena skladba, kjer je vse podvrženo stvaritvi melodramatičnega vzdušja. »Tomorrow Is A Whole New Day« predstavlja zelo dober in živahen zaključek albuma, kjer člani banda nekatere svoje največje inštrumentalne odlike združijo v zanimiv in nepredvidljiv zvočni kolaž z obveznim poudarkom na melodiki.
»Cressida« je bil dokaj impresiven prvenec tega dandanes sila slabo poznanega progrockovskega kolektiva, kjer so pozitivni zvočni elementi odtehtali nekatere njegove (tipično začetniške) pomanjkljivosti. Cressida so bili ena tistih skupin za katere se je zdelo, da je uspeh na dosegu roke, vendar jim je na koncu malo zmanjkalo, da bi se lahko uvrstili med največje. Leta 1971 so zmogli dovolj energije za še en studijski album, »Asylum«, ki ni bil nič slabši od istoimenskega prvenca. Na njem je Heywortha zamenjal bodoči Black Widow kitarist John Culley, vendar niti on ni mogel rešiti banda pred razpadom. Cressida so v naslednjih desetletjih postali kulten band, ki je od leta 2011 dalje spet začel nastopati v živo. Originalna postava se je brez pokojnega Heywortha vnovič zbrala skupaj. Na pobudo njihovega velikega oboževalca Mikaela Åkerfeldta (Opeth), ki je sodeloval pri izboru skladb, so leta 2013 za najbolj zveste privržence izdali arhivski in količinsko omejeni LP z naslovom »Choices«.
Zasedba
Angus Cullen – vokal
John Heyworth – kitara, glavni vokal na “Home And Where I Long To Be”
Peter Jennings – orgle, klavir
Kevin McCarthy – bas kitara
Iain Clark – bobni
Produkcija
Cressida
Seznam skladb
1. To Play Your Little Game (3:15)
2. Winter is Coming Again (4:42)
3. Time For Bed (2:18)
4. Cressida (3:57)
5. Home And Where I Long To Be (4:04)
6. Depression (5:02)
7. One Of A Group (3:35)
8. Lights In My Mind (2:45)
9. The Only Earthman In Town (3:32)
10. Spring ’69 (2:14)
11. Down Down (4:15)
12. Tomorrow Is A Whole New Day (5:19)
