Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Strawbs
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 45:20
Ocena: 4/5
Strawbs, legendarni praporščaki britanskega progresivnega folk rocka, so v zadnjih letih ena izmed redkih skupin iz zlatih časov tega relativno obskurnega glasbenega žanra, katera še vedno poskrbi za prijetno studijsko presenečenje, kar so lepo dokazali z nad pričakovanji navdahnjenim predhodnim albumom “Broken Hearted Bride” (2008). Le kaj žene kultnega kitarista in pevca Davea Cousinsa ter preostale stare volkove iz neke glasbeno veliko bolj romantične ere, da tudi v informacijsko zasičenem tisočletju, ko glasbeno-založniška industrija doživlja pravcato apokalipso, še uspejo ustvarjati albume, ki se po kvaliteti uspejo celo približati njihovim najboljšim izdelkom iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja? “Dancing To The Devil’s Beat” namreč nadaljuje tovrsten trend Strawbs zvokovne renesanse, ki je nastopila po bledih osemdesetih in devetdesetih, ko so po nepotrebnem tavali v orientacijski temi in zaman iskali pravi kompozicijski kompas.
Bistveno zvočno razliko med predhodnim albumom in “plesom po hudičevem taktu” je moč najti v nekoliko večjem poudarku na folk rockerskem aspektu njihovega običajnega skladateljskega stila v primerjavi s simfonično-progresivno rockerskim tendencam, kar pomeni večjo količino pastoralno zasoljenih akustičnih aranžmajev, še posebno s strani obeh kitaristov ter glavnih nosilcev zvokovne kontinuitete, gospodov Cousinsa in Davea Lamberta. Edina pomembna razlika v postavi se je v tem času zgodila na poziciji klaviaturista, kjer je Johna Hawkena zamenjal Oliver Wakeman, sin nekdanjega Strawbs člana, legendarnega Ricka Wakemana (Yes). V nadebudnem Oliverju so dobili še enega čistokrvnega klaviaturskega mojstra. Še posebno kar se tiče ustvarjanja ambientalno zasvajajočih orkestralnih aranžmajev in hkrati pristnega negovalca klavirske prefinjenosti.
Orkestralni aranžmaji na posameznih kompozicijah so bogati kot že dolgo ne in dajejo občutek pravega, organskega orkestra na kar še posebno vpliva simuliranje pihal. Nekoliko presenetljiva pa tudi pohvalna poteza je neobičajna količina trdo rockerskih pasaž, ki hitrejše usmerjenim skladbam vlivajo potrebno aroganco. Na albumu je moč najti prav vse potrebne začimbe, ki so skozi pretekla desetletja navduševale ušesne končiče slehernega Strawbs privrženca; starožitniške, pastoralne melodije po običajnem Cousinsovem melodičnem receptu, izobilje keltske melanholike, večglasnih napevov, mogočnih orkestralnih aranžmajev in nežnih akustičnih balad, medtem ko besedila po običaju opevajo standardne folk rockerske tematike kot so ločitev, nostalgija po domovini/domačiji, nesojena romanca ter kritika nesmiselnih vojnih maršev. Produkcija je ves čas izjemno živa ter pretočna, obenem pa vsebuje še kako zaželen retro šarm, ki ponekod poslušalca celo za hip zaziba v njihova najboljša ustvarjalna leta.
Že odlična otvoritev z epskim “Revenge (Can Be So Sweet”), ki je ena najboljših Strawbs stvaritev v zadnjih desetih letih, morda celo tridesetih letih, napove, da ima poslušalec opravka s posebno navdahnjenim albumom. Epsko vzdušje je izgrajeno na pristni keltski melanholiji z navdušujočimi večglasnimi napevi v melodičnem refrenu in sofisticiranimi orkestralnimi aranžmaji v ozadju. Dodaten vpliv keltske folk pastorale zagotavlja Cousinsov pretkani prispevek na avto-harfi. Tej epski zakuski sledi bistveno kompleksnejši “Beneath The Angry Sky” s skrivnostno obarvanimi aranžmaji na akustični kitari. Strawbs postopno gradijo energično melodijo, ki vrhunec doseže prek vnosa trdo rockerskih pasaž in Cousinsovo vživeto pevsko predstavo, medtem ko za dodatno vzhičenost poskrbi nadvse okusna Wakemanova solaža na mini Moogu. Cousins si je v zadnjih letih prislužil kar nekaj kritik na račun vse bolj pešajočega vokala, kar so mnogi dojemali kot znak pomanjkanja pravega navdiha. Tokrat je to vokalno pešanje skozi večino albuma komajda zaznavno. Nekoliko tudi zaradi neverjetne navdahnjenosti in uspešne pomoči s strani preostalih pevskih spremljevalcev.
“Copenhagen” je prijetna akustična balada, ki se znajde na pravem mestu ob pravem času in zagotavlja nadaljevanje Strawbs tradicije kreiranja romantično-pastoralnih melodij na bazi preproste, a silno učinkovite kombinacije kitarskih akordov. Visoko dodelana Wakemanova orkestracija zagotavlja številne keltsko začinjene violinske delnice, ki znajo marsikoga prevarati, da gre za pravo violino. Še en folk rockerski bonbonček, “Pro Patria Suite”, je kot pove že njeno ime kritika pretiranega vojnega apetita in dobičkarstva ter sijajna aluzija na razvpito afero, ki že vrsto mesecev polni slovenske časopisne stolpce in spravlja v zadrego vse vpletene lažnive kljukce izza parlamentarnih korit. Z izjemo cinično obarvanega refrena in energičnih prehodov na bobnih je glavnina kompozicije položena na elegantnih, večinoma simfonično obarvanih melodijah ter na akustični pirotehniki. Vrhunec nastopi v zaključnem, bodrilnem refrenu z večglasnimi, “tovariškimi” napevi.
Sicer obstaja precejšen dvom, da so Strawbs dobili navdih za besedilo iz nedavnih alarmantnih dogodkov v dolini Šentflorjanski, saj gotovo ne zgubljajo časa s tako trivialnimi zadevami kot je slovenska politika. Če bi bilo to res, bi se eden glavnih akterjev istoimenske afere z vojaškimi vozili verjetno pošteno popraskal po razredčenem in osivelem zatilju, potem ko bi se ob boku za tri generacije mlajše ter seksualno razočarane, a materialno dobro preskrbljene žene, prepoten in z grlenim krikom prebudil iz svoje najhujše nočne more. Pri tem bi med jutranjo budilnico v obliki radijskega predvajanja “Pro Patria Suite” moral še posebno paziti, da z glavo ne bi zadel v nad posteljo viseči orjaški križ s smaragdi.
“Where The Silent Shadows Fall” je imenitna fuzija folklornih fines in melanholične simfonike na bazi klavirja ter akustične kitare z izrazitim retro vzdušjem, medtem ko orkestralni aranžmaji s poudarkom na pihalih mogočno, skorajda slavnostno vzdušje dvignejo še za eno stopnjo navzgor. Eno večjih presenečenj predstavlja odlični “The Man Who Would Never Leave Grimbsy”, ki je v osnovi sicer rahlo naivna balada, a jo zaznamuje izvrstno Lambertovo petje, ki ponekod nekoliko potegne celo na (zgodnjega) Davida Bowieja, kateremu bi bila ta stvaritev gotovo všeč. Svoje naredijo tudi hipnotično-pompozne orkestralne pasaže, ki se pojavijo tik pred refrenom.
Šaljivo zasoljeni “The Ballad Of Jay And Rose Mary” je bluesovski eksperiment, ki bi se v primeru skupine, ki ni nikoli negovala bluesovsko tradicijo, lahko kaj slabo končal, a na koncu izpade presenetljivo zabavno. Barsko vzdušje je prežeto s Cousinsovim “prekrokanim” načinom petja, salonskimi pasažami na klavirju ter orglicami. Naslovna skladba je še eden izmed vrhuncev albuma, saj jo prek kombinacije razgibanih pasaž na hammond orglah, trdo rockerskih kitarskih frazah in Cousinsovega razkačenega petja kar razganja od energičnosti. Tu Wakeman mlajši naposled dobi dovolj prostora, da demonstrira svoje čarodejstvo na hammondkah ter svoje soborce prek samega vzdušja uspešno prenese v njihova zlata ustvarjalna leta.
Čisto na koncu albuma se nahaja na novo odigrana verzija antične Strawbs klasike “Oh How She Changed”, katero je moč najti na njihovem istoimenskem prvencu iz leta 1969. Lahko bi se reklo, da gre v vseh pogledih za nadgradnjo originala za kar so najbolj zaslužni mogočni orkestralni aranžmaji in pretkan vnos električne kitare, katerega je bilo dostikrat moč pogrešati kar se tiče njihovih zgodnjih letih. Morda bi bilo boljše, če bi ta na novo obdelani zimzelen uvrstili na kako “best of” kompilacijo na novo odigranih klasik in namesto njega ponudili nekaj novega, a to v ničemer ne zmanjša kakovosti albuma kot celote.
Vseskozi spektakularno navdahnjeni “Dancing To The Devil’s Beat” dokazuje, da Strawbs po več kot štirih desetletjih delovanja še zlepa niso za staro šaro in se starajo kot vino; starejši so, boljši so. Glavno odliko novega dosežka, kateri bo najbolj razveselil vse ljubitelje sofisticiranega folk rocka, je moč najti predvsem v njegovi raznovrstnosti in energičnosti, kakršne ne bi pričakoval od skupine, katere člani so z izjemo Oliverja Wakemana že vsi po vrsti praznovali šestdeseti rojstni dan. Seveda njihovi klasični albumi na čelu z “Grave New World” (1972), “Hero And Heroine” (1974) ter “Ghosts” (1975) še vedno ostajajo razred zase in standard, katerega ne bodo nikoli več ponovili pa vendar bi se težko na pet prstov naštelo (progresivno) rockovske skupine iz “antične” ere, ki dandanes lahko tako prepričljivo združujejo svežino in klasični, prepoznavni zvok kot to v zadnjem času počno Jagode. Že samo dejstvo, da so edini svoje generacije, ki lahko izdajo nov album že eno leto po prejšnjem in slednjega celo nadgradijo, pove vse. “Dancing To The Devil’s Beat” je nedvomno zmagovalec, tako po kakovostni kot moralni plati, med maloštevilnimi albumi, katere so v letu 2009 ponudili njihovi generacijski vrstniki.
Zasedba
David Cousins – vokal, kitara, banjo, avto-harfa
Dave Lambert – vokal, kitara
Chas Cronk – vokal, bas kitara, kitara, klaviature, programiranje
Rod Coombes – bobni
Oliver Wakeman – klaviature, orkestracija
Produkcija
Strawbs
Seznam skladb
1. Revenge (Can Be So Sweet) (5:15)
2. Beneath The Angry Sky (4:27)
3. Copenhagen (4:44)
4. Pro Patria Suite (7:42)
(i) Back Along (We Were Young)
(ii) All For Each Other
(iii) Home Is Where The Heart Was Ever
5. Where Silent Shadows Fall (5:42)
6. The Man Who Would Never Leave Grimsby (4:59)
7. The Ballad Of Jay And Rose Mary (4:14)
8. Dancing To The Devil’s Beat (3:36)
9. Oh How She Changed (4:21)
