Izvajalec: IQ
Založba: Giant Electric Pea
Izid: year
“Dark Matter” v primerjavi s predhodnjo “The Seventh House” (2000) prednjači znova po zaužiti količini uporabljenega melotrona in cerkveno zvenečih klaviatur (orgle), hkrati pa je po ujeti raznolikosti morja motivov bolj raziskovalna plošča, torej manj kompaktna in bolj krhka. Integralno vlogo igrajo daleč pred vsemi inštrumenti markantne klaviature genija Martina Orforda (Jadis) na katere se, kot ulita veže kitara Michaela Holmesa in to gradi izjemno magijo ter vso lepoto svojskega zvoka IQ in njihove ekspresije v rock glasbi. Produkcija je otoška, z melodičnim debelo navitim basom izkušenega Johna Jowitta (ex Pendragon, ex-Arena), ki tvori izjemen kontrast k prvi fronti (vokal/kitara/klaviature). Bobni Paula Cooka so za odtenek še bolj živahni v produkciji kot na “The Seventh House”, bobnar pa ponudi še več raznolikosti v igranju svojega repertoarja z odličnimi hitrimi rolingi in okusnim lomljenjem ritmov. Pika na “i” je vselej unikaten vokal Petra Nicholsa, ki vedno poskrbi tudi za izjemno poezijo, po kateri si IQ kot edinstveni fenomen v svetu rock glasbe več kot le zaslužijo takšno ime.
Otvoritvena pesem je najudarnejša na plošči, pravi otvoritveni komad za koncerte. Dolga pesem polna variacij. Refren vsebuje prelep melanholičen motiv, ki je pravo nasprotje živahnosti preostalih delov pesmi. Melotron vleče na zgodnje Genesis, izreden je finale zgrajen na masivnih cerkvenih orglah, skozi katero odpraši Holmes prelepo kitarsko solažo. Mestoma “feel” v tej pesmi potegne na IQ obdobje osemdesetih s ploščo “Nomzamo” (1987).
Mojstri opevanja različnih vzdušij ponudijo le to sila intenzivno v Red Dust Shadow, nežno z akustično kitaro, Nichols znova “ubija” s svojo ekstremno globino in čutnostjo, izjemen je udarnejši motiv, podkrepljen mestoma z bas pedalom, ki skrbi za dvig dinamike v sicer sanjavi pesmi. You Never Will se sila okusno brez prekinitve nadaljuje iz prejšnje pesmi. Je izreden tekoč komad s prelepo melodijo, osnovni motiv mestoma mojstrsko zasoljen z lomljenim obiranjem bobnarskih open, kemija je brezhibna. Vesoljske klaviature in melotron sobivajo v popolni simbiozi. Komad z repom in glavo, a hkrati s progresivnimi odklopi, ki so dodani mojstrsko k osnovi, na najbolj imeniten način, unikatni IQ način. Born Brilliant nosi zanimiv nabor sample-ov, ki v uvodnem delu pričarajo vzporednice s Pink Floyd in njihovo pesmijo Welcome To The Machine (1975). Kmalu zatem izredna kohezivna ritem linija brezkompromisno načne gro komada. Klaviature delujejo skozi pesem kot nežen ovoj, ki povezuje trdo riff formo pesmi, Nicholsovo petje pa prinaša vso zmagoslavje izrednih kontrastov, ki jih premore pesem. Beat pesmi vleče na Genesis beat, recimo v Supper’s Ready. Izreden je solistični odklop na sredini pesmi, kjer medsebojni kohezivni dialog kitare in klaviatur, dobesedno odpihne poslušalca iz kože fizičnega telesa.
Harvest Of Souls je komad dolg 24,5 minut. A to ni razpotegnjena lajna, pač pa pravi simfonični ep, v slogu največjih mojstrov pisanja epov Yes ali Genesis. Seveda je v njem kopica “gabriel-izmov” (sploh Nicholsov vokal rad potegne na Petra Gabriela) in “genesis-izmov”. Nichols poje čudovito, v verzih vseskozi pri stvari, barvo vokala čutno spreminja, verzi dobesedno oživijo. Poezija Harvest Of Souls napada ZDA, brez dlake na jeziku. Kako je zlo brezmejni in ultimativni krvnik človeških duš.
Verzi:
The sky lights up above America,
The world is lost, but still loves America,
The hand of God defends America,
And who would not defend America,
So praise the Lord and raise the ammuniton high, raise it high,
High where you can, we will shoot you where you stand.
Sledi pravi Howeovski odklop kitare, z linijami razstavljenimi v slogu tega kitarskega velikana, mitraljezi udarijo, vnos psihadelije, atmosfere preskoči nepredvidljivo na drug nivo. Na sredini ima komad izreden preklop apokaliptične atmosfere s pridihom totalne vojne, ki ga pričarata kitara in klaviature v navzkrižnem ognju. Ta vleče po “feelu” na večni The Gates Of Delirium (Yes, 1974). In kljub vsem svojim izkušnjam in vsemu spoznanju, se še vedno obrneš raje k “temni sili (“And still I claim to the fear of the dark”). Harvest Of Souls je pesem zgrajena iz neskončno motivov, ki prehajajo drug v drugega popolnoma nepredvidljivo in premorejo popolnoma vse. Inštrumentalno raziskovalne odklope, čutne in nežne popolnoma enostavne melodije in subtilnejše pasaže, ki znajo razelektriti jezo napetega vzdušja, vse skupaj pa krasi Nicholsovo petje, ki je z eno besedo naravnost fenomenalno vživeto.
V sedemdesetih ni bilo nič posebnega sestaviti ploščo takšnega kova, danes pa so umetnine, kot je “Dark Matter” edinstvena in ogrožena vrsta lepote. Pred nami so torej novi I.Q. v vsem svojem sijaju.
Zasedba
Peter Nicholls – vokal
Martin Orford – klaviature, vokalna spremljava
Mike Holmes – kitara, klaviature
John Jowitt – bas kitara, bas pedal
Paul Cook – bobni, tolkala
Seznam skladb
1. Sacred Sound (11:40)
2. Red Dust Shadow (5:53)
3. You Never Will (4:54)
4. Born Brilliant (5:20)
5. Harvest of Souls (24:29)
Trajanje albuma: 52:16
