Kraj: Bluesiana / Vrba (Velden) / Avstrija
Datum koncerta: 05.10.2009
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 43 €
Bluesiano je minuli ponedeljek obiskal David “Honeyboy” Edwards, eden redkih še živečih zastavonoš t.i. delta bluesa, ki je s prvim obiskom Avstrije nepričakovano razveselil vse ljubitelje pristnega bluesa, ter hkrati omenjenim ponudil življenjsko priložnost videti na delu živo legendo. Danes 94 letni “Honeyboy” je prava redkost v svetu glasbe, duh nekega drugega, že davno minulega časa. Strašljivo! Po smrti Henrya Townsenda (96) in Roberta Lockwooda (91) je poleg velikega prijatelja Pinetopa Perkinsa Edwards namreč verjetno edini pravi “staroselski” predstavnik tradicionalne blues kuhinje.
“Honeyboy” je bluesiano obiskal s še dvema neutolažljivima blues odvisnikoma, mojstrom v rokovanju z ustno harmoniko Michaelom Frankom in odličnim kitaristom Lesom Copelandom. Prvo polovico večera je s pretežno solističnim nastopom odprl prav slednji. Copeland je priznano ime sveta blues glasbe. Nam sicer precej nepoznan glasbenik je dejaven predvsem onstran Atlantika, kjer je že nastopal z legendami bluesa kot sta Sonny Rhodes in Jimmy Lee Robinson. Les zadnja leta očitno koplje vse globje h koreninam bluesa, in priznajmo si, boljšega mentorja pri tovrstnem početju od Davida “Honeyboya” Edwardsa bi človek danes le stežka našel. Vsej arheološko orientirani izraznosti navkljub, ki že pregovorno zadiši po togosti in izrazni nefleksibilnosti, pa se je Les pokazal tudi kot velik mojster improvizacije in rokovanja s slideom, z močnim naslanjanjem na vplive country bluesa, enega njegovih zgodnjih vplivov, pa njegove odrska podoba vztrajno pridobiva na raznovrstnosti.
Les je osrednjo pozicijo odra Bluesiane zasedel nekaj minut čez 21. uro, si lenobno opasal kitaro in s cigareto v ustih pogumno zakorakal naproti selekciji bolj in manj znanih blues standardov. Neprisiljeno in popolnoma “na clean” sta odzveneli “Smokin’ 44” in Watsonova “Make Me a Pallet On The Floor”, omenjenima pa je sledila prva v seriji vrtoglavih slide ekspedicij, ki so ambientalni vrhunec dočakale z “I Can’t Be Satisfied” in hudomušno izvedbo “Little Red Rooster”. Les je vseskozi učinkovito menjal razpoloženjske odtenke, ki so v minimalistični kitarski intonaciji izzveneli pristno, pravoverno bluesersko, tradicionalno, kot da bi bilo možakarju 100 let. Copeland se je očitno dodobra nanesel arom tradicionalnih bluesovskih receptur, ki so nekoč davno domovale izljučno v prostranih močvirjih Mississippija, dandanes pa jih v izvirni maniri naokoli stresa le še peščica “Honeyboyevih” sodobnikov. Čas seveda neusmiljeno teče naprej in tudi tu gre za redko vrsto, ki je tik pred izumrtjem.
Les Copeland je z demonstracijo surovega bluesa serviranega brez dodanih konzervansov zarisal smernice nadaljega odvijanja dogodkov. Z Everday People se mu je na odru pridružil Michael Frank, ki je v ostanku prvega dela nastopa kolegu nudil žlehtnobno ustnoharmonikaško zvočno podporo, gospoda pa sta predstavila tudi nekaj materiala za prihodnji februar napovedanega Copelandovega albuma, katerega izdajatelj bo prav založba Michaela Franka.
Po krajši pavzi pa je napočil čas za težko pričakovan trenutek. David “Honeyboy” Edwards je živa legenda bluesa! Dobesedno! 94. letni gospod, dobitnik prestižne nagrade grammy je pravi biser blues glasbe, eden redkih še živečih dinozavrov bluesa, ki je bil glasbeno dejaven že v začetku 30tih let prejšnjega stoletja in je nekoč stal na odru z legendarnim Robertom Johnsonom, za nameček pa naj bi starosta bluesa prisostvovala tudi usodnemu večeru, ko je hudiču naposled le zmanjkalo potrpljenja in je omenjeni nič hudega slutečemu Robertu veselo primaknil steklenico rahlo strupenega okrepčila. Ostalo je zgodovina!
V pričakovanju vrhunca večera se osebno nisem mogel znebili občutka, da bomo od obiska blues legende odnesli predvsem hladno strežbo na hitro nametanih blues favoritov, ki bodo po nekem nepisanem pravilu grozili predvsem v režiji glasbenega spremstva ikone blues glasbe, skratka, “Honeyboya” bomo lahko opazovali kot nekakšen komaj premikajoč se spomenik tradicionalnemu bluesu. Če vzamemo, da bi vsak normalen posameznik že ob sami omembi 94 let starega človeka pričakoval nekaj v stilu ne ravno lično fosiliziranega života, potem je nastop Davida Edwardsa postregel z neslutenim presenečenjem. “Honeyboy” je kljub astronomski starosti še vedno neverjetno vitalen, pravzaprav poln energije. Dobro, na oder je starac resda lahko stopil le ob pomoči Lesa Copelanda, a kot je pokazalo nadaljevanje večera, se v suhljatem telescu še vedno tli plamen nepoboljšljivega blues trubadurja, ki za svoje početje ne pozna ne sramu ne obžalovanja.
David “Honeyboy” Edwards se je pokazal kot še kako priseben, saj je z najtanjšim ušesom vseskozi spremljal dogajanje in utrip okolice. Vsak manever, bodisi Copelandov spust iz osnovnega tonalitetnega načina ali pa spontan Frankov orglični odziv, vse je vseskozi ostajalo v zaznavnem polju eminentnega gosta. Njegova kitarska igra je razumljivo ostajala kar se da osnovna, torej istočasno nepotvorjeno surova brenkaška govorica, gospodova jasna interpretacija pa je ob vsakem predvidljivem manevru zahtevala strogo spoštovanje tradicionalnih vrednost in reda. Omeniti velja tudi presenetljivo dejstvo, da je “Honeyboy” tekom nastopa ohranjal primat neizzvanega dirigenta razvoja dogodkov, sam se je celo vztrajno zaganjal v vedno nove solistične avanture, ki so mestoma resda izzvenele precej disharmonično, a so vselej požele bučno odobravanje publike, ki take aktivnosti 94 letnika kakopak ni pričakovala.
“Honeyboy” je simpatije zbranih v Bluesiani pridno pobiral z dražjlivim naborom blues standardov, preoblikovanih po meri trenutnega navdiha, med katere je “diskretno” vtaknil tudi nekaj avtorskih zamisli. Seveda nista smeli manjkati Johnsonovi “Sweet Home Chicago” in “Travelling Riverside Blues” ali recimo Watersona “Rollin’ Stone”, srce ljubiteljev bluesa pa je še dodatno poskočilo ob “Going Down Slow”. Omenjene so ob tenko piskajočem Edwardsovem glasu opozarjala na debelo ločnico med klasičnim bluesom in otopelo, brezsrčno zvokovno navlako, ki se jo dandanes vse pogosteje in brez kančka spoštovanja enači s pojmom blues glasbe. Lahko se štejemo za srečne, da smo lahko v družbi “Honeyboy” Edwards použili prav neolepšano podobo glasbe, ki je za ušesa povprečnega glasbenega konzumenta preprosto preveč neposredna in neokusna. Prav slednjim gre “Honeyboyjevo” opozorilo, kako daleč nazaj segajo korenine popularne glasbe.
Fotografije: Robi Lipej
Setlista
1. Smokin’ 44 2. Make Me a Pallet On The Floor 3. Slide inštrumental 4. I Can’t Be Satisfied 5. Little Red Rooster 6. Everyday People 7. Please Don’t Let The Devil 8. Blues in G 9. Little Red Wagon 10. Walkin’ My Blues Away 11. Rollin’ Stone (Catfish Blues) 12. Sweet Home Chicago 13. That’s Allright 14. Little Boy Blue 15. All Your Love 16. Meet Me Around The Corner 17. Goin’ Down Slow 18. Gamblin’ Man 19. I Feel So Good 20. Travelling Riverside Blues 21. Mother In Law 22. That’s Allright
Galerija slik
