Izvajalec: Readman, David
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Gospod David Readman, naš dobri stari znanec iz Velikega Ubeljskega, sicer pevec nemške melodične hard rock zasedbe Pink Cream 69, s katero je nastopil v Sloveniji znotraj Heavy Metal Night festivala, sredi julija 2007 (RockLine reportaža TUKAJ, intervju Pink Cream 69 TUKAJ), očitno ne pozna počitka. Potem, ko je s svojimi kompanjoni izdal letos novi Pink Cream 69 studijski album “In10sity” (RockLine recenzija TUKAJ), se vrača na rock sceno letos še drugič, to pot s samostojnim studijskim prvencem, preprosto naslovljenim “David Readman”.
Pravzaprav prvi odstavek te ocene, pove mnogo o vsebini albuma. Sam zvok produkcije je na moč približan Pink Cream 69, s kanček manj riffovske ostrine, kar daje tako še več manevrskega prostora za dominantno lego Readmanovega vokala v celokupni podobi zvočne slike albuma, kar je Readmanov Pink Cream 69 kolega Dennis Ward v produkciji vsekakor izkoristil. Da! To je od glave do pete David Readman, v goriščni legi albuma!
Ostanimo pri temeljnih biografskih dejstvih prvega odstavka. “David Readman” vleče na studijske dosežke Pink Cream 69, sploh post “Food For Thought” ere. Glede na kanček “omehčano” spremljavo riffovskih struktur, zdrsne tale hard rock album na polje klasičnih britanskih AOR dosežkov (npr. ravno obe pol-baladi Long Way To Heaven ali Gentle Touch), a z mnogo bolj živahno produkcijo.
Album se začne z visoko atmosferično srednje hitro Without You. Sila obetaven začetek, ki ponese album v trenutku na visoko emotivno melanholično razpoloženjsko stanje in definitivni vrhunec albuma, kar v tem primeru ni najbolj dobrodošlo. Morda že ugibate, da se album blago spotika ob klišeje, kljub vključeni prepoznavno unikatnih komponentah Readmanovega načina petja ter barve glasu. No Evil Combination, ki sledi kot druga skladba na listi, ujeto drama atmosfero odlično podkrepi. Ta skladba je v produkciji ena trših na albumu in v zvoku celo najbližja energiji Pink Cream 69. Podobno zvočno ostrino višje intenzitete, Pink Cream 69 smernic, zasledimo proti koncu v pobesneli Prisoner Of Shame.
David je zbral k sodelovanju pestro druščino glasbenikov, ki so z mojstrsko rutino in uporabo bogatega znanja ter izkušenj prispevali vsak svoj studijski maksimum. Občutek je neverjeten, saj navkljub pestri paleti glasbenikov, človek med poslušanjem ne dobi občutka, da bi album lahko kolebal levo ali desno, glede na specifike, ki bi jih prinašalo glasbeno izražanja posameznikov. Občutek je kot bi Davida spremljal klasični kvartet vseskozi v nespremenjeni postavi: klaviature, bobni, bas kitara, kitara. Torej album prinaša ujeti občutek, čvrste in koherentne eksekucije materiala, katero lahko najbolj učinkovito prinese skupina kot uigrana enota. Torej Readman se je izkazal v studiu za odličnega poveljnika, druščina pa za ubogljivo čredo ovčic, ki izpolnjuje povelja izhajajoča iz idej Davida.
Vse kar moti je to, da album mestoma vleče na Whitesnake poznih osemdesetih. Prva neposredna indica leži v tretji skladbi albuma, udarni baladi Take These Tears, predrefren sumljivo zadiši po Is This Love (orig. Whitesnake), naslednja pa v pospešeno navitem rockerju Wild In The City, katere refren se ošvrkne ob Bad Boys Coverdaleove druščine. Zanimiv odklonček albuma predstavlja No Peace For The Weaked, z blagim soul blues odklonom, ki nekako ne diši čistemu in udarno melodičnemu vokalu Davida.
Album ob koncu izgubi nekoliko na zanimivosti, zlasti New Messiah v refrenu močno spomni na repeticijo ideje refrena izraženo že v Evil Combination, potem pa je tu še Over The Ocean, kjer se možakar z vokalom preizkusi ob akustični spremljavi, podloženi s “coco nut” tolkali, ki pa v celokupnem seštevku nekako neposrečeno spominja na Harry Belafonteja, ki je vstal na najbolj črn dan v svojem življenju, pač ta skladba je popoln mimostrel albuma. Prav na zaključek je nastavljena še ena udarna balada Love In Vein, ki pa v klišejih žal le neumorno dolgočasi.
Kljub opazkam, zlasti nekoliko šibkejši triadi skladb zaključka albuma ter posledično močno omajani celokupni dinamični privlačnosti, David Readman ponuja album, ki bo potešil okuse simpatizerjev Pink Cream 69, morda se nanj “napali” tudi kak ljubitelj AOR trikov britanskega otočja. Gre torej za dober album, ujet v kvalitetno povprečje v polju melodičnega hard rocka, brez superlativov, v katerem pa Davidov vokal kraljuje z nezmanjšano intenziteto. Možakar suvereno vdihuje emocije in njegova vživetost skozi celotno minutažo albuma, nikakor ne more in ne sme biti spregledana. David Readman s svojim albumom potrjuje, da gre za enega izmed najbolj imenitnih pevcev sodobnega melodičnega hard rocka in njegova eksekucija tudi to pot prinaša garant kvalitete, ki bo poslušalca težko razočaral. Seveda pa bi šlo lahko še mnogo, mnogo bolje.
Zasedba
David Readman – vokal, klaviature
Alex Beyrodt – kitara
Gerald Sänger – kitara
Tommy Denander – kitara
Uwe Reitenauer – kitara
Eric Ragno – klaviature
Günter Werno – klaviature
Paul Logue – bas kitara
Dirk Bruinenberg – bobni
Chris Schmidt – bobni
Produkcija
Dennis Ward
Seznam skladb
1. Without You
2. Evil Combination
3. Take These Tears
4. Don’t Let It Slip Away
5. No Peace For The Wicked
6. Long Way To Heaven
7. Wild In The City
8. Gentle Touch
9. Prisoner Of Shame
10. New Messiah
11. Over The Ocean
12. Love In Vain
Trajanje albuma: 56.33
