Kraj: Palazzo del Turismo / Jesolo (pri Benetkah) / Italija
Datum koncerta: 11.12.2009
Število obiskovalcev: 6000
Cena karte: 40 €
Deep Purple so redni gosti koncertnih odrov. V primerjavi z vrstniki, ki so ustvarjalne, v nemalo primerih pa tudi komercialne zenite, dosegali v zgodnjih 70tih let prejšnjega stoletja, bi jim v smislu koncertne aktivnosti danes težko našli dostojne konkurente. RockLine je botre težkega rocka minuli petek v akciji ujel le slab pljunec stran od Benetk, v obmorskem mestecu Jesolo.
Deep Purple so kljub zavidljivim letom še vedno v odlični kondiciji, resda z izjemo Iana Gillana, katerega glas že dolgo ne nosi več ostrine iz prve polovice zlatih 70tih. Tokrat se bomo še malenkost dlje zadržali prav pri Ritchijevemu “najljubšemu prijatelju”. Samo dejstvo, da Ian pač že dolgo ne zmore več vrtoglavih vokalnih akrobacij omenjenega ni nikoli odvrnilo od prekomernega obremenjevanja svojega glasu. Kot je znano je Gillanov famozni krik v kasnejšem obdobju postopoma izrinila bleda imitacija oglašanja kovinastega izveska, ki s pomočjo pare omogoča penjenje mleka pri domačem avtomatu za kavo. Kriteriji za končno izvedbo so tako z leti postajali vse bolj prilagodljivi dnevni formi vokalista. Kakorkoli že, Ian se še kar ni dal, njegov glas pa je temu primerno pešal do današnje točke, ko se zdi, da bi stric še za prej omenjeni “kavarniški” rjovež brez premisleka dal ledvico. Nastop v Jesolu je po pričakovanju postregel z nadaljevanjem agonije vokalista. Srednje lege, torej večino kitic je Ian sicer zvozil brez pretiranega napenjanja obraznih mišic, slednje so se opazneje v kožo zarile le v refrenu “Sometimes I Feel Like Screaming”, kjer se je izbira za terco nižje trasirane glasovne linije zdela edina (zdrava) alternativa.
Petkov koncert je vnovič potrdil staro Deep Purple pravilo ki pravi, da radikalna kadrovska rošadiranja pravzaprav nikoli niso resneje ogrozila preverjenega razmerja sil znotraj zasedbe. Deep Purple ogenj še vedno bruhajo na krilih izjeme dinamike in vsebinske vezljivosti razmera med neumornim atakiranjem zvoka kitare in strupeno odzivnostjo hammond orgel. Gre za klasično starorokersko tehniko komuniciranja, katere čarobnost ostaja mlajšim generacijam glasbenikov izmuzljiva, pravzaprav neosvojljiva. Sploh Don Airey je skozi leta močno napredoval v smislu improvizacijske izvirnosti. Če spomnimo, na obeh koncertih v Tivoliju je Don deloval vse prej kot neobremenjeno, njegove zadolžitve pa so se na trenutke zdele vnaprej določene. Tu in tam kaka erupcija tehnične izpiljenosti, seveda ni šlo niti brez obvezne solo točke, praviloma rezervirane za domiselno rekonstruiranje kakšne Mozartovo ali poznane Beethovnove viže. Tako pač to je, Lordova senca je očitno še dolgo po njegovem odhodu bdela nad sleherno potezo nekdanjega Rainbow kamerada. Sodeč po videnem v Jesolu se je Don le otresel bremena in nadloge zategnjenosti, ki je prišla v paketu s statusom nekakšnega najetega tipkarja. Še več! Don je pogosto prvi stopil na plin interpretacije največjih Purple železnin, stric je razumljivo briljiral na “Lazy”, na “Thing I Never Said” je denimo kmalu zapadel v oster ravs z Morseom, Donov tematsko razgiban uvod v “The Battle Rages On” pa je postregel celo z nekaj obrisi famozne Mr. Crawley uverture. Prej omenjena solo točka seveda ni smela izostati, le da je tokrat nemško-avstrijsko navezo zamenjal hudomušen muzikalični kolaž Griegovih favoritov.
Deep Purple mašinerija je utečena v sleherni detajl, praktično si je nemogoče zamisliti situacijo, ki bi dinozavre rock & rolla lahko vrgla iz tira. Odlična zvočna postavitev dvorane v Jesolu je samo poudarjala intenzivnost odrskega dogajanja, ki se je vrtelo okoli energičnega, pogosto nepričakovano navdahnjenega prereza štiridesetletne kariere zasedbe. “Highway Star” po slabih štirih desetletjih od svojega nastanka še vedno ostaja težko rokovski dinamit, prava žmohtna orgija muzikalične briljantnosti kot opij za legije starorokerskih odvisnikov, ki so vedeli, po kaj so prišli. Deep Purple so v energično odrsko dogajanje vpletli tudi nekaj ne ravno pričakovanih poglavij iz svoje obširne zgodbe, denimo od sveta pozabljeni Perfect Strangers napev Not Responsible, za prijetno presenečenje pa je poskrbela oživitev skladbe “Wasted Sunsets”. Vrhunce ostanka repertoarja so si med seboj prijazno razdelili nepogrešljivi favoriti “Strange King Of Woman”, “Fireball” (za slednjo si je razpoloženi Airey za kratek čas sposodil nekaj pasaž Čmrljevega leta), iz istoimenskega albuma pa se je v prvovrstni desantni formaciji nad nas spustila tudi “No One Came”. Steve Morse se je še enkrat več fino “razletel” na “Well Dressed Guitar”, ki ostaja idealen poligon za degustacijo kitaristovih hitroprstnih vragolij. Še enkrat več energično, domiselno in navdušujoče! Kaj bistveno novega je bilo neumestno pričakovati le v samem zaključku večera, torej velikemu klimaksu, ki se je nezadržno približeval. Slednji je brez improviziranih odklopov odzvenel po notah preverjene naveze “Hush”, “Black Night”, ter seveda “Smoke On The Water”.
Pregovorno dobra obiskanost Deep Purple koncertov po svoje niti ni presenetljiva, sploh če pomislimo, da so priložnosti za uživanje pristnega poigravanja žametnih hammond zvokov in prepoznavnih kitarskih riffov dandanes redke. Odvisnost od okušanja klasične rock kuhinje je preprosto premočna, slastnosti njenega okusa pa danes očitno ne more skaziti niti Ritchijev izostanek. Razpravljanje o posledicah Blackmorejeve odsotnosti je tekom let postalo brezpredmetno in tudi najbolj zagrizeni Ritchiejevi pristaši si moramo priznati, da se je Morse udobno namestil v poziciji njegovega naslednika. V očeh zahtevnega Deep Purple občinstva si je Steve tekom let nagrmadil zvrhano mero kredita, podobno pa velja tudi za neuničljivega duha Dona Aireyja. Če med oba vtaknemo še nezamenljivega staroselca Iana Paicea dobimo navezo danes nedvomno najbolj zaslužno za ohranjanje eminentnega glasbenega statusa, ki ga Deep Purple institucija neguje že dobrih 40 let.
Fotografije: Mojca Perdih
Setlista
1. Highway Star 2. Things I Never Said 3. Not Responsible 4. Strange Kind Of Woman 5. Wasted Sunsets 6. Rapture Of The Deep 7. Fireball 8. Contact Lost 9. Sometimes I Feel Like Screaming 10. The Well Dressed Guitar 11. Pictures Of Home 12. Lazy 13. No One Came 14. The Battle Rages On 15. Space Truckin’ 16. Smoke On The Water —dodatek— 17. Hush 18. Black Night
Galerija slik
