Izvajalec: Entreat.
Založba: Moonlee Records
Izid: year
Trajanje: 45:05
Ocena: 4/5
Bolje danes, kot nikoli sem si mislil potem, ko sem po debelih štirih letih naposled le prejel izvod albuma “Deincubation”, primorskih melodičnih death metalcev Entreat., raztresenih nekako od Vipave, Nove Gorice, Kanala in italijanske Gorice. Žal prvenca “Shaded” ne poznam. Kar so zaznali z njega moji receptorji, sta le oba mp3ja, ki sta na voljo za poslušanje na uradni spletni strani skupine, imenovana Once in Fear. Prvenec je bil izdan leta 2001, v tej analitični “pesnitvi” pa bo govora o letu 2005.
Prvo kar preseneti je v vsem izboljšana produkcija. Zlasti kitar. Produkcija kitar je vrhunska. Kitare nosijo disperzen riffovski zvok, ta disperzija pravzaprav optimalno snuje debelo harmonično zaveso v katero sta vestno vgrajeni ritem linija na eni in vokal na drugi strani. Produkcija tudi uspešno izpostavlja najbolj pomembno stvar v skupini. Kemijo med gradniki Entreat. zvoka. Riffovska zavesa je izrazita, topla, a obenem suva z intenziteto zahtevane nevihtne furije, agresije in nepopustljivosti, ki jo mora ponuditi žanr death metala. Predvsem je izboljšan tudi zvok bobnov, ki so tako v marsičem izgubili “škatlast” zvok s posnetkov prvenca, vendar pa produkcija tukaj še skriva nekaj rezerv, saj ni povsem natančna. Glavno je, da, mestoma še vedno kanček pretanki bobni, ne prebijajo zvočne slike, to pa velja tudi za visoko kompatibilne vokalne growle, ki ne posedujejo na albumu niti kanček nadležnosti. Growl vokali so tudi osnovni faktor, ki zagotavlja, da je album “Deincubation” neverjetno poslušljiva plošča, v kateri skladbe vse po vrsti ohranjajo svoj kompaktni smisel, ali bolje rečeno rdečo nit in kjer je dinamično prelivanje razpoloženjskih stanj med refrenom in predrefrenom povsem logično in samoumevno ter v polnosti učinkuje. Pri vsej stvari pa v produkciji še najbolj trpijo linije bas kitare, ki so nekoliko preveč porezane in manj občutno suvajo v celokupnem zvočnem spektru. Suma sumarum, produkcija dosega osnovno poanto in namen, saj na uspe približati odlično glasbeno podkovanost članov skupine, visoko stopnjo medsebojnega razumevanja v sami igri in na tak način posredno tudi esenco, duh, značaj, ali samo bit skupine.
V produkciji odlično usklajeno delo in razumevanje obeh kitar je tisti atribut skupine, ki je glavno gonilo albuma “Deincubation” in ki kot takšno, v sproščeni energiji neusahljivo žene na svojem orjaškem valu gneva, skladbe naprej.
Few Seconds In Clearness ali za njo Compressed Time And Space, pa Words z vključki čistega, nižje intoniranega vokala dokazujejo tudi, da so se fantje naučili lepšega naglaševanja angleščine, v primerjavi s polomljenimi verzi skladbe Once s prvenca “Shaded”. To so vse malenkosti, ki pa pomembno vplivajo na to, da nosi ta album od prve do zadnje sekunde, ko se vrti v predvajalniku visoko kredibilnost. Ko smo že pri omenjenih skladbah, je skupini uspelo na dokaj posrečen način združiti motive, ki jih vodi čist vokal, z motivi, ko sledijo “growl” pristopu. To izmenjevanje motivov med čistim in growl vokalom kreira hkrati s tem tudi spremembe v vzdušju, v dinamiki, vnaša odmerek nepredvidljivega in na tak način ohranja zanimivost za poslušanje. Miss Norbet, kjer ta kontrast med riffovsko death metal pogubo in mirnim delom odlično funkcionira, npr. po vključitvi mirne pasaže s spremljavo godal, prikliče v blagem odmerku Moonspell trike.
Album steče z riffom skladbe Ride (Desperado), ki je tipičen primer momenta, ko se stara šola sreča z novim modnim grooveom. Človeka drži v negotovosti ali ima pred seboj metal core ali death metal bend. A po vključitvi vokala stvar postane bolj jasna. Je tudi komad, ki pokaže nekatere rezerve, kot je npr. to da, bi bil refren v atmosferi še bolj učinkovit, če bi podložen s torpediranjem dvojne bas boben stopalke, po drugi plati pa v trenutku vzpostavi grabežljivi moment, ki pritegne v celoti poslušalca. Zahvaljujoč odlični produkciji sunkovitega riffovskega primeža obeh kitar.
Še vedno se čuti, da Entreat. mnogo dolgujejo Gothenburški šoli melodičnega death metala z vplivnimi predstavniki Dark Tranquility, starejšimi In Flames, pa tudi At The Gates. Sploh ne moreš ustreliti pri tem mimo, ko se zasliši vgrajevanje tercetnih harmonij v riffe, ali pa smo priča le enostrunskemu besnilu harmoničnega trzanja (npr. Incubate Scare). Seveda počnejo vso stvar naši vrli Slovenci po svoje in to je pravzaprav bistvena vest pri vsej stvari. Stvarem pristopajo starošolsko, a z modno “groove” produkcijo, ki bo v prihodnosti gotovo še nadgrajena. V letu 2005 večinoma izpetem žanru, okej tu so posamezniki a la Quo Vadis, ki to v vsem negirajo, je “Deincubation” obliž na rano, ki dokazuje, da se še vedno pojavljajo skupine, ki lahko mnogo obetajo. Album “Deincubation” je za malo Slovenijo izrednega pomena, saj dosega nivo kvalitete, ki je sposobna brez dlake na jeziku izzivati tovrstne dosežke po celem planetu. Lahko trdim, da “Deincubation” sodi v kategorijo boljših albumov, ki so izšli v Slovenskem heavy metalu. Zanimivo bo spremljati, kaj bo ponudila skupina s svojim naslednjim albumom.
Zasedba
Patrik – vokal
Miloš – kitara
Matjaž – kitara
Peter – bas kitara
Jonathan – bobni
Produkcija
Alex Azzali & Entreat.
Seznam skladb
01. Ride (Desperado)
02. Non Plus Ultra
03. Few Seconds In Clearness
04. Compressed Time And Space
05. Words
06. The Salesmen Of Dreams
07. Miss Norbet
08. Imperfect ID
09. Incubate Scare
10. The Wrath Of Who We Wish To Be
11. In Need Of An End
