Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Budgie
Založba: RCA Records
Izid: year
Trajanje: 39:07
Ocena: 4/5
Budgie, kultni valižanski težki rockerji, ki so se v širšo glasbeno povest najbolj zapisali po ekscentričnih naslovih skladb in albumov, da o burkaških naslovnicah niti ne govorimo, so na začetku osemdesetih doživljali pravcato ‘novo pomlad’. »Deliver Us From Evil« je predstavljal njihov deseti in dolgo časa tudi poslednji studijski izdelek, kar je trajalo vse do nepričakovane vrnitve čez 24 let z albumom »You’re All Living In Cuckooland« (2006).
Budgie so po uspešni revitalizaciji na začetku osemdesetih, ko so uspeli pravi čas zajahati novi val britanskega težkega metala na katerega so pomembno vplivali z deli iz sedemdesetih, delovali kot ‘power trio’ v postavi Burke Shelley na vokalu in bas kitari, John Thomas na kitari ter Steve Williams na bobnih. Shelley, edini originalni član, valižanski ‘Harry Potter’ trdega rocka, je bil od nekdaj eden najbolj karizmatičnih pevcev v svojem poslu, pa tudi precej inovativen basist in skladatelj, ki je točno vedel kaj hoče povedati na »Deliver Us From Evil«. Predhodni album »Nightflight« (1981) je bil artistično in komercialno eden njihovih najuspešnejših dosežkov, zato je želel zvok banda popeljati proti radijskim postajam še bolj dopadljivim zvokom. Za ta podvig je prvič v povesti skupine potreboval klaviaturista. Velika novost je zato predstavljal vnos sintetizatorjev, katere je prispeval Duncan MacKay (v svoji karieri je sodeloval tudi z izvajalci kot so Alex Harvey & Cockney Rebel, 10cc, Colosseum II, Camel, The Alan Parsons Project in Kate Bush).
»Deliver Us From Evil« je bil, za običajne Budgie razmere precej presenetljivo, konceptualni album, saj so se skoraj vse skladbe na njem ubadale s hladno-vojnimi temami. Leta 1982 je bilo med ‘zahodom’ in ‘vzhodom’ namreč spet izjemno napeto in kazalo je da hladna vojna ne bo več dolgo hladna. Budgie seveda še zdaleč niso bili edina skupina, ki je v besedilih uspešno izkoristila val tovrstne paranoje, ki se je po smrti strah zbujajočega sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva, istega leta tako naglo ohladila kot se je začela. Šele mnogo let kasneje se je izkazalo, da je bila nuklearna katastrofa precej bliže kot se je tedaj zdelo, saj jo je preprečila samo treznost sovjetskega poveljnika, ki je pravi čas ugotovil napako radarskega sistema in tako v zadnjem hipu preprečil odobritev raketnega napada na Severno Ameriko. Umazane kitarske fraze so v produkciji Dona Smitha na »Deliver Us From Evil« postale pošteno zglajene, medtem ko so MacKayeve sintetizatorske teksture posameznim stvaritvam pridodale precejšen AOR pečat in jih nekoliko oddaljile od tedanjih smernic novega vala britanskega težkega metala s čimer so nekaj privržencev, predvsem med ljubitelji bolj hrupnega zvoka, tudi izgubili.
Duh in zvočno podobo »Deliver Us From Evil« najbolj uspešno ujame že uvodna melodičnorockovska klasika »Bored With Russia«, najbolj prepoznavna in popularna skladba na albumu, ki je sicer priredba, pa vendar preklemansko dobra interpretacija izvirnika izpod peresa Američana Bo Hilla. Ta AOR zimzelen, ki je izšel tud kot single, vsebuje vse odlike radijskega hita, pa čeprav to ni nikoli postal; tu so hiper melodični refren, subtilni osrednji aranžma in nadvse okusne kitarske fraze. Budgie so bili v svoji karieri večkrat prepoznani kot ‘power trio’ in pogostokrat primerjani s slovitimi Kanadčani Rush. Veliko sta k temu primerjanju pripomogla Shelleyeva glasovna in tudi vizualna sorodnost z Geddyem Leejem. Burke je na »Deliver Us From Evil« še vedno uspešno dosegal visoke lege, čeprav je bil njegov vokal večinoma zastavljen nižje kot v sedemdesetih.
»Don’t Cry«, ki je izšel tudi na B-strani singla »Bored With Russia«, je v hitrejši tempo naviti trdi rocker z mastnimi kitarskimi frazami, neusmiljenimi bobnarskimi kanonadami in šelestečimi sintetizatorskimi pasažami, kjer Shelleyev vokal istočasno uspešno vzdržuje podobo pobesnelega nevrotika in mračnega maščevalca, medtem ko Thomas mimogrede vse skupaj začini s klasičnometalsko kitarsko solažo. »Truth Drug« je še en prebrisan, še kar zanimiv hibrid med melodičnim in trdim rockom z odločnimi kitarskimi pasažami ter spoliranimi sintetizatorskimi teksturami. Na »Young Girl« resno besedilo o ljubezenskem razočaranju razblinjajo MacKayeve smešne sintetizatoske vragolije z elektronskim zvokom v stilu ‘cicibani na potovanju’ ter Shelleyevo sarkastično petje.
»Flowers In the Attic« je po drugi strani ena najboljših power balad v povesti skupine z mogočnimi simfoničnimi aranžmaji, ikonoklastično kitarsko frazo in Burkeom na vrhuncu vokalnih moči. Inštrumentalni interludiji s klaviatursko-kitarskimi improvizacijami še poglobijo njeno epsko atmosfero. »N.O.R.A.D. (Doomsday City)« ima počasen začetek, vendar zelo dober preobrat v hitrejši tempo, kjer rožljajoče bas linije in krepki bobnarski prehodi dajejo oporo sočni kitarski melodiji z vrhuncem v ‘dvigujočem’ refrenu.
»Give Me The Truth« je precej zabaven, melodičen križanec med trdim rockom in heavy metalom z nasršenimi kitarskimi pasažami ter gospodom Shelleyem na vrhuncu vokalne paranoje. Tudi tu ne manjka precej surovega kitarskega improviziranja, medtem ko je melodična zvočna komponenta vseskozi na zavidljivi ravni. »Alison« se odpre s sintetično obarvanimi sintetizatorskimi teksturami, ki ne napovedujejo nič dobrega, saj gre za precej klišejski uvod v pocukrano ljubezensko balado, kakršna Budgie nikakor ne pristaja, pa čeprav se Burke na vse kriplje trudi, da bi zvenel kot kakšen AOR pevski heroj. Nadaljevanje je nekoliko boljše, saj MacKayeve klaviature postanejo precej bolj orkestralno usmerjene.
Melodični energetski katalizator »Finger On the Button«, kjer dominira odločna kitarska fraza ob podpori neusmiljenih bobnarskih krošejev, je po drugi strani s svojim buditeljskim refrenom, ki opozarja na še eno hladno-vojno zablodo, eden izmed vrhuncev celotnega »Deliver Us From Evil«. Zaključek v podobi »Hold On To Love«, kjer se Budgie za slovo spet spremenijo v težkometalske heroje, pa celo nekoliko spominja na »Screaming For Vengeance« era Judas Priest za kar so ‘krive’ brutalno zašiljene kitarske fraze na čelu z gromovniško improvizacijo kot tudi bobnarski stampedi in antemični refren.
»Deliver Us From Evil« je vseboval zvrhano galono izvrstnega, melodično obarvanega trdega rocka, zato je prava škoda, da so Budgie po njegovem izidu za dolgo časa prenehali z vsemi studijskimi aktivnostmi. Gospod Shelley in njegovi pernati prijatelji so z »Deliver Us From Evil« namreč potrdili svoj smisel za pisanje kompaktnih skladb z radijskim potencialom. Marsikateremu dolgoletnemu privržencu sicer to ni bilo preveč všeč, po drugi strani pa je bil ta dosežek lep dokaz, da te pionirji trdega rocka niso bili samo vehementni, nerazumljeni burkeži in čudaki s težko berljivimi naslovi skladb in zafrkljivimi naslovnicami albumov, temveč so posedovali tudi smisel za pisanje potencialnih radijskih hitov.
Zasedba
Burke Shelley – vokal, bas kitara
John Thomas – kitara
Steve Williams – bobni
Duncan MacKay – klaviature
Produkcija
Don Smith
Seznam skladb
1. Bored With Russia
2. Don’t Cry
3. Truth Drog
4. Young Girl
5. Flowers In The Attic
5. N.O.R.A.D. (Doomsday City)
6. Give Me The Truth
8. Alison
9. Finger On The Button
9. Hold On To Love
