Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Depeche Mode
Založba: Columbia Records
Izid: year
Trajanje: 58:05
Ocena: 2.5/5
Trinajsti studijski album legendarne sinth pop institucije Depeche Mode je hkrati tudi najtežje osvojljivi album njihove dolgožive kariere. To je naznanjal že prvi predstavitveni singel za skladbo Heaven, vse skupaj pa potrdil v nadaljevanju Soothe My Soul, ki se nikakor ne uspeta usesti v uho, kar zagotovo ni tradicija izdaje Depeche Mode singlov.
Z »Delta Machine« Depeche Mode ne ponujajo prav ničesar novega, ničesar še neslišanega, ničesar kar bi Depeche Mode želeli preizkusiti in do tega dne še niso preizkusili, pravzaprav ne prinaša ničesar kar bi izzivalo njihov kreativni genij. Ta je to pot obtičal nekje pozabljen. Če je že ostal začasno na počitnicah, upajmo vsaj to, da ni šel dokončno v stečaj. Nekoč so Depeche Mode veljali za skupino, ki je odstirala glasbena obzorja, tlakovala pot novim glasbenim dimenzijam, ki so navdihovale mlajše skupine. Bili so generatorji novega, bili so pojem glasbene inovacije, art izziva. S prihodom na prizorišče so povzročili pravo malo revolucijo in s svojimi nadaljnjimi ustvarjalnimi potezami uspešno vzdrževali izpovedno produktivnost, aktualnost, artistično zanimivost. Del njihove integritete je bila tista dražljiva komponenta nepredvidljivosti, ki je marsikaterega ljubitelja vselej hvaležno privedla do tega, da si je novi album kupil še preden je preizkusil kaj mu v artističnih glasbenih smernicah Depeche Mode sploh dostavljajo.
Nič od tega pa ne moremo s popolnostjo trditi za »Delta Machine«. Če se vrnemo na uvodni predstavitveni single albuma, torej skladbo Heaven, skladbo, ki bi morala poslušalca »stresti iz hlač«, ni težko nemudoma izluščiti, da črpa Heaven nezadržno v vodilnem motivu znova iz zasnov bluesa in gospela. To pa so Depeche Mode predstavili svetu, kot silno uspešen in zanimiv hibrid med elektroniko in bluesom leta 1993 na albumu »Songs Of Faith And Devotion«. Do tega dovtipa pa vas popelje že refrenski napev otvoritvene Welcome To My World. V nadaljevanju se oprejo Depeche Mode ob idejno zasnovo albuma »Songs Of Faith And Devotion« še izdatneje v skladbi Slow.
A nekaj velja. Ko prisluhnete skladbi kot je Heaven je jasno, da lega melodije neverjetno godi vokalnemu registru Davea Gahana, strast in emocije se iskrijo v polnem odmerku. V tem oziru Depeche Mode na novem albumu nikakor ne tajijo. So preveč izkušeni, preveč zverzirani. Performans je odličen. Zvočni kolaži in vzorčenje znova pretkano sofisticirano z združevanjem v znamenito mračno krajino popolnega minimalizma, ki tako enkrat več zaupa eni od ustvarjalnih iztočnic, ki pravi »manj je več«. Klasično. Od tu ni odstopanja. Problem je le v tem, da skladbe »ne zgrabijo«. Album kot celota »ne prime«.
Potem sta tu skladbi Angel, pa zaključna Goodbye, ki idejno črpata v vodilnem kitarskem motivu zasnovanost le tega v motivu ultra hita I Feel You, glavna razlika pa je v tem, da je sta motiva v Angel in Goodbye podložena z drugačno ritmično zanko.
Album pridobi na zanimivejših artističnih vzmetnicah v Secret To The End, ki je barvana z nekaj več DJ-evske tehno retorike in prepoznavnih zvokov sintetizatorskega lebdenja osemdesetih let. Predvsem uspeva tu ujeti Depeche Mode pravo kombinacijo svojih tipičnih sinth pop figur s katero je opremljena zapomnljivo definirana vokalna linija Davea Gahana. Od kitice v refren. Za to skladbo je nastavljena še ena izmed bolj posrečenih skladb albuma My Little Universe. Tu se Depeche Mode zatečejo k še večjemu zvočnemu minimaliziranju in tako barvata vsega dva vzorca Gahanove linije. Preprostost je izrazita, usmerjena skorajda proti začetkom kariere. To pa je všečno kompenzirano z harmoniziranjem vokalnih linij, kjer barvne karakteristike vokala Martina Gorea znova odigrajo elementarno vlogo v hkratnem dramatiziranju in definiciji zapomnljive melodije refrena. V smelem stopnjevanju drama vzdušja torej
Depeche Mode ostajajo izjemno mračni. Pravzaprav je »Delta Machine« mnogo bolj mračen album, kot predhodnik »Sounds Of The Universe« in vzbuja temačna občutja albuma »Playing The Angel« (2005). Prav tako se odklanja v širokem roku plesnim ritmom z izjemo skladbe Broken, ki pa ne uspeva biti niti In Sympathy predhodnega albuma, kaj šele Precious z albuma »Playing The Angel«. Besedila ostajajo znova presek dveh množic. Grešne skušnjave in odpuščanja. Široko hvaležen nabor za kovanje poljubnega poema. Tu se je Gore vselej počutil domače, še zlasti v obdobju, ko so Depeche Mode pričeli izkazovati svojo naravo »porednih fantov« v post »Music For The Masses« obdobju torej.
Že sama neposrečena izbira predstavitvenega singlea je dala slutiti, da si od novega albuma ne gre obetati premikov zemeljske osi. »Delta Machine« trpi za podobnim akutnim problemom kot »Playing The Angel«. V drugi polovici popolnoma zvodeni. »Delta Machine« nima ene skladbe tipa Precious, ki bi album vlekla iz sivine, pa čeprav se z Broken do neke mere skušajo približati primerjavi. Namesto Broken pa so za drugi predstavitveni single izbrali skladbo Soothe My Soul, ki je v refrenu oddaljeni »ponaredek« skladbe Personal Jezus.
Po pričakovanju je ena od skladb rezervirane tudi za vodilni vokal Martina Gorea. To je The Child Inside. Mračni mazohistični valcer ponuja artistično točko v kakršni se je Gore preizkusil večkrat v karieri. Nazadnje na skladbi Jezebel predhodnega albuma. Poteza v kateri se umetnik počuti zelo udobno. A žal znova predvidljivo.
»Delta Machine« je tudi znatno predolg album. Trinajst skladb in skoraj polna ura igre. Vsebinsko artistično polno otipljive glasbene substance je mnogo manj in »Delta Machine« se idejno izpove v celoti že po dobre pol ure. Novi album je torej težja kost za glodanje. Veseli ga bodo dolgoletni privrženci skupine, skladbe na njem pa grabijo zelo zelo počasi, v kolikor zagrabijo. Problem skupine je v tem, da se je artistično očitno povsem izpela in je zato pričela izrabljati stare ideje. K sreči reciklira »Delta Machine« iz avtorskih korenin artistične samoniklosti Depeche Mode. Čeprav silno težak in izdatno obtežen z temačnostjo, je manj zanimivi »Delta Machine« še vedno dovolj kvaliteten izdelek, v poljubni zbirki CDjev, pa oddaljen svetlobna leta od tega, da bi bil slučajno obligatoren.
Zasedba
Dave Gahan – vokal
Martin L. Gore – klaviature, spremljevalni vokal, kitara, vodilni vokal na skladbah The Child Inside in Always (dodatna skladba v “de luxe” izdaji albuma)
Andy Fletcher – klaviature
Produkcija
Ben Hillier
Seznam skladb
1. Welcome To My World
2. Angel
3. Heaven
4. Secret To The End
5. My Little Universe
6. Slow
7. Broken
8. The Child Inside
9. Soft Touch/Raw Nerve
10. Should Be Higher
11. Alone
12. Soothe My Soul
13. Goodbye
De-luxe 2CD izdaja vsebuje sledeče dodatne skladbe:
01. Long Time Lie
02. Happens All The Time
03. Always
04. All That’s Mine
