Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Arena / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 14.02.2010
Število obiskovalcev: 20
Cena karte: 42,50€ (parter) / 48,00€ (tribune)
In naposled smo dočakali tudi ta veliki trenutek. Depeche Mode v elegantni novi zgradbi zagrebške Arene s kapaciteto, ki spravi pod svoje okrilje 20.000 ljudi, so končno prišli opravit svoje poslanstvo. Obljubljeni koncert, napovedan sprva za 22.05.2009, manj kot mesec dni po izidu aktualnega studijskega albuma “Sounds Of The Universe” (2009, Mute Records) – RockLine recenzija TUKAJ, je bil garant splošne evforije, ki je botrovala temu, da so šle vstopnice za med in da je bil koncert kaj hitro razprodan. Ne glede na to je bilo treba stisniti zobe, da smo jih pričakali. Pevec Dave Gahan je namreč staknil vnetje želodca, kasneje pa so ugotovili celo to, da je gre za začetni stadij maligne oblike raka na sečnem mehurju. Tako se je del evropske turneje prestavil s pomladi 2009, na pozno zimo 2010. Valentinovo, dan ko se ptički znova ženijo, katerega izpoved vseh zaljubljenih, naj bi odtajala nekaj ledu in snega, ki ga je letos v obilici, te vloge v začetku ni ravno najbolje opravljal. Ob 17.00 uri je nekaj od mraza povsem zgrbančenih oboževalcev sicer mencalo ob vznožju Arene, vendar kakšne splošne evforije še ni bilo zaznati. Mraz je bil namreč peklenski. Tako smo se evakuirali v bližnjo pivsko beznico, kjer smo se gnetli med sotrpini podobnih ciljev tega dne ter stiskali tudi mi še malo zobe. Predvsem v vrsti za WC in pijačo.
“Tour Of The Universe”! Akcija. Ura je prava. Arena je odlična pogruntavščina. Z izjemo težav kar se parkiranja tiče, je to prostor z “milijon” vhodov in izhodov. Zato ob premikanju skozi prostore Arene kakšne posebne gneče niti ne občutiš, čeprav se v prostor istočasno vali 20.000 ljudi skupaj s teboj vred. Uradni “merchandise” je bil kljub navitim cenam artiklov dobesedno oropan še pred pričetkom koncerta Depeche Mode. Kljub temu, da so postavili kar nekaj štandov z uradnimi artikli skupine v preddverju vstopa na tribune in parter. Neverjetno in vendar v skladu z dejstvom že davno razprodanega koncerta
Pred Depeche Mode so ogrevali prisotne Nitzer Ebb. Britanski elektronsko-zvočni mazohisti so s svojo “torturo” pravzaprav počastili obiskovalce. So legendarna skupina, ki je priplavala na osnovah preizkušanja elektronskih zvokov in preprosto vodenih programskih plesnih ritmičnih vzorcev sintetičnega topota. Še z začetka osemdesetih. Ni kaj. Telo spravi takšna vrsta emulacije in v veliki meri instantne repeticije, preko katere vpije nadležen punkoidno naravnan vokal, slej ko prej v hipnotično zviranje, od tod kratica EBM (electronic body music). In tudi prva skladba je nostalgično obudila leta velikih metov, idej, navdahnjenega eksperimentiranja in pionirstva nove avantgardne glasbene smeri. Otvoritev s skladbo Let Your Body Learn z drugega studijskega albuma “That Total Age” (1987), izdanem pri Mute Records, ki skrbi za “bratske” Depeche Mode, kot tudi Nitzer Ebb, še danes. Bizarna preprostost, ki je nekoč šokirala z banalnostjo, a istočasno vznemirljivo privlačila, danes sicer zveni arhaično. In tudi ljudje v dvorani, niso kdo ve kako prida navdušeno preživljali prvih 40. minut koncertnega večera. Reč so sprejemali, kot običajno protokolarno dejanje. A lepo izkustvo v vsakem primeru in prav posrečena izbira za ogrevanje. Trio Bon Harris, Douglas McCarthy, Jason Payne je izdal pred tremi tedni novi studijski album “Industrial Complex” in ga predstavil s skladbami Payroll, Once You Say ter Down On Your Knees. Posebneži bizarno preprostega, a nabijaško sintetičnega ličila neke pretekle ere, , ki pa jih bo v vsakem pogledu še bolj zanimivo doživeti v živo, v bolj intimnem ozračju ljubljanskega Kina Šiške, dne 04.03.2010!
Parter je bil nabit do zadnjega kotička in zato sem se prestavil na tribune. Komaj dobil stojišče na tribuni, kaj šele sedež. Seveda že davno pred pričetkom koncerta Depeche Mode. Napoved glavne skupine, pa je naposled petnajst minut do desete zvečer napovedala popolna zatemnitev Arene, katero je pospremil evforični krik masovne vsebine in tako napovedal posebno doživetje. Trio Dave Gahan (vokal), Martin Gore (vokal, kitara, klaviature, spremljevalni vokal), Andy Fletcher (klaviature, spremljevalni vokal) in pomočnika na turneji Christian Eigner (bobni) ter Peter Gordeno (klaviature, spremljevalni vokal), so pričeli v skladu s pričakovanji. Ton na ton so pridno polagali. Množenje tonov se sestavi in ustvari pravi ambient za Davea, da ta prične lenobno opevati verze skladbe In Chain. V ozadju ogromni ekran, ki je zapolnjeval oder po širini in dosegal konkretno višino, da je vizualiziranje resnično dosegalo želeni učinek, s premično gibljivo kombinacijo dodatnih reflektorskih svetil, umeščenih na konstrukcijah, ki so se vseskozi dinamično gibala skozi koncert! Seveda sprva kanček zadržani, celo sramežljivi, so podžgali prvič konkretneje publiko z Wrong, singleom, ki se je doslej z novega albuma med občinstvom še najbolje prijel. A prva prava norija zajame dvorano ob (povsem logično) Walking In My Shoes in prostor kipi od rajanja, sodelovanja s skupino, ki ob takšni masovni vibraciji, kot za šalo sproža kurjo polt. Polno prepevanje dvorane, posebej parterja! Morje rok zaplapola pod tribunami vselej, ko Gahan dvigne roki, ali zatuli: “C’mmon!” Predvsem je pravi bonbonček ponudila vključitev fenomenalnega “Ultra” hita It’s No Good. Intenzivni prvi del, ki je postregel z nostalgično A Question Of Time, je zaključila World In My Eyes, potem pa so se Fletch, Dave in Christian umaknili z odra. Tu je sedaj kraljeval, ob podpori Petra Gordena v ozadju na klaviaturah in spremljevalnem vokalu, idejni vodja Depeche Mode Martin Gore, ki je v malodane kabaret režiji, vidno ganjen nad energijo sproščanja dvajset tisoč glave množice, popeljal ljudstvo na “Ultra” album s skladbama Insight ter Home nato, pa zabelil trojček umiritve koncerta še z novo skladbo Miles Away/The Truth Is. Tudi sam dodatek ,po regularnem delu koncerta, je izzvenel dodatno zabeljeno, ko sta kamerada ponovila takšno avanturo, ob izvedbi “Black Celebration” skladbe Dressed In Black, brez podlage valček ritma.
Veliki finale so fantje izvedli v skladu s pričakovanji in velikimi hiti, ki predstavljajo sami po sebi enkraten katapult, za zlitje s čvrsto erogeno zapeljivimi ritmi, udarnimi diktati sintetizatorskega vzorčenja, Goreovimi kitarskimi zvoki, ki jih je izvabljal iz zbirke najdražjih kitar, vodilnih motivov, po katerih slovijo skladbe Never Let Me Down Again, Enjoy The Silence ali I Feel You. Gore je večino časa preživel znova v vlogi kitarista. Za svojo ploščad sintetizatorjev, se je premaknil prvič šele ob World In My Eyes ter kasneje ob Policy Of Truth.
Zaključni del je do konca razgrel publiko in plapolanje rok nabite dvorane je delovalo naravnost magično. Intenziteta je bila na trenutke magična, hipnotična, cerebralna. Ob odličnem zvoku, ki so ga postregli Depeche Mode, je učinke skladb dopolnjevala in nadgrajevala vizualizacija v igri s prelivi odrske osvetlitve, nekaj olja na ogenj pa je prilil tudi plesoči Dave, s pomočjo dodatnega “mostu”, po katerem se je nekajkrat sprehodil po levi strani, v samo jedro parterja, ki so ga zapolnjevali najbolj divji oboževalci “fan pita”.
Depeche Mode tudi v dodatku niso zgrešili niti za milimeter svojega odrskega poslanstva. Stripped, ki so jo fantje odprli tako, da so navrgli sicer vodilni izhodni motiv sintetizatorja, še preden se je vklopil vzorec brnenja motorja čakajočega avtomobila in utripanja brisalcev, ki okarakterizira osnovne značilnosti te priljubljene klasike. Sicer so skladbe z Gahanom na vokalu povzemale v največji meri podobo studijskih izvirnikov, sicer pa so fantje poskrbeli za dodatke posebnih zvočnih učinkov zlasti v izhodnih in vhodnih delih skladb ter tako dodatno vzdrževali preko ure in 45. minut vzdušje na absolutnem vrhuncu, kakršnega lahko pričaraš v razmerah, ki ti jih ponudi ambient Arene. Temačno, a popadljivo Behind the Wheel, je po pričakovanju, kot zaključna sladba večera, zamenjala še Personal Jesus, kjer so si Depeche Mode, zahvaljujoč skorajda distorzirani Goreovi kitari, privoščili celo največ rockerskega hrupa. Skladbo so raztegnili v samem izhodnem delu ter tako potegnili iz občinstva dodatne atome energije, v že tako ali tako, maksimalno prevretem kotlu dvorane.
Depeche Mode v novi (in stari) podobi, ostajajo še naprej svojevrstna koncertna dogodivščina, ki uspeva iztržiti svoj maksimum za ceno vstopnice. Zvok, svetlobni učinki in učinki dodatnih vizualizacij, zimzeleni hiti, odlično razpoloženi Dave Gahan, ki se je nenehno, kot vrtavka obračal po odru, še posebej kadar je poprijel za stojalo z mikrofonom, vztrajajo in kljubujejo skozi čas, pridobivajo na unikatu sentimenta, izrazne moči in prepoznavne karizme, enkratnega genija te skupine. Kdor je izpustil to priložnost za rajanje z njimi v zagrebški Areni, je storil zares veliko napako.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
NITZER EBB: 1.Let your Body Learn 2.Shame 3.Once you say 4.Hearts and Minds 5.Lightning man 6.Hit you back 7.Payroll 8.Down On your Knees 9.Control I’m here 10.I give to you DEPECHE MODE: 1.In Chains 2.Wrong 3.Hole to Feed 4.Walking in My Shoes 5.It’s No Good 6.A Question of Time 7.Precious 8.World In My Eyes 9.Insight 10.Home 11.Miles Away/The Truth Is 12.Policy of Truth 13.In Your Room 14.I Feel You 15.Enjoy the Silence 16.Never Let Me Down Again —dodatek— 17.Dressed In Black 18.Stripped 19.Behind the Wheel 20.Personal Jesus
Galerija slik
