Kraj: Cankarjev dom, Ljubljana
Datum koncerta: 14.02.2010
Število obiskovalcev: 0
Paco de Lucia je nesporno mojster klasične kitare. Najbolj znan je po svojih flamenko izdelkih, vendar pa je v svoji dolgi karieri sodeloval še z mnogimi drugimi velikani svetovne glasbe. Njegov doprinos v drugih sferah je še najbolj občuten v jazzu, saj njegova sodelovanja z Johnom McLaughlinom, Alom di Meolo in Chickom Correo niso za med staro šaro. De Lucia je svoj slog vedno skušal nadgrajevati in to mu je nedvomno uspevalo tudi ob iskanju inspiracije izven standardnih flamenko šablon.
Že pred samim koncertom je ekipa koncerta sam oder uredila z lepim zelenim rastjem, ki je služilo za ozadje. Mislim, da je šlo za neko vrsto palme, kar je že pred nastopom pričaralo nekakšno mediteransko vzdušje. To je bilo še bolj potencirano, ko je na oder stopil Paco, v svoji beli srajčki in v odpetem telovniku. Podobno sredozemsko so bili urejeni ostali člani “začetne postave”.
Na začetku so torej Pacu družbo delali še tolkalist, dva pevca, ki sta sicer več ploskala kot pela in še eden ploskač, ki se je kasneje prelevil v plesalca. Takšna postava nas je torej povedla v svet Pacovega flamenka. Seveda je bil poudarek na njegovih sposobnostih, ki sploh niso bile nikoli pod vprašajem. To je človek, ob katerem te zaradi njegovega obsežnega znanja lahko mine volja do igranja kitare, saj veš, da boš stežka dosegel takšno stopnjo. A lahko je tudi vir navdiha – vedno imaš nek cilj, do katerega si želiš priti.
Paco nam je že v uvodnem delu pokazal, da je pošast na klasični kitari. Za moj okus je sicer bilo vse preveč soliranja in vse premalo melodike ter razvoja glavnih tem, je pa zato bilo poskrbljeno za solidno ritmično podlago, ob kateri je lahko Paco neobremenjeno razkazoval svoje mišice.
Po teh uvodnih vzdihljajih so se na odru predstavili še klaviaturist, ki pa je skoraj več igral na orglice (ne, ni bil Lojze Petrle), basist, ter še dodaten kitarist. S temi novimi močmi se je nastop še bolj razvnel. Ob Pacovih kitarskih napadih, smo lahko slišali tudi navidezno nepredvidljive vokalne akrobacije obeh vokalistov. Vokal za flamenko je zelo specifičen. Glas mora biti hrapav, raskav, grlen, skoraj kadilski. Na ta način zelo spominja tudi na rock in blues, vendar pa je tukaj artikulacija precej drugačna, soledje tonov se precej razlikuje od tipičnih zahodnjaških vzorcev, tudi sama tehnika petja pa je nekoliko posebna. Tako smo vsi tisti, ki nismo vajeni takšnega izročila, lahko tudi v tem pogledu slišali nekaj nekonvencionalnega. Občinstvo je že ob vsem tem norelo, nekateri kot da bi bili prvič na koncertu, a to še niso bile vse dobrote. Nekje na sredini nastopa je eden od ploskačev zapustil svoj prostor in zaplesal na posebni leseni podlagi. Dolgi lasje speti v čop, agresiven temperamentalen ples – vse je kar nekako spominjalo na Antonia Banderasa in prav gotovo se je marsikateri obiskovalki (morda tudi obiskovalcu) ob pogledu na močna stegna in ganjen obraz stopilo srce. Po plesu je ponovno sledilo nekaj Pacovih preigravanj. Za nekaj časa je vajeti prve kitare prepustil svojemu mlajšemu kolegu, ki se je prav tako izkazal kot odličen flamenko kitarist. Pravzaprav smo skozi ves koncert slišali solistične vložke prav na vseh instrumentih, kar le priča o tem, da Paco ni pretirano samovšečen. Po bučnem aplavzu so se glavni akterji ponovno vrnili na oder in spet pokazali iz kakšnega testa so. Občinstvo je bilo v ekstazi in seveda so glasbeniki poželi stoječe ovacije.
Stilsko je koncert potekal po pričakovanjih. De Lucia se v glavnem drži flamenko smernic, vsekakor pa se opazi njegovo dodatno “izobraževanje” v jazzu. Na kitari se namreč pogosto čuti tudi ta pridih, kar zadevo nedvomno še popestri. Vsi glasbeniki na odru so bili zelo osredotočeni na svoje delo. To je še najbolj veljalo za “šefa”, ki občinstvu ni namenil niti besede, kvečjemu kakšen slučajen pogled. Vse to je za takšno glasbo normalno in je skoraj dajalo občutek klasične prireditve.
Koncert je bil odigran zelo korektno. Še več kot to, za “večji” koncert sta dve uri več kot se lahko pričakuje. Zvok je bil zelo dober in kot je to tipično za Cankarjev dom, vedno na dobri glasnosti. Rock in jazz koncerti na drugih prizoriščih so vedno oglušujoči, Cankarjev dom pa vedno znova dokaže da za kakovosten zvok ni potrebna pretirana glasnost.
Paco je, kot sem dejal, prava kitarska pošast. Sprva je on tisti, ki hrani občinstvo. Kljub pomanjkanju komunikacije in klasični zadržanosti mu je občinstvo jedlo iz rok in kmalu so v svojem transu bili nared za zakol. S svojimi unikatnimi sposobnostmi je španski kitarski virtuoz iz posameznih članov občinstva ustvaril eno veliko evforično gmoto, ki je bila skoraj v celoti prepričana, da je šlo za neponovljivo izkušnjo.
Fotografije: Rok Podgrajšek
Galerija slik
