Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Flower Kings, The
Založba: Import
Izid: 28.10.2013
Trajanje: 59:37
Ocena: 4/5
Spet se je naokoli obrnilo leto in napočil je čas za novi The Flower Kings studijski album, tokrat z neobičajno feminilnim naslovom »Desolation Rose«. ‘Kaj že spet’ porečete, glede na to, da je nekaterim ostal še v svežem spominu predhodni studijski dosežek z naslovom »Banks Of Eden« iz leta 2012. Po daljšem premoru med letoma 2007 in 2012, ko vmes niso izdali nobenega novega studijskega albuma, so Cvetlični kralji pod vodstvom svojega deloholičnega patriarha, kitarista in pevca Roineja Stolta (nekateri ga poznajo tudi kot člana mednarodne prog superskupine Transatlantic in bivšega člana kultne švedske skupine Kaipa), očitno spet začeli izdajati albume z nekdanjo ‘hiperprodukcijsko’ vnemo, ko so novi studijski dosežki prihajali vsako leto zapored.
»Desolation Rose«, dvanajsti The Flower Kings studijski album, zvokovno, slogovno in sporočilno nadaljuje od tam kjer se je končal »Banks Of Eden«, se pravi da so švedski dobrovoljčki nadaljujejo s širjenjem Roinejeve ‘cvetlične’ filozofije in to celo v isti postavi kot na prejšnjem albumu, se pravi z istim bobnarjem, Felixom Lehrmannom, kar je za skupino, ki je v svoji manj kot dvajsetletni karieri zamenjala že štiri bobnarje vsekakor lepa in opogumljajoča vest. Struktura posameznih kompozicij torej, tako kot večina od The Flower Kings nekako vselej pričakuje, ostaja prebrisano kompleksna, a obenem poudarjeno melodična ter odigrana na izjemni virtuozni ravni s kopico improvizacijskih inštrumentalnih odklopov ter retro sedemdeseta ambientalnih nians, predvsem na klaviaturah v domeni Tomasa Bodina. Nobenega ne bo presenetilo, da že ob otvoritvi albuma ‘cvetličniki’ udarijo z več kot 13-minutnim visoko kompleksnim epom z naslovom »Tower One«, kjer bo dobro vajeno uho slišalo številne ‘izposojene’ retro elemente od prog klasikov kot so King Crimson, Yes in Genesis, kar je vsekakor ambiciozna, a nekako že skorajda pričakovana poteza, ki ne prinaša kakšnega prevelikega vznemirjenja.
Morda je nekoliko ironično, da The Flower Kings tokrat zvenijo nekoliko bolj zanimivo na krajših skladbah kot je z melotronom zabeljeni »Sleeping Bones«, kjer se lahko zaznajo več kot očitni vplivi Genesis, pa tudi zgodnjih King Crimson v trših trenutkih, ko se v ospredje prebijejo surove in obenem matematično naravnane kitarske fraze. Na »Desolation Road« drugi kitarist Hasse Froberg s svojo emocionalno vokalno predstavo demonstrira, da so Cvetlični kralji, kljub temu, da od nekdaj veljajo za skorajda preveč analitične progrockovske virtuozne profesorje, tudi mojstri v subtilnosti in to ob ravno pravih trenutkih.
Tudi družbenokritična besedila se lahko občasno najdejo na nekaterih »Desolation Rose« skladbah, kot sta denimo »White Tuxedos«, ki v uvodu zveni kot kakšno izgubljeno delo Leonarda Cohena, dokler se ne prelevi v zabaven simfo prog/trdo rockerski fusion, kjer je med posameznimi aranžmaji moč zaznati tudi rahel vpliv Deep Purple, kar je vsekakor duhovit eksperiment kakršnih bi lahko bilo na albumu tudi več, medtem ko je brutalni, občasno že progmetalski »Dark Fascist Skies«, kjer vokalno štafeto vnovič prevzame Froberg, nadaljevanje skladbe »Bavarian Skies« z albuma »Paradox Hotel« (2006). Na njej Roine izpriča svojo zaskrbljenost nad dobro znanim dejstvom, da skrajna desnica oziroma neonacisti v bolni ter izčrpani EU, sredi umetno zrežirane gospodarske krize, vse bolj samozavestno širijo svoje grde ideje.
Na »The Resurrected Judas« Cvetlični kralji spet zvenijo kot nepoboljšljivi idealisti, ki so med prebiranjem poezije Jona Andersona (ex-Yes) nekako pozabili, da so hipijevski časi že zdavnaj minili, pa vseeno še naprej verjamejo, da lahko ‘ljubezen premaga vse prepreke’. Tu se pripeti tudi prvi zanimivi, inštrumentalni jazz fusion odklop, ki traja nekako do trenutka, ko vpadejo večplastne klaviature, ko ‘cvetličniki’ za nekaj časa zvenijo podobno kot »A Trick Of the Tail« era Genesis. Super-melodični »The Silent Mases« na trenutke spominja na glasbo za kakšno novoletno praznovanje, medtem ko kitarske solistične eskapade in sarkastično besedilo o izkoriščanju tovarniških delavcev, porajajo povsem drugačna občutja kot je praznovanje prazničnih dni.
»Last Carnivore« je najtrša stvaritev na albumu, občasno že skorajda brutalnih dimenzij za običajne The Flower Kings razmere, s prog metalskimi slogovnimi silnicami ter več kot očitnim King Crimson vplivom, tako da to pot za kratek čas zavlada tudi nekoliko mračnejšo vzdušje kot sicer. Roine in tovarišija s svojimi veselimi vokalno-ambientalnimi prebliski hitro poskrbijo, da ambientalna mračnost slučajno ne traja predolgo. Naslovna skladba je buditeljska stvaritev v slogu preteklega standarda »Stardust We Are«, ki kar žari od pozitivistične ambientalne energije in ‘zelenega’ jezika, kakršna enostavno ne sme manjkati na nobenemu albumu Cvetličnih kraljev. Vse skupaj se zaključi s pompoznim »Silent Graveyards«, kjer se vnovič ponovi tisti veseli in buditeljski motiv, katerega se je lahko slišalo že prej na skladbah »Desolation Rose« in »The Silent Masses«, medtem ko da zaključek jasen občutek da ‘posel’ razsvetljevanja poslušalskih mas ‘še zdaleč ni končan’, pa naj se to sliši še tako sarkastično.
»Desolation Rose« je klasičen The Flower Kings album, narejen točno po željah in pričakovanjih večine dolgoletnih privržencev, se pravi po zanesljivi večletni formuli, ki jim je prinesla sloves ene najbolj zanimivih ter pomembnih progrockovskih formacij devetdesetih let s to pozitivno spremembo, da tokrat album kot celota zveni bolj kohezivno kot je bilo to običajno v zadnjih nekaj letih. Zaznavna sprememba je tudi ta, da to pot zvenijo za malenkost bolj agresivno in manj veseljaško kot običajno, pa vendar boste v 21. stoletju našli le malo tako nepoboljšljivih prog pozitivistov kot so gospod Stolt in njegova ‘cvetlična’ tovarišija. Morda Cvetličnim kraljem v bodoče ne bi škodil premislek o tem, da na naslednjem studijskem projektu spet nekoliko tvegajo in poskusijo s kakšno bolj radikalno zvokovno spremembo, morda s prihodom kakšnega novega dodatnega pevca, tako kot so nekoč, resda ne preveč uspešno, že poskusili z Danielom Gildenlowöm (Pain of Salvation), saj nujno potrebujejo neko osvežilno infuzijo, glede na to da njihove sicer vselej na vrhunski ravni odigrane skladateljske ideje postajajo vse preveč predvidljive.
Zasedba
Roine Stolt – vokal in kitara
Hasse Fröberg – vokal in kitara
Jonas Reingold – bas kitara
Tomas Bodin – klaviature
Felix Lehrmann – bobni in tolkala
Produkcija
Roine Stolt
Seznam skladb
1. Tower One (13:39)
2. Sleeping Bones (4:16)
3. Desolation Road (4:00)
4. White Tuxedos (6:30)
5. The Resurrected Judas (8:24)
6. Silent Masses (6:17)
7. Last Carnivore (4:22)
8. Dark Fascist Skies (6:05)
9. Blood Of Eden (3:12)
10. Silent Graveyards (2:52)
