Kraj: Fiera della Musica / Azzano Decimo (Pordenone) / Italija
Datum koncerta: 28.06.2007
Število obiskovalcev: 3
Cena karte: 22.00€
Azzano Decimo, le 11 km oddaljen od mesta Pordenone seveda kje drugje kot v preorani in s pesticidi prefiksani padski nižini Italije, 140 km stran od naših Ljubljanskih domov. Mačji prdec! Sploh če igrajo tam legendarni kosobrini Jethro Tull. Azzano Decimo – generalna uvertura v koncert Jethro Tull, dne 07.07.2007 (Orpheum, Graz), od česar me niso mogli odvrniti niti mamljivi Yardbirds, ki so nastopali na isti dan v Avstrijsko Koroškem mestecu St. Veit An Der Glan. Karta je nanesla vsega simboličnih 22€, na dan koncerta (v predprodaji celo le 20.00€). Italija je letos na moč pustolovska dežela kar se obiskovanj koncertov tiče, spomnimo se le na Heineken Jamming festival pred dvema tednoma! Neverjetno, a tudi Jethro Tull koncert v Azzano Decimo lahko, po tem kar se je pripetilo, za šalo stlačimo v koš večjih avanturističnih razsežnosti, ki jih moja kariera obiskovanja koncertov zabeleži redkokdaj!
Ko sva s Petrom prestopila glavno rampo z varnostniki – “žepošlatalci”, sva se v trenutku počutila povsem italijansko. Preden se prebijeva do odra, najprej prehodiva dvorano, v kateri se je bohotno dimilo po mastnem “grillu”. Kot prekajeni klobasi sva srečno izstopila na drugi strani prostora in se ustavila na uradnem štandu kjer prodajajo majice Jethro Tull. Da pravilno berete. Tudi v Italiji, raju kopij, je to mogoče. Jethro Tull so resnične sirote, kar se tega tiče, dizajni uradnih majic trenutne turneje so obupni, mojstri obrti izdelovanja kopij, so jih s pol cenejšimi izdelki presegli tudi po kvalitativni plati. To pot bi vsakomur priporočil dejansko, da si kupi kopijo namesto originala! Ne da bi propagiral dejavnost nelegalnega kopiranja izdelkov, a iz čistega principa, ker se skupini ne zdi vredno posvetiti vsaj kanček pozornosti za iskanjem zdravega okusa, pri lastnem dizajniranju uradnih spominkov.
Italijančki so spet mislili na vse. Pridno so stali pod parterjem že kakšno uro pred koncertom. Lepo so odvijali sendviče s sirom, se mastili kot miške! Pozor, posamezniki so celo konzerve Union piva (embalažiranega za Italijanski trg) uspeli zvleči noter, kar načeloma ni dovoljeno, da nosiš svojo pijačo na koncerte. No še manj dovoljeno pa je to, kar si je privoščil možakar, kateri je že vehementno telovadil z ročno kamero v prvih vrstah parterja. Dobrodošli v Italiji – deželi dovoljenih paradoksov!
Ob 21.05 sva z neizpodbitnim “Dr. Progrockom” Petrom stala kakih 7 do 8m stran od glavnega odra v parterju, ko je na oder najprej popolnoma sam pristopicljal Martin Barre. Možakarja, ki je naposled le prebolel kompleks plešavosti, saj sem ga lahko prvič opazoval na odru brez pokrivala, je množica v hipu seveda prepoznala in ga pozdravila z bučnim aplavzom. Legendarni pedenj kitarist se je vljudno priklonil, medtem pa so zavzeli svoje položaje tudi Los Angeleški gorjan Doane Perry (bobni) ter dva novinca v zasedbi Jethro Tull in sicer David Goodier (šeststrunska bas kitara) in John O’Hara (klaviature, harmonika). Seveda smo se šefa Jethro Tull Iana Andersona najbolj razveselili. Tokrat je prišel na oder z orglicami v rokah in fantje so načeli koncert z oživljanjem svojega prazgodovinskega obdobja, ki ga je zaznamoval, progresivni blues. Ian seveda ne poseduje več tako sveže potentnega glasu, a je skozi koncert spretno “goljufal”, kot sila vešč mož, z dolgo prevoženo kilometrino. Klasičen nagovor: “Tu je skladba, ki smo jo napisali nedavno tega, točneje leta 1976…” je znova vžgala. Tako poprime za akustično kitaro in že smo pri Jack In The Green. Sledi predstavitev simpatičnega novega klaviaturista Johna O’Hara-e, ki je po videzu na moč spominjal na Stevena Wilsona (Porcupine Tree) osivelega šarma, kateremu je Ian Anderson posvetil skladbo The Donkey And The Drum. Z Goddierjem in O’Hara-o so Jethro Tull znova dvignili povprečje “lasavosti” v skupini, ki se je pred tem lahko pohvalila s purizmom ohranjanja tradicije pričesk palčkov, visoki O’Hara pa je s svojim prihodom prispeval tudi k dvigu povprečne višine v skupini. Skupina je vseskozi nosila zvok na ušesom silno prijazni uravnanosti kar se posredovanja števila decibelov tiče, glasnost, ki je sicer značilna za kakšne jazz skupine v Cankarjevem domu.
Do Sweet Dream je presenečala dokajšnja zadržanost publike. Celo med legendarno klasiko Thick As A Brick, ki jo je skupina oklestila na približnih 11 minut originala, kateri sicer meri preko 20 minut, ljudje niso sprožali kdove kakšnega posebnega kravala. Po duhoviti Mother Goose, s Perryjem v ospredju na tolkalih, O’Hara-o in Barrejem na blok flavtah, je Anderson povedal, da kani skupina odigrati uspavanko, kakršne igrajo v Latviji in ostalih deželah Baltika in z njimi zibljejo deteta, da ta lažje odnese v sen. Bend udari z vso silo in Sweet Dream. Publika se v trenutku prebudi, celo z verzi. Očitno pa Jethro Tull niso prebudili le publike, pač pa tudi nebo in z njega so se prikradle prve dežne kaplje. Sprva je reč delovala popolnoma nedolžno, saj je med Bouree že prenehalo deževati. Dež je Anderson izkoristil tako pri napovedi skladbe Bouree in razložil njen nastanek. Preprosto je Ian dejal, da kadar je deževalo, je ostal Bach doma, navdahnjen nad ustvarjanjem porn-jazz-a. Ian takrat nikakor ni mogel vedeti, da je s tem uročil nocojšnji nastop skupine. Silno osebno naklonjenost Andersona Jethro Tull plošči “Stand Up” je potrdila izvedba skladbe Nothing Is Easy. Dobrodošlo popestritev je vnesla v nastop skupine skladba s solo plošče Martina Barreja “Stage Left” imenovana After You, After Me. Po Farm On A Freeway, sledi vrhunec večera z razpotegnjeno in prenovljeno verzijo Jethro Tull klasike Aqualung. Ker nosi skladba med vsemi Jethro Tull skladbami posebno težo, jo je Anderson hudomušno najavil kot: “Nex song is called Stairway To… Sorry, it is Smoke On The Aqualung!” Dež se je okrepil. Prve štiri minute je skupina odkravžljala popolnoma akustično, skladba je tako dobila pravi jazzy pridih, preprosto je ta novi aranžma le potrdil, iz kakšnega testa so legende. Nadvse dobrodošla prenova, kajti fantom je gotovo kar duhamorno, ko morajo vselej vključevati to skladbo v svoje nastope, sicer jih publika linča. Preostali obsežnejši del pesmi pa je seveda streljal skozi elektromagnetna polja, kar je podkurilo publiko, čeprav je bila ta do takrat že dodobra pokrita z anoraki, ali se mrzlično oklepala dežnikov,…. Skratka dež je dobival vse bolj podobo naliva. Sploh se nismo zavedali, da je konec nastopa Jethro Tull praktično pred durmi. Naslednja točka je bila še posebej zanimiva. Anderson je povedal, da jo posveča gospodu Keithu Emersonu, ki jo je svoje dni igral v skupini The Nice. Anderson ob tem ni omenil kakšne težave je imel zaradi tega Keith Emerson, a to je že druga zgodba. Anderson je tu seveda vseskozi v središču pesmi s svojo flavto, izvrstna zgibanka, naravno zvenečih komponent celotne peterke, resnično eden izmed posebej lesketajočih biserov večera. Ker je z neba še kar naprej besneče grozilo, se skupna odloči za izvedbo My God, katere pa molitev ni pomagala k umiritvi alarmantno vodenih razmer. Dež se je močno okrepil. Anderson ravno zaključi z verzi uvodnega dela skladbe Budapest, opasan s svojo midi akustično kitaro, ko naenkrat “prdne” iz zvočnikov, skupina pa se ob tem znajde v popolni temi na odru in v čistem “brezzvočju”.
No pa je publika naposled le pričela skandirati Jethro Tull, Jethro Tull,… Trenutek, ki bi si ga Jethro Tull zaslužili veliko bolj med tem, ko so na odru. Anderson se je simbolično vrnil pobrat svojo flavto z odra, potem so se po odru vse bolj pogosto sprehajali roadie-ji, ko eden izmed njih z gestikulacijo obeh rok nakaže, da je koncert končan. Neverjetno kako stojijo včasih znanstveni dosežki človeške tehnologije na krhkih tleh. Bežen dežek, ki odplavi skupino z odra. No dežek ni bil bežen, konkretno se je usulo z neba. K sreči ni katerega od glasbenikov ob kratkem stiku za povrhu še “zrukalo”, kar se je denimo pripetilo Francisu Rossiju med koncertom Status Quo lansko leto v Grazu!
Konec koncev, si niti nisem toliko belil glave s tem, kajti Jethro Tull nastopajo 07.07.2007 v Graškem Orpheumu, v zaprti dvorani. Poleg tega so na odrskem abortusu v Azzano Decimo Jethro Tull odigrali glavnino svoje set liste, igrali so dobrih 90 minut in to za borih 22€. Hja, od časa do časa postanejo obiskovanja koncertov resnično pestra. Ko sva s Petrom bežala iz mesteca Azzano Decimo, je bilo pri razcepu avtoceste za Benetke in Trst že konec deževne vihre in ceste popolnoma suhe. Očitno so Andersonove provokacije med Bouree na račun vremena pošteno ujezile sivobradega gromovnika, ki budno bdi nad nami nekje v višavju zgrajenem na temeljih bujne človeške fantazije.
Setlista
1. Some Day The Sun Won’t Shine For You
2. Living In The Past
3. Jack In The Green
4. The Donkey And The Drum
5. Thick As A Brick
6. Pastime With A Good Company
7. Mother Goose
8. Sweet Dream
9. Bouree
10. Nothing Is Easy
11. After You, After Me
12. Farm On A Freeway
13. Aqualung
14. America
15. My God
16. Budapest
—koncert prekinjen—
Galerija slik
