Izvajalec: Brock, Terry
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 50:20
Ocena: 5/5
Heh,.. to je neverjetno. Da. Tudi v letu 2010 nastajajo AOR albumi, ki so plod absolutne perfekcije. Govorimo o pravem AOR zvoku, ki je čvrsto povezan s koreninami v osemdesetih in se je preoblikoval in prilagodil na življenje v novem tisočletju v skladu z novimi tehnološkimi dognanji in razvojem na polju melodičnega hard rocka in AOR-a. Terry Brock je pevec znova združenih Strangeways (v ponedeljek, 18.10.2010 izide njihov novi album “Perfect World”) in hkrati novi pevec ponovno brcajočih melodičnih rock perfekcionistov Giant. V lanskem letu je odpel vodilne vokale na fantastičnem Slamer albumu “Nowhere Land”, ki je projekt še enega genialnega glasbenega čarodeja, kitarista Mikea Slamerja. Letos vrača Mike Slamer uslugo Terryju Brocku in igra zanj kitaro, klaviature, bas kitaro. Naveza Mike Slamer – Terry Brock je očitno sanjska. To je potrdil “Nowhere Land” in to potrjuje sedaj “Diamond Blue”. Očitno ne znata udariti mimo, se odlično zaznavata in sporazumevata v tem kako in kam je treba položiti posamezne note za optimizacijo perfektno oblikovanih melodij. Te brezsramno in v trenutku vehemence z lahkoto odpeljejo poslušalca v svet popadljive rockerske poslušljivosti, erotomanije in carstvo pozitivnih rock vibracij. Kdor spremlja oba glasbenika, pozna tudi odlična albuma zasedbe Seventh Key “Seventh Key” (2001) in “The Raging Fire” (2004) in njuna prispevka na njih.
Diamond Blue ni ne Slamer projekt, ne Seventh Key. Razvija svoj pristop, ki je nekoliko mehkejši, vendar nikakor “pop-iš”. Produkcija albuma je zasnovana tako, da je vokalu Terryja Brocka namenjena absolutna prednost. Vokal je v središču pozornosti, okrog njega se vrti vse ostalo. Kitare režejo, a so imenitno umerjene v kreaciji zvočnega zidu, ob tem pa ohranjajo vso živahno razigranost in odločno dinamiko. Vokal je v refrenih povsod harmoniziran z večdelno spremljavo dodatnih vokalov. Kdor spremlja žanr AORa, ve da je kreacija idealnih vokalnih harmonij nekaj najtežje dosegljivega. Obenem pa je to tudi glavni in osnovni adut AOR glasbe, ki ga mojstri lahko vselej tako izkoristijo, da se imenitnosti izdelkov tega žanra lahko le globoko klanjaš in jih občuduješ. In to znata Mike Slamer in Terry Brock. Govorimo torej o še eni brezmadežni perfekciji, o primeru izdelka, ki ga lahko označimo za idealen primer kako bi moral zveneti pristni AOR album v letu 2010! “Diamond Blue” pozna vse odgovore na vaša vprašanja! To je album, ki stoji v komponistično produkcijskem in izvedbenem smislu 100%. Ponosno jaše sedlo zapuščine najimenitnejših del skupin Dokken, Def Leppard, Rick Springfield, Heart,… Da. Zategnite pasove, kajti to je album, ki katapultira naravnost v poanto AOR glasbe.
Material na njem ne odkriva tople vode. Pristop je preverjen. A ustvarjen pod jurisdikcijo naveze Brock-Slamer, kar pomeni, da vozi svojo AOR “špuro”. Brock je preverjeno izjemno prilagodljiv in prožen vokalist. Znova. Z emocijami manevrira kot prekaljen maček in deluje s pristopom korak pred vsemi (v smislu presenečenja). Če je v otvoritveni naslovni skladbi (pred-refren je zapeljan “sumljivo Leppardovsko”) mehak kolikor se da, pa že v naslednji, še bolj čuteči It’s You dodaja občasni žmohtni ščepec grlenosti in tako poskrbi za preobrat in kreacijo novega razpoloženjskega stanja albuma. In temu fenomenu težko ubežimo v nadaljevanju. Tu je Jessie’s Gone. Skladba z enim najbolj presunljivih refrenov, ki bo zavojeval z lahkoto sleherno kipeče žensko srce. V refrenu odpoje Brock na v tretji ponovitvi besedno zvezo “Jessie’s Gone” celo tako, da spomni na znameniti Springfieldov hit Jessie’s Girl. A nič več kot to. Tu je No More Mr. Nice Guy, ki ne skopari s spogledovanjem s klasičnim Rainbow-skim pristopom v otvoritvi, Brock pa še dodatno pritisne na plin in iztisne iz sebe najboljše. Skladba je dramatičen trenutek albuma, zahvaljujoč zasnovi osnovne kitarske fraze, ki to pot nikakor ne sadi rožic. Prva balada albuma The Rain, je prej vrhunec albuma, kot karkoli drugega. Tipični primer kako je treba sestaviti rock balado, da ta ni osladna in da se dotakne slehernega kotička srca. Refren je znova vrhunsko zastavljen, kar se tiče percepcije melodije. Brock ubija s svojo subtilnostjo!
Skladbe so vse po vrsti zasoljene z vrhunskimi Slamer-jevimi solažami! Nič čudnega, mar ne (za vse, ki ga poznate)? Obenem skrbi ta glasbenik za nadgradnjo vseh prehodnih pasaž z mojstrskim dodajanjem kitarskih okrasnih ornamentov, ki skozi prizmo celote dosegajo izredno kompaktnost in dovršenost. Ta atribut albuma tako ne pusti oddiha poslušalcu niti za trenutek in ga drži tesno ob sebi skozi minutažo. To je album nabit z visoko melo-dramatično atmosfero, ki pa se dinamično preliva skozi nianse ustvarjenih emotivnih stanj posameznih skladb. In to potrebuje vsaka prava AOR plošča!
Broken je še eden vrhuncev albuma. Rušilni refren, ki vleče najboljše od AOR zimzelenov. Skladba je temačna a obenem melanholično koprneča. Tako je to, ko ti punca po skupnem plutju v nebesih nenadoma izstavi račun in zavrže tvojo ljubezen. Primer idealne kombinatorike komponiranja in ujetega čustvovanja. Face In The Crowd vrača vibracijo otvoritvene Diamond Blue. Vihrav, lahek in podložen z organskim zvokom akustične kitare, vrača svetlobne žarke topline na album. Why je točka zbliževanja albuma s projektom Slamer. Bluesovski dotik, ki je učvrščen s Hammond zvokom. Brock je znova vokalni kameleon, čuteč, podkožno zapeljiv in skrajno subtilen. Album ne popušča niti na eni točki. Tudi zadnji trije komadi z izjemnima pol-balado Soldier Falls in zaključno pravo balado Face In The Night, so zgled izredne perfekcije in doseganja barvite raznolikosti glasbenega izražanja, za pregovorno sicer omejeni AOR žanr (kar se eksperimentalnih manevrov tiče).
Album katerega pompoznosti ni videti konca. Ni kaj dodati. Album, ki bi moral biti vzor modernim pogledom na AOR v letu 2010. Perfektna referenca v tem oziru. A vselej se je tudi v današnjem času AOR domovanja v “podzemlju”, našla kakšna ubijalska plošča na prizorišču. Na misel mi ne pride, da bi tu omenjal kot primerjavo vso odličnost zadnjega Journey albuma iz leta 2008, ker so Journey preveč znani, a ob omembi izdaj manj znanih AOR izvajalcev, kot so Alliance in album “Nowhere Land” v letu 2008, pa švedski projekt Work Of Art z albumom “Artwork” (2008),ali krščanski rockerji Mastedon z albumom “3” (2009), sodi v to kategorijo brez zadržkov tudi “Diamond Blue”, ki ga tako uvrščamo v ligo top AOR albumov nove ere. Storite si uslugo. Privoščite si najboljše!
Zasedba
Terry Brock – vokal, kitara
Mike Slamer – kitara, bas kitara, klaviature
Andy Bigan – bobni
Produkcija
Mike Slamer
Seznam skladb
1.Diamond Blue
2.It’s You
3.Jessie’s Gone
4.No More Mr. Nice Guy
5.The Rain
6.Broken
7.Face In The Crowd
8.Why
9.Too Young
10.Soldier Falls
11.Face In The Night
