Dirkschneider z novim viharjem Accept klasik na Dunaju (2017)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 65

“Ob slišanem in videnem delujejo Accept klasike v rokah zasedbe Dirkschneider celo bolj prepričljivo, kot v koncertnem repertoarju današnjih Accept. Preprosto. Vokal odloča. In Udo ostaja v tem še vedno prvo Accept grlo, čeprav ne poje za Accept. “

Datum: 27.10.2017
Lokacija: Dunaj / Szene / Avstrija


Dve leti je od tega, ko so se nemški metalci U.D.O., ki jih vodi legendarno nekdanje prvo grlo nemških titanov metala Accept Udo DIrkschneider preimenovali v Dirkschneider in se odločili, da na bodočih koncertnih nastopih preigravati strogo le Accept material. Nič drugega kot Accept. Tako se je že prva koncertna turneja izkazala za neverjeten uspeh, Dirkschneider pa so zaradi velikega zanimanja (ter kopice povsem razprodanih koncertnih prizorišč) posledično potrjevali nove in nove koncertne termine. Tako sta v letih 2016 in 2017 izšla že kar dva koncertna dokumenta (iz nemškega Memmingena in češkega Brna). Leto 2017 se izteka, Dirkschneider, pa so se odpravili še na zadnjo turnejo na kateri igrajo Accept. Glede na naša obiska dveh Dirkschneider koncertov in sicer v  sklopu Bang Your Head!!! festivala in Brnu v lanskem letu izkazalo, da si je Dirkschneider veljalo ogledati tudi v tretje. Iz preprostega razloga. Koncertni repertoar so namreč popolnoma obrnili na glavo in vtaknili vanj nekatere skladbe, ki jih Accept že vrsto let vztrajno izključujejo iz koncertnega repertoarja.

A pojdimo po vrsti. Koncert so odprli avstrijski Garagedays, skupina doma iz tirolskega mesta Rattenberg. Bend ki deluje od leta 2005 je izdal kopico demo posnetkov in tudi dva studijskega albuma in sicer »Dark And Cold« (2011) ter »Passion of Dirt« (2014). Bend je vskočil kot predskupina Dirkschneider na vsega tri koncerte te turneje in sicer kot zamenjava kultnih NWOBHM metalcev Raven, ki sicer spremljajo Dirkschneider na tej turneji. Ravno dunajski koncert je padel na enega izmed teh terminov brez Raven. In kakorkoli se nam je kolcalo po legendarnih Raven rifih, so se Garagedays resnično z vsem srcem potrudili in odigrali izvrsten nastop ter dali vse od sebe. Čuti se, da skupina igra že zelo dolgo skupaj in da so vezi med gradniki ekipe čvrste. Bend je seveda stresel malho riffov, ki so predstavljali nekakšno umazano dozo tevtonskega heavy metala. Ta je na eni strani vlekel navdih iz dognanj evropskega metala, na čelu s staro hamburško/bochumsko špuro bendov, nemalo trenutkov pa je povleklo na nostalgično koketiranje s prvimi albumi zasedb Metallica in/ali Megadeth. Bend je deloval silno krepostno. Uigrano, kompaktno, prepričljivo. Zlasti zavoljo čvrsto neprebojne statue in stebra poveljnika ekipe, to je pevca in kitarista Marca Kerna, ki je ob čvrstem ritmičnem fraziranju, z grleno grmečim glasom skrbel za prepričljivo vokalno eksekucijo, kakršna godi glasbeni usmeritvi skupine. Lepo, suvereno in zavzeto. Bend, ki je opravičil v vsem svojo vlogo predskupine.

Sledila je dve urna doza Accept glasbe. V novem obdobju so Dirkschneider (ter obenem U.D.O.) opravili v svojih vrstah eno menjavo in sicer je finskega kitarista Kasperija Heikkinena zamenjal Američan Bill Hudson, sicer mož poln izkušenj, saj je pred tem sodeloval s Trans Siberian Orchestra, Power Quest, Circle II Circle, Nightrage, obenem pa še vedno sodeluje tudi z John Oliva’s Pain.

Mali klub Szene sprejme do 500 ljudi. Publike je bilo manj. Nemara dobrih 300 obiskovalcev. Glede na že kar pregovorno slab obisk avstrijske publike takšnih koncertov, se je zato še toliko bolj izplačalo doživeti nastop zasedbe Dirkschneider  in to sredi popolne klubske scene ter iz neposredne bližine (tretja vrsta). Kot zanimivost naj dodam, da smo koncert zasedbe Dirkschneider v Brnu decembra 2016, gledali s tribun. Ta je bil sredi košarkarske dvorane namreč povsem razprodan, na prizorišču pa se je takrat nabralo 6.500 obiskovalcev. Dirkschneider so na Dunaju presenetili s set listo. Ta je bila osredotočena na izvedbo materiala, ki ga je Udo Dirkschneider sicer posnel z Accept, a v kasnejšem obdobju svojega sodelovanja s skupino. Tako je že uvodoma popolnoma presenetil publiko, ko so se Dirkschneider zagnali v »Death Row«  razbijač imenovan The Beast Inside. Sledila so presenečena za presenečenjem. Med drugim, kar štiri »Objection Overruled« klasike (Bulletproof, takoj za njo Slaves To Metal, pa v drugi polovici koncerta izvrstni baladna Amamos la Vida ter naslovna skladba). Ob The Beast Inside, so Dirkchneider izvedli še drugo »Death Row« skladbo in sicer Stone Evil. Iz repertoarja ni izostala niti Hard Attack, ki odpre s strani Accept oboževalcev sicer nekoliko osovraženi Accept album »Predator«, bend pa se ni ubranil niti izvedbe »Eat the Heat« klasike X-T-C (to skladbo so nekoč davno tega U.D.O. posneli za eno izmed »tribute to« Accept kompilacij). Vendar presenečenj s tem nikakor še ni zmanjkalo. Iz enega najbolj razvpitih trenutkov Accept kariere, to je iz albuma »Balls To the Wall«, je Udo nanizal dva koncertno večno spregledana trenutka in sicer Love Child ter Fight It Back, nadalje pa si verjetno tudi nihče ni upal predstavljati, da bo kdaj v živo slišal skladbe Can’t Stand the Night iz kultnega »Breaker« albuma in pa ob Aiming High iz albuma »Russian Roulette« še eno izvrstno presenečenje set liste, to je skladba Another Second to Be.

Skratka šok za šokom. Do obveznega dodatka, kjer so Dirkschneider pripeljali koncert do absolutnega razpoloženjskega vrhunca ter nanizali nadobvezne Accept favorite. Prav za dodatek je tako Udo namerno raztegnil Princess of the Dawn, Metal Heart in Balls to the Wall zato, da je iztisnil iz publike vse atome moči, ko je ta divje prepevala refrenske napeve. V Fast As A Shark, je Udo pripravil publiko, da sama odpoje njen uvodni del.

Naj omenimo da je Bill Hudson vskočil brez večjih težav v obuvalo predhodnika, že uvodoma odstreljal dve vodilni solaži v skladbah The Beast Inside ter Aiming High, prav tako pa v nadaljevanju deloval povsem enakovredni član postave, pri čemer sta si z Andreyem Smirnovim enakovredno razdelila vodilne solaže znotraj skladb. Zvok bravurozen. Snare bobnov Svena Dirscscneiderja je deloval atomsko, bas linije Fittyja Weinholda, so intenzivno grabile, ko je mož, ki spominja po tem kako se giblje na odru nekoliko na Matta Sinnerja, divje kopal po svoji bas kitari. Bas noga je resnično z vso vehemenco držala ogrodje kitarskim riffom. Seveda pa so bile vse oči uprte v legendarnega pevca, neverjetno karizmatičnega možakarja večno »namrgodenega« obraza, to je seveda Uda Dirkschneiderja. Ta je enkrat več potrdil, da njegov glas ni izgubil niti trohice znamenite vreščavo visoke grlenosti s katero je nekajkrat zamajal Szene s svojih temeljev in s katero vdahnil nepozabni pečat klasičnim Accept albumom in na nek način posredno tudi celotni podobi svetovnega metalskega zemljevida. Tudi na tem koncertu je Udo potrdil, da poje še vedno z veliko odliko, njegov vokal, pa za njegovih reci in piši 65. let, deluje ohranjeno, sveže, potentno in avtoritativno. S takšno predstavo, pa odzvanjajo suvereno tudi vse Accept klasike, ki se jih loteva skupina na svojih koncertih. Dinamita legendarnemu pevcu torej ne zmanjkuje. Ob slišanem in videnem delujejo Accept klasike v rokah zasedbe Dirkschneider celo bolj prepričljivo, kot v koncertnem repertoarju današnjih Accept. Preprosto. Vokal odloča. In Udo ostaja v tem še vedno prvo Accept grlo, čeprav ne poje za Accept. Tako bo očitno ostalo za vselej. Z vokalom dosega še vedno takšna višavja, ki jih aktualni Accept pevec Mark Tornillo pač ne zmore, to pa, ob Udovi znameniti vokalni barvi, pač odtehta.

Nova koncertna predstava oddelana z vso odliko. Brez zavor, le z eksekucijo na vso moč. Neprebojno! Koncert nabit z erekcijo klasičnega heavy metala tevtonske šole! Avantura po sledeh Accept pionirstva, na katero prideš po popoln užitek in tega, v več kot polnem iztržku, tudi prejmeš. Po tej turneji se Dirkschneider preimenujejo v U.D.O. ter nadaljujejo tako svojo kariero naprej kot U.D.O. Napovedali so že tudi novi studijski album. A kot vedno. Tudi U.D.O. izvajajo na svojih koncertih konkretno dozo Accept favoritov. Zanimivo bo spremljati, ali se bodo še kdaj v karieri preimenovali v Dirkschneider. Da odpeljejo častni krog čistokrvnega repertoarja Accept klasik.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


  1. Fire (nasneti uvod, orig. The Crazy World Of Arthur Brown)
  2. The Beast Inside
  3. Aiming High
  4. Bulletproof
  5. Slaves to Metal
  6. Another Second to Be
  7. Protectors of Terror
  8. Fight It Back
  9. Can’t Stand the Night
  10.  Amamos la Vida
  11. Stone Evil
  12. Hard Attack
  13.  Love Child
  14. Objection Overruled
  15.  X-T-C
  16. Russian Roulette
    —dodatek—
  17.  Princess of the Dawn
  18. Metal Heart
  19. Fast as a Shark
  20. Balls to the Wall

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X