Nick Cave and the Bad Seeds na črnem maševanju v Stožicah (2017)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 19

kraj: Ljubljana / Dvorana Stožice / Slovenija
datum: 30.10.2017


Nick Cave je s spremljevalno ekipo »slabih semen«, v svoji dolgi in plodoviti karieri, že davno tega prejel slovensko državljanstvo. Sodi med tisto peščico tujih izvajalcev, lahko rečemo kar elito, ki je med slovensko glasbeno javnostjo še kako čislana in oboževana. In to ob dejstvu, da ne prihaja z območja nekdanje skupne domovine, se pravi z Balkana onstran Kolpe. Mož je v Sloveniji nastopil že nekajkrat, a od njegovega zadnjega obiska je minil ducat let in Cavea so mnogi tako upravičeno zelo, zelo pogrešali.

Karte za veliko Halo Tivoli so skopnele, to je šlo pričakovati. Glede na povpraševanje, ki nikakor ni pojenjalo, se je organizator dogodka odločil sprostiti v promet malo manj, kot tisoč dodatnih vstopnic, koncert pa je bil prestavljen na večje prizorišče, to je v dvorano Stožice. Vendar zgornjih tribun niso odprli. Ko smo se znašli v parterju malo preko osme zvečer, sem imel občutek, da sem se znašel v zagrebški Areni. Enormna četa obiskovalcev je namreč prispela na ta koncert s sosednje Hrvaške in ti so zasedli v veliki večini prednji del parterja, kjer se je, še preden je Cave s svojimi kompanjoni zavzel oder, čutila konkretna adrenalinska mrzlica predkoncertne evforije.

In res. V dvorana se je zatemnila v modrino, Bad Seeds so že stali na odru in skreirali kuliso, potem pa se je kot zadnji nanj povzpel Nick Cave in pritekel povsem do odra, kjer je s tribun in parterja konkretno završalo. V tem vrvežu so prevladovali visoki toni, ki so spominjali občasno na valovanje histerije. Seveda s strani kričavih pripadnic nežnega spola. Nick Cave je  v svojem slogu hipoma potegnil občinstvo nase. Statua brezmejne žalosti, skrušenega in strtega srca, ki v vsej svoji bolečini in hrepenenju brezkončno tone do dna.

Cave je pred letom dni izdal novi studijski album »Skeleton Tree«. Izbrani naslov ni nobeno presenečenje. Sredi leta 2015 se je namreč smrtno ponesrečil njegov petnajstletni sin Arthur. No in  drevo, ki se v simboliki navadno imenuje družinsko, je postalo Caveov simbol velike žalovanja. Močan dokument je tako album »Skeleton Tree«, eden močnejših v njegovi bogati in plodoviti diskografiji.  Tako se je razvijal tudi koncertni nastop. Rdeča nit je bil album »Skeleton Tree«, Cave je z njega odigral glavnino materiala. Kot je že znano v odrski folklori tega umetnika, se je Cave ves čas rokoval z oboževalci v prednjih vrstah, se v enem izmed trenutkov povzpel celo do tribune, se naslanjal na roke množice, delil nasmehe, izgovarjal bodrilne besede občinstvu, ki je, kot uročeno, ponavljalo za njim zmagovite verze Caveove globoke in prodorne poezije.

Ob Caveu, ki je seveda karizma brez primere, pa vseeno ni bilo mogoče doživeti koncertnega dogodka s polnokrvno intenziteto, v kolikor ne bi predstavi dodala tisto piko na »i« njegova spremljevalna zasedba Bad Seeds, ki je že vrsto let ustaljena in v kateri seveda izstopa ime Waren Ellis! Ta je znova osupnil s svojo podoživeto igro, ko je v rokah menjal plejado instrumentov. Skrbel je tako za programske zanke, igral sintetizator, vibrafon, električno kitaro, violino, klavir ter se nekajkrat razdivjal na odru, zavrtinčil v pravi vračevski ples. Še posebej, ko je vihtel violino in kitaro. Poleg Ellisa, so oder zavzemali še akustični kitarist George Vjestica, tolkalist in vibrafonist Jim Sclavunos, bobnar Thomas Wydler ter basist Martin Casey.

Cave, ki je z interpretacijo znova dokazal, da mu v iskrenosti grabežljivo podanih čustev in kipečih strasti le redko kdo pride blizu, je namreč mojster neverjetno intenzivne in doživete igre. Z njo je znova razgalil svoje srce in ves čustveni splet bolečine in ljubezni, ki žari v umetniku, je brez zavor delil s svojo publiko. V srednjem delu koncerta je sedel za klavir, odigral med drugim tudi nekaj obče ponarodelih vrhuncev kariere, kot so The Ship Song in za njo Into My Arms ter The Weeping Song v dodatku.

Koncert je deloval kot mantra. Kot očiščenje duše in telesa, popolna purifikacija, tako resnično je prelil svojo umetnost v sam odrski teater Nick Cave s svojo druščino. Cave je s svojim občasno že kar demonskim magnetizmom prodiral v najgloblje in najbolj temne kotičke naših duš. Pravi dušni pastir.  Pravzaprav kratki in jedrnati gibi polni minimalizma, ki pa v medsebojnem dialogu sicer svete preproščine odzvanjajo na moč jedko, provokativno in na trenutke tudi bizarno. Razbijajo tabuje, klišeje in dajejo glasbi, kot umetnosti, povsem novo kvalitativno komponento ter artistično dimenzijo, ki je neulovljiva. Temačnost vseh temačnosti. Cave je z druščino večkrat razvil plastovito zvočnost, ki je v vsega nekaj preprostih tonih skozi repeticije vzpostavljala izjemno grabežljivo atmosferično kuliso, s katero je v vsej hipnozi občevala omamljena publika. Neverjeten je bil pogled na celotno prizorišče. Konkretni dve uri sta se obrnili hipoma. Preprosto. Ko nekdo vzbudi v tebi emocije, čas in prostor nista več pomembna. Le zlitje z energijo, ki ji pravimo glasba. In te je prinesel tega večera v Ljubljano, dušni buditelj in črni vrač Nick Cave, v izobilju.

Samo koncertni spektakel Nicka Cavea v Stožicah velja torej razglasiti za enega vrhuncev letošnje koncertne ponudbe na Slovenskem.


avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

setlista:

1. Anthrocene
2. Jesus Alone
3. Magneto
4. Higgs Boson Blues
5. From Her to Eternity
6. Tupelo
7. Jubilee Street
8. The Ship Song
9. Into My Arms
10. Girl in Amber
11. I Need You
12. Red Right Hand
13, The Mercy Seat
14. Distant Sky
15. Skeleton Tree
—dodatek—
16. The Weeping Song
17. Stagger Lee
18. Push the Sky Away


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X