Kraj: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Slovenija
Datum koncerta: 16.07.2013
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 37,00 € (rezervacija) / 41,00€ (na dan koncerta) / 31,00€ (študentje) / 21,00€ (do 21 let
Tokrat na ponovni obisk Bluesiane ni bilo potrebno čakati predolgo – poletnim čarom lepega mesta se očitno poleg Richie Kotzena ni mogel upreti niti star znanec Bluesiane, Eric Sardinas. Obiska velikega bluesmana z resonančno kitaro tudi tokrat nisva želela zamuditi.
Ericov ponovni obisk Blusiane smo tokrat doživeli kar hitro – komaj trije meseci so minili od njegovega prejšnjega obiska. Takrat je »kralj dobra« dodobro popolnil Veldensko dvorano bluesa. Tokrat množica obiskovalcev ni bila tako velika, da bi hodili drug po drugem, kar se sicer pogosto dogaja na Sardinasovem koncertu. Vendar pa je maloštevilno občinstvo naredilo koncert s precej bolj intimnim vzdušjem, kar pa za obiskovalce nikakor ni slabo.
Tudi tokrat naju je mestece Velden, streljaj od slovenske meje na avstrijskem koroškem, pričakalo obsijano s soncem in s polnimi ulicami turistov. Prav nič v mestu ni napovedovalo skromen obisk koncerta. Stene v Bluesiani so se v slabih desetih dneh preoblekle v Sardinasove podobe iz poprejšnjih Kotzenovih. Notranja podoba Bluesiane je bila torej drugačna kot pred dobrim tednom, obrazi v njej pa načeloma ne. Stalni gostje. Le v nekoliko manjšem številu. A vsi v veselem pričakovanju.
Eric Sardinas je začel brenkati po strunah pri šestih letih in že takrat se je zgledoval po legendah bluesa in r’n’b-ja, tem zvokom pa je ostal zvest ves čas svoje kariere. Prepoznan je predvsem kot kralj resonančne (slide) kitare, ki daje njegovim pesmim poseben prizvok.
Proti pol deseti zvečer je bilo vendarle jasno, da klub niti slučajno ne bo poln. Na odru je bilo vse pripravljeno za koncert, a o izvajalcih še ni bilo ne duha ne sluha. Največji skeptiki so se začeli spraševati, če bo do koncerta sploh prišlo, glede na majhno šteilo ljudi pod odrom, a vendarle je Ericov roadie končno le začel prinašati na oder brisače in vodo – kot da bi Eric kdaj pil vodo na odru, brisače pa mu tako ali tako pomagajo le za 3 minute. Zaradi pomanjkanja občinstva Bluesiana ni oddajala takšne energije kot ponavadi, zato naju je začela prežemati utrujenost in lenobnost in tako sva z veliko nestrpnosti pričakovala začetek koncerta.
Ob desetih zvečer se je v stalnem spremstvu Big Motor na odru končno pojavil tudi Eric Sardinas. Dobre volje kot že dolgo ne. Ker njegovo uvodno uglaševanje in brenkanje ni bilo sprejeto s tako glasnimi kriki navdušenja, kot je pričakoval, je sam spodbudil občinstvo z mahanjem rok k večjim vzklikom. In občistvo je sodelovalo. In Eric je bil vesel. Povedal je, da je srečen, da se je spet vrnil v hišo bluesa, kot sam vedno poimenuje Bluesiano, ter naznanil, da bo tokrat vse skupaj izgledalo kot zasebna intimna blues zabava in da bodo igrali, dokler jih ne bomo spodili z odra. Preroška izjava.
Eric ne zgublja časa z gostobesednostjo in tudi tokrat je hitro prešel k stvari s skladbo I’m worried. Prav presunljivo je gledati Erica iz prve vrste in hkrati opazovati, kako se mimika njegovega obraza spreminja z besedilom in melodijo pesmi. Njegova interpretacija pesmi je neverjetna. Na obrazu lahko preberemo sleherno bolečino ob izgubi ljubljene osebe, ob pogrešanju doma ter hkrati nekaj trenutkov zatem veliko veselje ob sreči, ki ga preveva. Svoja besedila poje, kot da bi se pogovarjal s publiko. Odgovori občinstva pa ga ne glede na njihovo vsebino ne zmedejo niti za trenutek. On živi v svojih pesmih, v svojih melodijah. Po koncu vsakega komada se spet vrne v realnost, povpraša, če se dobro počutimo, nato pa se spet z gibanjem in dušo potopi v naslednjo pesem. Nadaljeval je s Flames of love, ki jo lahko slišimo na slehernem koncertu, a se je nikoli nihče ne naveliča. Seveda pa Eric ne naredi na odru vsega sam – neutrudno mu sledita bradati Levell Price na basu in mladi Bryan Keeling na bobnih. Usklajenost trojice meji na perfekcijo, kljub temu, da Eric ni ravno glasbenik, ki bi igral svoje pesmi statično in vedno na isti način. Vsak koncert je zgodba zase, ki zahteva novo interpretacijo melodije in besedila, zato je Ercu težko slediti s pripevanjem, četudi so ti besedila znana. Kajti vedno doda kakšne spremembe v ritmu, v tonih, v verzih,…. saj očitno vsak koncert začuti drugače. In zato ga je vedno znova zanimivo poslušati in opazovati.
V prvem delu koncerta smo slišali še kar nekaj komadov, od I can’t be satisfied preko Get down to whiskey do Road to ruin in na koncu s precej bolj umirjeno verzijo Find my heart. Pod Ericom Sardinasom se je počasi začela nabirati lužica potu, ki jo je njegov roadie stalno brisal, a vendarle je po uri igranja v razgreti Bluesiani bil čas za prvi premor. Po pol ure, ko smo se vsi malo okrepčali in nadihali, je Eric v spremstvu Big motor poln energije ponovno stopil na oder. Potne srage so se posušile, lužica tudi in Eric je bil pripravljen na nove podvige na odru. Pri igranju se Eric zanaša na analognost, od elektronike poleg ojačevalca uporablja le wah wah pedal, mu pa pri igranju njegove kitare pride prav prav vse v okolici, od kovinskih slide-ov, do steklenice in tudi stojalo od mikrofona, ob katerega med brenkanjem elegantno podrsa svojo največjo ljubezen. V drugem delu nam je Eric ponudil County line, It’s nothing new, My sweet time, priložnost pa je dal tudi Levellu in Bryanu, da se sama izkažeta na odru in jima prepustil solo točko. To je srčno publiko v Bluesiani počasi dvignilo do ekstaze in na koncu točke smo ob ritmih poplesavali že čisto vsi in tako popolnili prostor pod odrom z našo energijo. Ko se je Eric vrnil na prizorišče, je to začutil in publiko še dodatno podžgal s Full tilt mama, kar je botrovalo k temu, da je Levellu pregorel ojačevalec. A to seveda ni zmotilo nadaljevanja. Dokler je Eric sam akustično zaigral in zapel Hellhound on my trail in se med tem poigraval s tresenjem vzmeti reverba v svojem ojačevalcu z glasnim potrkavanjem in tresenjem tal s svojimi kavbojskimi škornji ter flamenko plesnimi koraki, so spremljevalci ponovno povezali ojačevalec, da se je Levell slišal tudi na odru, nato pa so vsi skupaj družno zaigrali še nepogrešljivo Texola. Drugi set je trajal že več kot eno uro, a publika je bila željna še več. Po zaključnem komadu se je Eric poslovil, a publika je ob njegovem odhodu vpila na ves glas in slišati je bilo, kot bi bil klub nabito poln. Tega seveda tudi Eric ni mogel preslišati in vsi trije so se vrnili na oder, se še enkrat zahvalili vsem, še posebej gostiteljici Gudrun, ki vedno poskrbi, da se v Bluesiani sliši dobra glasba, in z dolgim uvodom zaigrali še Behind the 8. Ura se je bližala eni zjutraj, Eric je iz publike z bisom potegnil še zadnje moči in končno s(m)o mu mirno pustili oditi z odra.
Nepozabno doživetje enkratnega koncerta enkratnega interpeta svojih stvaritev. Koncert Erica Sardinasa se obiskovalcem za vedno vtisne v spomin, zato kdor ga je zamudil, ima v tem tednu še eno priložnost – Eric v petek, 19. 7. 2013, igra v naši bližini na hrvaški obali v mestu Vrsar. Vsekakor odlično doživetje za poletne dni, ki ga nikakor ne gre zamuditi. Midva ga gotovo ne bova.
Galerija slik
