DragonForce: Warp Speed Warriors (Japanese edition)

0 60

Izdano: 15.3.2024 pri Napalm Records
Produkcija: Damien Rainaud, Sam Totman, Herman Li
Dolžina: 68 min., 11 sek.
Zvrst: Extreme Power Metal


“Fantje so spet v mestu … skoraj”

DragonForce so leta 2011 karizmatičnega frontmana ZP Thearta zamenjali z nebeškim kričačem Marcom Hudsonom in kot da so takrat izgubili magijo, ki jih je krasila na prvih treh albumih. Resnici na ljubo je že četrti album Ultra Beatdown (z ZP-jem na vokalu) iz 2008 napovedoval težave v paradižu, ampak nihče, še najmanj pa jaz, ni pričakoval zasuka na slabše, ki ga je skupina uprizorila z albumom The Power Within iz leta 2012. Dolžine skladb so se skrajšale z osmih na dobrih pet minut, vrtoglave 3-minutne solaže so zamenjale solaže bolj standardnih dolžin, skladbe same pa so bile neobičajno enostavno dolgočasne. Če omenim, da je bila najboljša zadeva na albumu Seasons, ki jo je spesnil tedanji basist Frederic Leclercq in zveni kot osrednje uspešna Stratovarius kompozicija, je jasno, da so DragonForce zapluli v nemirne vode. Zadeve so poskusili rešiti tako, da je Sam Totman skladateljsko palico potisnil v roke zgoraj omenjenemu Leclercqu, ki je v glasbeni izraz neuspešno poskušal uvesti thrash in progresivne elemente. To je privedlo do solidnega (pa ne po Leclercqovi zaslugi) Maximum Overload (2014), obupnega (razen dveh komadov) Reaching Into Infinity (2017) in absolutno brezveznega Extreme Power Metal (2019). Slednji je meni osebno neposlušljiv. Na njem namreč ni power metala (vsaj ne v DragonForce stilu), še manj pa, da bi ta bil ekstremen. Polomija. Seveda ni pomagalo, da se je v procesu povsem odtujil klaviaturist in eden od ustanoviteljev skupine, Vadim Pruzhanov. Skupina se ga je v nejasnih okoliščinah odkrižala po izidu Reaching Into Infinity 2018. Vadim je bil, tako kot kitarista Li in Totman, integralni del DragonForce zvoka. Njegova zmanjšana vloga in na koncu izstop iz skupine se je albumom krepko poznala.

No, Frederic je po fiasku z Extreme Power Metal albumom odšel basirat v Kreator, v band je v skladu z modernimi metal smernicami prišla basistka Alicia Vigil (Vigil of War), po krajšem premisleku pa je vse skladateljske vajeti v roke spet vzel Sam Totman.

Po petletnem premoru smo dočakali izid najnovejšega albuma Warp Speed Warriors. Na žalost ne morem nikjer na netu najti slike stare DragonForce majice, na kateri je bil velik, prečrtan napis »Midtempo Power Metal«. Kako se časi spreminjajo! DragonForce so namreč za vodilna singla izdali midtempo polomiji Doomsday Party in Power of the Triforce. Midtempo komade je Sam začel vpeljevati s že s Cry Thunder na The Power Within, nadaljeval s Three Hammers, potem pa ni mogel nehati. V glavnem, s tem so DragonForce izgubili dobršen del identitete, Sam pa je očitno zavohal kri. Potem je kot video singel sledil Power of the Saber Blade, ki je naznanil boljše čase, Verjetno najboljša stvar po Judgement Day z Reaching Into Infinity albuma se na žalost ne nahaja na Warp Speed Warriors, ampak okus po starih DragonForce je bil tu.

Bodi dovolj dolgočasnega uvoda, naj preidem na sam album. Kot sem omenil, je skoraj vse opravil Totman, kar se albumu pozna. Polovica je namreč čisti in originalni »vintage« DragonForce. Na uvodnem Astro Warrior Anthem si Sam in Herman po vsaki vrstici kitice privoščita mini solažico. In to čez cel komad!!! Ritem je morilski, brzina vratolomna, DragonForce so nazaj! V istem stilu najdemo na albumu Burning Heart, The Killer Queen in Pixel Prison, balada »za presekat« pa je tokrat odlična Kingdom of Steel, ki tako po naslovu kot po glasbenem stilu prikliče v spomin true metalce Manowar. Najboljša iz te peterice je The Killer Queen z neprestanimi menjavami ritma in resnično nalezljivim refrenom.

Druga polovica albuma je bolj vprašljiva. Poleg dveh omenjenih singlov imamo tu nepotreben intro Prelude to Darkness, komedijantsko (a ne popolnoma napačno) Space Marine Corp ter vprašljivo priredbo Taylor Swift Wildest Dreams. Če so se s priredbo Ring of Fire Johnnya Casha DragonForce znali krepko ponorčevati in peklensko zabavati, in je bila My Heart Will Go On Celine Dion vrhunska, čeprav rahlo neuspela zajebancija, se človek ne more znebiti občutka, da gre pri tej priredbi za iskanje oboževalcev iz vrst mlajše populacije. Ker sta mi hčerki prepovedali poslušati original, vam ne morem povedati, ali je priredba OK ali ne, zveni pač kot tretjerazredni DragonForce komad in je na albumu popolnoma nepotreben.

Razširjena verzija vsebuje:

  • Astro Warrior Anthem z lajajočim vokalom Matta Heafya iz Trivium, ki h komadu ne doprinese absolutno ničesar, dodana pa je tudi solažica Nite Strauss, ki je, če ne bi bilo velike razlike v produkciji, ne bi ločil od Lijeve.
  • Burning Heart z Alisso White-Gluz (Arch Enemy), ki s svojimi vokali doda povsem drugo dimenzijo in komad dvigne za dva nivoja višje.
  • Doomsday Party z Elize Ryd (Amaranthe), ki da vse od sebe, ampak obupnemu komadu pač ne more pomagati. Kot da se človek ne bi tuširal dva tedna in potem poskušal zadevo rešit s parfumom za 300 €. Ne gre.
  • Instrumentalna verzija Power of the Triforce. Nepotrebno.

Na koncu naj izpostavim še perečo težavo tega albuma. To je produkcija. Težko je, če človek misli, da vse ve in vse zna, tako sta tale album v glavnini producirala Li in Totman. Zadeva zveni sterilno, odlični Gee na bobnih zveni kot ritem mašina, Coen Jenssen (Epica) na klaviaturah pa je izgubljen v vesolju, kot da ne bi bilo dovolj, da s svojim stilom enostavno ne paše v DragonForce. Vadim, kje si? Ko samo pomislim, kaj bi s tem albumom naredil Flemming Rasmussen!!! Ali pa celo, če že drugega ni, Andy Sneap.

Še besedica o Alicii. Dekle je kompetentna pevka, zato se postavlja legitimno vprašanje, zakaj je niso uporabili v kakšnem duetu. Dobi pa nekaj prostora (Burning Heart, The Killer Queen), kjer lahko pokaže par basovskih fint, in ta prostor dečva tudi uspešno izkoristi.

DragonForce so na pol poti nazaj k stari slavi. Že če bi odvzeli obupno Doomsday Party in jo nadomestili s Power of the Saber Blade ter izpustili nepotreben intro Prelude to Darkness, bi tukaj recenziral album, kjer bi bila končna ocena vsaj za točko višja. Ampak, stvari se za bend spreminjajo v pravo smer, držim pesti, da bo Sam sledil tistemu, kar najbolje zna in nam naslednjič pričaral nekaj podobnega albumu Sonic Firestorm (2004).

Sladkorčki: Burning Heart (z Alisso), The Killer Queen, Kingdom of Steel

7,5/10

Avtor: Igorac


Seznam skladb:

  1. “Astro Warrior Anthem” 6:50
  2. “Power of the Triforce” 3:53
  3. “Kingdom of Steel” 4:45
  4. “Burning Heart” 5:55
  5. “Space Marine Corp” 6:17
  6. “Prelude to Darkness” 0:52
  7. “The Killer Queen” 5:49
  8. “Doomsday Party” 5:14
  9. “Pixel Prison” 6:42
  10. “Wildest Dreams (DragonForce’s Version)” (Taylor Swift cover) 2:50

Bonusi:

  1. “Astro Warrior Anthem” (featuring Matt Heafy and Nita Strauss) 6:50
  2. “Burning Heart” (featuring Alissa White-Gluz) 5:55
  3. “Doomsday Party” (featuring Elize Ryd) 5:16
  4. “Power of the Triforce” (instrumental) 3:53

Glasbeniki:
Marc Hudson – glavni in spremljevalni vokali
Herman Li – kitara, spremljevalni vokali, production
Sam Totman – kitara, spremljevalni vokali, produkcija
Alicia Vigil – bas, spremljevalni vokali
Gee Anzalone – bobni, spremljevalni vokali

Dodatni glasbenik:
Coen Janssen – klaviature

Tehnična ekipa:
Damien Rainaud – produkcija, mastering, miksanje, inženiring

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki