Dream Theater : Distance Over Time

0 303

“»Distance Over Time« znova bolj poslušljivi trenutek Dream Theater kariere. Brez artističnega napredka torej. A v vsem kar pooseblja, od glave do pete pravi Dream Theater album. In seveda, zelo dober Dream Theater album. A ne več kot to.”

Založba: InsideOut Records
Produkcija: John Petrucci
Datum izida: 22.02.2019
Dolžina albuma: 56.57 min.
Zvrst: Progressive Metal


Se je kdo bal tega? No ja. Dejansko potrjuje skupno že 14. studijski album ameriških progresivnih metal titanov Dream Theater, da se je skupina kreativno izpela že lep čas tega. »Distance Over Time« je v prvi vrsti zelo dober novi studijski album, ki pa preverjeno in previdno, celo zelo koncizno, hodi po zapuščini preteklih studijskih del skupine. Pravzaprav je zanimivo, da se nekatere točke vežejo celo na zgodnjo ero delovanja skupine, celo tja vse do albuma »Images And Words«. Že samo uvodna Untethered Angel preseneti s trdoto, ki jo Dream Theater niso udejanjali od časov albumov »Train Of Thought« ali »Systematic Chaos«, zlasti v refrenskem napevu in še posebej v izhodnem delu, pa se približa vibraciji albuma »Scenes From A Memory«. Dejansko so Dream Theater z »Distance Over Time« želeli ustvariti odločno drugačen album od konceptualiziranega predhodnika »The Astonishing«, ki je meril v dolžino krepko preko dve uri. Niti en komad ne nameri v dolžino deset minut in album je za čuda krajši od ene ure igralnega časa, kar ne pomnimo od časov albuma »Images And Words«.

Prav vsi elementi in kakovostni kriteriji po katerih veljajo Dream Theater za eno najbolj čislanih in spoštovanih skupin v progmetalu, so prisotni tudi na albumu »Distance Over Time«. Fantje so nekoliko poenostavili aranžiranje in kitarski rifi znova prevzemajo pozornost, kot tudi večkrat koncizno izdelani motivi, v katerih ni težko izluščiti jedrnatosti kitic in refrenov. To potrdi navita Paralyzed, ki znova evocira občutja albuma »Train Of Thought«, poseduje pa enega najbolj mračnih refrenskih napevov albuma. Tudi v tretji točki Fall Into the Light, ki je s sedmimi minutami ena daljših skladb albuma, presenetijo Dream Theater s komponistično držo jedrnatih motivov, ki pretanjeno sprevračajo atmosfero in prej spominjajo na slog komponiranja klasičnih metal zasedb a la Iron Maiden, kot na bend, ki bi ga razganjalo od vse nakopičene prstne srbečice, v želji da zasuje poslušalca s hiper plazovitimi nalivi ultra-hitro zaigranih sosledij notnih črtovij. No Fall Into The Light se temu povsem ne izogne, za kar poskrbi neutolažljivi Jordan Rudess, a k sreči šele v samem izhodu in zaključku komada. Barrstol Warrior preseneti kot kompozicija, saj v njej Dream Theater na posrečen način oživljajo stil komponiranja devetdesetih, to je med leti 1992 do 1999. Vodilni oziroma uvodni rif, hipoma namigne na to, nasploh ko se mu pridruži lomljeni ritem. Dream Theater presenečajo, da se tokrat kar lep kos novega albuma zelo »prijetno« otepajo pobegov v kaotično cefranje kompozicij, ki ga sicer večkrat rado povzroči znano bljuvanje navzkrižnega dialoga neskončnega stresanja not na relaciji kitara – klaviature. Tudi Barrstol Warrior zadržuje na albumu še naprej neverjetno spravljivo kompaktnost in zapomljivost, navzlic dejstvu da meri v dolžino skoraj sedem minut.

LaBrie ostaja standarden. Pečaten, markanten in hipoma prepoznaven. Je poseben vokalist. Lahko ti je všeč, ali pa ti njegova barva pač para možgane, a potem pač prste stran od Dream Theater. Kot tak, daje znova skladbam poseben karakter. Room 137 (z Beatlovskim prehodnim vložkom) je metalsko naostrena skladba voluminoznega ritmičnega groova, ki jo je spisal bobnar Mike Mangini, kar je njegov komponistični debi pri Dream Theater. Silno mračen trenutek albuma odstreli poslušalca znova v čase albuma »Train Of Thought«. Z vokalnimi linijami vred. Drama torej. S2N vzdržuje trdoto predhodne Room 137, le da so vse reči »bolj razmetane«, sinkopiranosti je več, prav tako več komponistične razrahljanosti, fragmentiranosti. Nič novega za Dream Theater. A je lepo spoznanje, da Petrucci to pot res »nažiga« po kitari in da je prebudil znova v sebi pravovernega metalca. Je pa skladba At Wit’s End, ki je sicer najdaljša kompozicija albuma, primer skladbe, ki v enem kosu in na enem mestu pooseblja vso esenco skupine, kot so Dream Theater. Če bi iskali izgubljeno skladbo iz albuma »Scenes From A Memory« (1999), bi bila At Wit’s End, kar lep približek takšni poizvedbi (refren). Out Of Reach je všečna udarna balada, ki spreobrne razpoloženje, Dream Theater pa v njej spretno in pretkano stopnjujejo vzdušje. V njej skoraj preseneti Rudessova mirnost in osredotočenost na učinkovito izkoriščanje razpoložljivega prostora s pianom. Album se mora zaključiti bombastično in za to poskrbi ena najbolj slikovito zabeljenih točk albuma! To je sklepna Pale Blue Dot, v kateri preidejo Dream Thaeater kaj hitro na strupeno hitro fraziranje in razkažejo še enkrat zakaj veljajo za tako edinstveno in posebno glasbeno entiteto v progresivno metalskem univerzumu. Sapojemajoči medsebojni dialog nosilcev instrumentalne igre, prinaša tako na album  vrhunec za vse, ki zahtevate od skupine strožji fokus nad popolno brezkompromisno tehnično kompleksnostjo. To Dream Theater razkažejo v polnem zaletu in seveda popolnoma v svojem slogu. Bombastiko zadržuje muzikalično spravljivi refrenski napev, sicer pa je Pale Blue Dot najbolj razrahljana kompozicija albuma, kjer Rudess ne ovinkari, ko znova »podtakne« nekaj silno zoprno piskavih linij, s čimer opomni na dejstvo, da so prav zaradi teh njegovih elementov rabe klaviatur, Dream Theater izgubili precejšnji del baze svojih oboževalcev, ki so stavili na aranžiranje klaviatur po vzoru Kevina Moorea ali Dereka Sheriniana. A so Dream Theater v kompozicijah tokrat Rudessa preko albuma lepo držali na vajetih.

Torej, da ne napišem predolge recenzije. »Distance Over Time« je album, ki so ga Dream Theater nekako potrebovali, potem ko so z »The Astonishing« skoraj ustvarili glasbo za film. »Distance Over Time« je metalsko znatno bolj nasršen ter v fraziranju bolj osredotočen album.  Kot tak, je posrečen odtis spogledovanja Dream Theater z zgodnejšo ero delovanja, tudi obdobjem, ko so nasršili aranžiranje in produkcijo (“Train Of Thought”). Zanimivo je, da to pot ne rinejo za vsako ceno v notorično evforijo streljanja notnih črtovij, pač pa za takšne eskapade odmerjajo prave trenutke znotraj kompozicij. Želijo opomniti torej, da znajo napisati in ustvariti jedrnato kompozicijo. In to jim v polnosti uspeva, saj predstavlja »Distance Over Time« znova bolj poslušljivi trenutek Dream Theater kariere. Brez artističnega napredka torej. A v vsem kar pooseblja, od glave do pete pravi Dream Theater album. In seveda, zelo dober Dream Theater album. A ne več kot to.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.5 / 10


Dream Theater – Fall Into The Light (uradni video)

Seznam skladb:
1. Untethered Angel
2. Paralyzed
3. Fall into the Light
4. Barstool Warrior
5. Room 137
6. S2N
7. At Wit’s End
8. Out of Reach
9. Pale Blue Dot

Zasedba:
James LaBrie – vokal
John Petrucci – kitara
Jordan Rudess – klaviature
John Myung – bas kitara
Mike Mangini – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X