Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: McDonald, Ian
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Prvi solo album legendarnega multiinštrumentalista Iana McDonalda (trenutno član 21 Century Schizoid Band) je izšel po skoraj dvajsetih letih od njegovih dvojno-platinastih dni in velikega komercialnega uspeha s Foreigner ter po natanko tridesetih letih od njegovega nepozabnega debuta s King Crimson na nesmrtni “In the Court of the Crimson King” (1969). Album vsebuje vplive obeh skupin, kar ni presenečenje saj je bil Ian osrednji kreativni (in ustanovni) član obeh skupin. Morda se zdi to na prvi pogled nenavadna kombinacija glasbenih stilov glede na to da obe skupini stojita skorajda na popolnoma nasprotnih glasbenih bregovih, a ravno to v glasbi ponavadi obrodi najboljše sadove. Ian je k sodelovanju pritegnil sama velika imena, ki kaj pomenijo v progresivnem in AOR rocku: Gary Brooker (Procol Harum), Lou Gramm (ex-Foreigner), John Waite (ex-The Babys, ex-Bad English), John Wetton (ex-Family, ex-King Crimson, ex-Uriah Heep, ex-Roxy Music, ex-UK, Asia), Michael Giles (ex-King Crimson), Peter Frampton (ex-Herd, ex-Humble Pie), Steve Hackett (ex-Genesis, ex-GTR) in številne druge. Z večino izmed njih je v preteklosti že sodeloval in to se na albumu tudi občuti. Prav tako prvič po dolgem času sodeluje s svojim starim kolegom iz slavnih “crimsoidnih” dni Petrom Sinfieldom (tudi pisec besedil za ELP), ki je ponekod prispeval svoje ideje in besedila. Oba sta bila po mnenju večine ljubiteljev King Crimson tisti osrednji element, ki je ustvaril nepozabno magijo njihovega prvega albuma in ko je Ian odšel in s tem sprožil prvi plaz sprememb v skupini nikoli več niso bili isti band temveč so se začeli nenehno spreminjati. Njuna magija zaživi čisto na koncu albuma. Glavnino vokalov na albumu odpoje Ian in lahko rečem, da ima zelo soliden AOR naravnan vokal, ki me rahlo spominja na Lesa Holroyda (Barclay James Harvest). Na nekaterih skladbah pa mu na “pomoč” priskočijo še Gramm, Wetton in Brooker. Na albumu pride do izraza predvsem uspešno združevanje Ianovih bogatih glasbenih smernic: od AOR, progresivnega rocka, hard rocka in jazz rocka. Njegovi glasbeni vplivi so torej razprostrti po vsem albumu, vendar najboljše rezultate ponavadi obrodi takrat, ko se usmeri k sebi najbližjim art rock smernicam. Hard rockerski in AOR material tako pridobi na globini z njegovo virtuoznostjo na klaviaturah, flavti in saksofonu ter Hackettovi kitari, ki prevladuje na večini albuma. Po drugi strani na albumu ni kakih daljših progresivnih epov tako, da Ian ves čas plove nekje na zlati sredini med vsemi svojimi glasbenimi vplivi.
Album odpre sila živahni in radostni krajši instrumental “Overture”, ki v ničemer ne spominja na obe omenjeni skupini. Tu Ian prvič demonstrira svoje virtuozne spretnosti na klaviaturah. V njem lahko razločno slišimo tudi značilno Hackettovo kitaro. V “In Your Hands” prvič pridejo do izraza Ianovi hard rock/AOR vplivi, katerim pa ves čas pridodaja svoje značilne art rock začimbe tako, da skladba s tem pridobi na globini. Osrednji rif na kitari celo nekoliko spominja na kako izmed idej kanadskih art rockerjev Saga. “You Are a Part of Me” je prav tako odličen primer melodičnega rocka, ki s pomočjo pestrih inštrumentalnih delnic na kitari in na klaviaturah nikakor ne zvodeni v eno izmed mnogih podobnih skladb. “Sax Fifth Avenue” je kot že ime pove inštrumental, kjer je glavni inštrument Ianov saksofon in kjer prevladujejo odlične solaže na le tem. Skaldba navdušuje predvsem s svojo jazzersko “deževno” melanholijo. Na dramatični “Forever and Ever” vlogo glavnega pevca prevzame John Wetton. Njegov izredno melanholičen vokal se odlično ujema s simfonično obarvanostjo skladbe. Ianove duhovite solaže na flavti so tu odlične in z njimi dokaže, da je verjetno eden izmed najbolj spregledanih flavtistov v rocku. Tu prvič, predvsem zaradi vzdušja in vokala, opazno oživi tudi tisti “crimsonovski duh” Wettonove ere iz obdobja albuma “Red” (1974). Hard rockersko obarvana “Saturday Night in Tokyo” je skladba čisto drugačnega tipa in bi bila s svojimi navitimi solažami na kitari in nabrušenem ritmu v 80-ih verjetno hit, čeprav McDonaldov “angelski” vokal zanjo ni ravno najbolj primeren (tu prvič pride do izraza glavna pomanjkljivost njegovega vokala). Imeniten inštrumental “Hawaii” vsebuje čudovito strunsko harfo in s svojim idiličnim vzdušjem res obudi podobo havajske obale v večerni noči. “Straight Back to You” na vokalu vsebuje Loua Gramma, a kljub temu razen morda v njenem prvem delu ne zveni kot tipična Foreigner skladba. Predvsem zaradi “crimsoidnega” Hackettovega rifa in Ianovega saksofona. Instrumentalni del tik pred glavnim prehodom namreč več kot občutno spominja na osrednji rif s King Crimson skladbe in albuma “Red” (1974). Ianov solo na saksofonu pa me spominja na njegovo delo na “One More Red Nightmare” (prav tako “Red”), kjer je sodeloval kot gostujoči glasbenik. Hackett se na tem albumu ne srečuje prvič z glasbo King Crimson saj sta z Ianom v preteklosti že skupaj sodelovala na Hackettovem koncertem albumu “The Tokyo Tapes” (1999) kjer sta igrala tako njihove klasike kot klasike Genesis. “If I Was” je “power” balada, ki je naravnost ustvarjena za Ianov “angelski” vokal in bo s svojim tempom in iskrenostjo Ianovega vokala navdušila vse ljubitelje melodičnega rocka. “Demimonde” je imeniten instrumental, srednjega tempa, grajen na Hackettovi kitari, Ianovem saksofonu in spremljevalnimi vokali v ozadju. Najboljše na albumu za vse ljubitelje King Crimson pa nedvomno prestavlja zaključna “Let There Be Light”, kjer ponovno oživi tista pristna magija iz njihovih zgodnjih dni, kakršno je po mnenju večine ljubiteljev njihove glasbe, znal pričarati samo dvojec McDonald/Sinfield. Skladba ima namreč vse tisto kar je odlikovalo zgodnje King Crimson: intenzivno simfoniko z obilico melotrona, dramatiko in napetost. Razlikuje se samo po netipično optimističnem Sinfieldovem besedilu. Brookerjev vokal odlično sede znotraj in Ian boljšega pevca, razen morda Lakea ali Wettona, za to skladbo verjetno ne bi mogel izbrati. “Let There Be Light” je živ artistični dokaz kako pradavna magija kombinacije McDonald/Sinfield po vseh teh letih še vedno deluje in je sposobna pričarati vso dramatiko, ki so jo imeli originalni King Crimson. Ta skladba bi se lahko z lahkoto znašla na njihovih prvih dveh albumih. Po vzdušju močno vleče prav na nepozabno mojstrovino “Court of the Crimson King” (In the Court of the Crimson King, 1969) in včasih resnično zveni kot kaka izmed njihovih pozabljenih skladb. Spomnim se, da ko sem jo prvič slišal v koncertni izvedbi 21 Century Schizoid Band (skupine sestavljene iz nekdanjih članov King Crimson v kateri je tudi Ian) sem bil prepričan, da gre za pozabljeno, nikoli objavljeno delo skupine. Vzrok temu so predvsem čudoviti Ianovi orkestralni aranžmaji na melotronu, skrivnostno melanholični Brookerjev vokal in mistično Sinfieldovo besedilo. In ko se z njo album zaključi nas Ian pusti naravnost lačne po še čem podobnem!
Ian je z “Drivers Eyes” čudovito presenetil in ustvaril kompleksen in raznolik album, ki pa ima hkrati dovolj komercialnega naboja, da bo všeč tudi tistim ki prisegajo predvsem na melodiko in neposreden pristop melodičnega rocka. Album je sila zanimiva kombinacija najboljših elementov simfoničnega progresivnega rocka in AOR rocka, ki preseneča z uspešnim združevanjem zgodnjih King Crimson in Foreigner elementov, kar bo nadvse razveselilo predvsem ljubitelje obeh skupin. Zato je “Drivers Eyes” v prvi vrsti namenjen prav njim. Razveselil pa bo tudi vse tiste, ki slučajno še pomnite “izgubljeni” Ianov projekt “McDonald & Giles” (1971). Pred kakimi tridesetimi leti bi lahko “Drivers Eyes” z nekaterimi skladbami dosegel kar lep komercialni uspeh, ko je večina zvestih ljubiteljev King Crimson, v času ko so bili ti na začasnem “počitku”, hrepenela po čemer koli novem povezanim z njihovim imenom saj spada med najboljša solo dela katerega izmed njihovih nekdanjih članov. Ob tem pa se postavlja tudi vprašanje kdaj bo Ian izdal svoj naslednji album, če je bil že “Drivers Eyes” tako dober?
Zasedba
Ian McDonald – vokal, pihala, klaviature, melotron, spremljevalni vokal
Gostujoči glasbeniki:
Lou Gramm – vokal
John Waite – vokal
John Wetton – vokal in spremljevalni vokal
Mitch Weissman – vokal
Ian Lloyd – vokal
Gary Brooker – vokal
Steve Hackett – kitara in orglice
Hugh McCracken – kitara
Peter Frampton – kitara
G.E. Smith – kitara
Maxwell McDonald – akustična kitara
Kenny Aaronson – bas kitara
Paul Ossola – bas kitara
Stephen Gosling – klavir
Steve Holley – bobni in tolkala
Michael Giles – bobni, tolkala in spremljevalni vokal
Park Stickney – harfa
Dan Coleman – Strings
Keith Underwood – flavta
Immanuel Davis – pikolo
Catherine Cho, Louise Owen, Time Summers, Patricia Sunwoo in Eva Burmeister – violine
Daniel Panner in Sheila Browne – viole
Matthew Herren, Alexis Gerlach in Edward Arron – čelo
Produkcija
Ian McDonald
Seznam skladb
1. Overture
2. In Your Hands
3. You Are A Part Of Me
4. Sax Fifth Avenue
5. Forever And Ever
6. Saturday Night In Tokyo
7. Hawaii
8. Straight Back To You
9. If I Was
10. Demimonde
11. Let There Be Light
