Duran Duran – Divji fantje zavzeli nabito polne Križanke (2012)

0 5

“Večer se je zdel tako rekoč idealen za obujanje nostalgije osemdesetih, saj so Duran Duran poleg predstavljanja uspešnic z aktualnega studijskega albuma »All You Need Is Now« (2011) imeli, kot ponavadi v zadnjih letih, v pripravi zbirko svojih največjih uspešnic.”

Lokacija: Ljubljana / Križanke / Slovenija
Datum: sobota, 14.07.2012


Duran Duran je ime, ki še danes sproža močne in iskrive emocije med številnimi glasbenimi ljubitelji. S plejado uspešnic kot so »The Relfex«, »Hungry Like The Wolf«, »A View To a Kill« »Notorious«, »Rio« in »Wild Boys,« če se našteje le nekatere izmed njih, ter več kot sto milijonov prodanih plošč se te novo romantične legende upravičeno lahko ponašajo z nazivom ultimativne pop rock skupine osemdesetih. Sicer pa britanski mojstri glasbenega glamurja in novo valovske senzibilnosti, ki so se za razliko od njihovih ‘kameradov’ Spandau Ballet, kateri so bili leta 1987 pri nas kar dvakrat, tokrat prvič oglasili pri nas, sploh ne potrebujejo kake pompozne predstavitve. O tem so najbolje pričale legije glasbenih gurmanov ter nekoliko manj zagrizenih koncertnih obiskovalcev, ki so se znašli sredi ljubljanskih Križank na čelu s štiridesetletnicami, katerim ob pogledu na Simona Le Bona še vedno začne hitreje utripati srce. Križanke so še pred prihodom ‘divjih fantov’ na oder pokale do robov zaradi občudovanja vrednega števila ljubiteljev kvalitetnega pop rocka, kar se pri nas ponavadi zgodi le še kadar se oglasi kakšen Halid Bešlić ali Dino Merlin.

Večer se je zdel tako rekoč idealen za obujanje nostalgije osemdesetih, saj so Duran Duran poleg predstavljanja uspešnic z aktualnega studijskega albuma »All You Need Is Now« (2011) imeli, kot ponavadi v zadnjih letih, v pripravi zbirko svojih največjih uspešnic. Vse bi bilo skorajda popolno, če ne bi v vlogi predskupine nastopili popolnoma neustrezni LeeLooJamais, kateri so večino ljubiteljev dobrega pop rocka zapustili povešenih obrazov, poklapanih ušes in zaspanih oči za povrhu pa so imeli še obupno slabo ozvočenje, kar se v Križankah žal dostikrat pripeti tudi skupinam veliko večjega kalibra. Kakorkoli že, med pretirano dolgim čakanjem na prihod Simona Le Bona, Nicka Rhodesa, Johna in Rogerja Taylorja ter spremljevalnega kitarista Doma Browna, ki je zamenjal originalnega člana Andya Taylorja ob družbi preostalih dveh spremljevalnih tovarišev, pevke Anne Ross in tolkalista/tenor saksofonista Simona Willescrofta, se je zdelo, da bo legendarni Plečnikov arhitektonski dosežek od vrveža in mrzlične erupcije razneslo na prafaktorje. Že takoj na začetku je potrebno omeniti, da se vsi štirje originalni člani skupine se še vedno ponašajo z mladostnim videzom pa čeprav se je videlo, da je LeBon, potem ko je slekel svojo glamurozno uniformo v zadnjih letih vzredil kar čeden trebušček. Po drugi strani John Taylor na basu ostaja še vedno suh kot prekla, zato ne preseneča, da je bil lik Danteja iz popularne japonske serije video iger »Devil May Cry« baziran na njem, medtem ko se Nick Rhodes na klaviaturah še vedno ponaša z obvezno frizuro ‘kanarčka’ in žilavi Roger Taylor še vedno enako zavzeto mlati bo bobnarski postavitvi kot pred tremi desetletji.

Za začetno ogrevanje je bil izbran temačni in počasni »Before The Rain«, skladba z zadnjega albuma »All You Need Is Now« med izvajanjem katere so se na zaslonu vrstili prizori ruske oktobrske revolucije. Dolgoletnih privržencev na njihove veselje niso pustili dolgo čakati lačnih, saj so že v naslednjem trenutku z zlatim hitom osemdesetih »Planet Earth« poskrbeli za tisto pravo, pričakovano vzdušje, ko je zbrana množica zadihala v eno s člani skupine in njihovimi spremljevalnimi tovariši. Za še večji delirij je zatem poskrbel odlično izvedeni »A View To a Kill«, katerega si je večina glasbenih pa tudi filmskih ljubiteljev od sredine osemdesetih zapomnila kot naslovni standard poslednjega Jamesa Bonda z Rogerjem Moorom v glavni vlogi. Le Bon je ves čas navduševal s svojim ekspresivnim pevskim pristopom ter ves čas skrbel za aktivno sodelovanje občinstva. Kar nekoliko groteskno pa je izpadlo dejstvo, da je šele v tretjem poskusu, po dveh Hrvatih, našel nekega junaka iz Slovenije, da je na koncu na odru nekaj malega po otroško deklamiral. Sicer pa to ni bil Le Bonov zadnji ‘zabavljaški’ vložek tega večera. Večni nostalgiki in nepoboljšljivi romantiki so dodatno infuzijo novo romantične briljance prejeli tudi prek odlično izpeljanih zlatih standardov »The Reflex« in »Hungry Like The Wolf«. Nekoliko hecni pripetljaj se je sredi koncerta pripetil Nicku Rhodesu, saj je možakar nekoliko pomešal vrstni red izvedb in začel igrati uvodne takte zimzelena »Save a Prayer«, ko je bil na vrsti »Girl Panic!« z aktualnega dosežka. Le Bon ga je samo čudno pogledal z besedami »what the hell is goin’ on«, na kar so se hitro zbrali in izvedli korektno verzijo na splošno precej povprečne skladbe, katero so nekoliko popestrile zabavne projekcije glamuroznih manekenk med katerimi je bila tudi Simonova žena Yasmin.

Gospodje iz Duran Duran torej še vedno prisegajo na občasno nekoliko kičasti glam in pomp modnega sveta, medtem ko so postkoncertne ekscese po prestopu v zrela leta kot vse kaže pustili za seboj. »Save a Prayer«, ki je prišel na vrsto takoj zatem, je bil še en zmagoviti trenutek večera, ki je številne med zbranimi v duhu povrnil nazaj v osemdeseta. Ozvočenje je bilo v bližini mešalne mize ves čas na dostojni, povsem solidni in zadovoljivi ravni, kar je za Križanke vsekakor velik dosežek. »Come Undone« in »Ordinary World«, edini Duran Duran uspešnici iz devetdesetih, sta nas spomnili na »The Wedding Album« (1993), ki je predstavljal redek komercialni uspeh po koncu osemdesetih. Suvereno izvedena »Astronaut« (2004) klasika »(Reach Up For The) Sunrise« je prav tako publiko opomnil na še enega izmed tistih redkih, omembe vrednih Duran Duran standardov, ki so bili ustvarjeni po koncu zlatega obdobja.

Pompozni »Notorious« je prav tako sodil med boljše izvedene klasike v tem večeru. Koncert je nekako po pričakovanju dosegel vrhunec z vselej ognjevitim standardom »Wild Boys« v katerega so stari lisjaki na prebrisan način vključili glavni motiv Frankie Goes To Hollywood klasike »Relax«, kar je na koncu izpadlo presenetljivo dobro. Lepo je bilo slišati, da so se Duran Duran poklonili tej kultni, a danes, razen med peščico gurmanov in nostalgikov, skorajda popolnoma pozabljeni novo valovski skupini, ki je v svoji karieri izdala samo dva albuma. Edina velika pripomba sledi na absolutno preveč razvlečeni »Girls On Film« v dodatku, katerega so povsem po nepotrebnem razvlekli v plesno točko za skandiranje publike ter dolgotrajne predstavitve članov skupine in gostov. Za končno zmagoslavje nostalgije osemdesetih pa je poskrbel veliki koncertni finale »Rio«, mega hit od katerega izida letos mineva natanko trideset let. Med njegovim izvajanjem so se v ozadju predvajale raketne eksplozije in raznovrstne karnevalske podobe, ki so na temperamenten način zabelile zaključek odličnega koncertnega večera.

Nastop novo romantičnih legend sredi Križank je kljub ne preveč obetavnim pričakovanjem uspel v vseh pogledih in presenetil tudi največje skeptike, ki so morebiti napačno sklepali, da se legendarni kolektiv za ‘podalpske Balkance’ ne bo optimalno potrudili in iz sebe iztisnili najboljšega. Duran Duran so bili torej v svojem prvem nastopu pred slovenskim avditorijem, kjer ni manjkalo številnih hrvaških in italijanskih privržencev, odlično razpoloženi in tistih nekaj tehničnih napak, ki so se pripetile med nastopom, zlasti kar se tiče določenih vokalnih interpretacij, je na koncu izpadlo komajda omembe vrednih. Vsi tisti, ki so najlepša leta svoje mladosti preživeli v osemdesetih pa so naposled doživeli tako dolgo pričakovano prvovrstno druženje z enimi izmed svojih glavnih glasbenih herojev, ki so jih še enkrat spomnili na neke precej bolj nedolžne, davno minule čase.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Before the Rain
2. Planet Earth
3. A View to a Kill
4. All You Need Is Now
5. The Reflex
6. Come Undone
7. Safe (In the Heat of the Moment)
8. Girl Panic!
9. Save a Prayer
10. Notorious
11. White Lines
12. Ordinary World
13. Hungry Like the Wolf
14. (Reach Up for the) Sunrise
15. Wild Boys / Relax / Wild Boys
—dodatek—
16. Girls on Film
17. Rio


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X