Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
Datum koncerta: 15.04.2010
Število obiskovalcev: 0
Tatsuya Yoshida je ime, ki je znano praktično vsakemu ljubitelju sodobne zeuhl in avantgardne utrganosti. Možakar na bobnih počne tako nevsakdanje in impresivne stvari, da se pred njim lahko skrijejo tudi velikani progresivnih skupin. Njegovo tehnično znanje in preciznost sta namreč osupljiva in redkokoga pustita ravnodušnega. Njegovo divjaštvo zna mnogokoga sicer odvrniti, a kogar s svojimi čari omreži, ga iz svoje pasti ne pusti kar tako. Tokrat se nam je predstavil s svojim najznamenitejšim projektom Ruins (v solo izvedbi) in še kot bobnar pri Zeni Geva (kjer je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let že deloval).
JAKUZI’S ATTEMPT
Najprej so občinstvo ogreli avstrijski alternativni/avantgardni rockerji Jakuzi’s Attempt. Pri njih trši deli na trenutke vlečejo na Rage Against the Machine, ampak brez pretiranega govoričenja in rapanja. Ponekod so svojo verodostojnost pokazali z izlivi avantgardnega hrušča z dovolj melodične osnove in s temi presunljivimi instrumentalnimi deli zasenčili dokaj povprečne hard rockerske trenutke. Omembe vredni so tudi bolj atmosferski deli, kjer so po principu post rockerskih vulkanskih izbruhov le stopnjevali napetost do dokončnega izbruha. Vsekakor dostojen nastop, ki pa bi kljub vsemu lahko bil za nekaj minut krajši, saj bi tako ostali dve zasedbi lahko pokazali še več svojih veščin, ki so se izkazale za res navdušujoče.
RUINS ALONE
Potem je sledila solo točka bobnarske eminence Tatsuye Yoshide. Če se je kdo ustrašil, da bomo gledali enourni bobnarski solo, so bili te bojazni neutemeljene in že na začetku uničene. Tatsuya je res le bobnal in pel, a je imel poleg tega še nasnete klaviaturske in bas dele. Očitno je imel Tatsuya nastop načrtovan do sekunde natančno, saj je skozi nastop odbrzel kot brzi vlak. Njegov nastop je kot vedno bil silovit, tokrat pa je drvel še hitreje kot ponavadi. Odigral je svojih 30 minut, kar je za njegovo izčrpavajočo glasbo polno različnih motivov in preskakovanj, ravno dovolj, da te oskrbi z energetsko bombo, a te kljub vsemu ne zamori. To je preprosto agresivna invazija možgančkov. Če želiš slediti strogim (a ne togim) matematičnim principom njegovih glasbenih udejstvovanj, dela možganov, ki se ukvarja z logiko in matematiko, vsekakor ne smeš pustiti na paši. V kratkih, skoraj pankovskih konfrontacijah nam je predstavil vso norost svojega genija – surove, vendar pretkane kompozicije, polne avantgardnih zakladov, ki se pri Tatsuyi zdijo neusahljivi. Pravi večer za ljubitelje zeuhla in avantgarde, ki ga je Tatsuya nekoliko popestril še s predelavo klasičnih del v venčku, ki je vseboval tudi nekaj Bacha in Beethovna.
ZENI GEVA
Po intenzivnem razgibavanju z Ruins Alone je sledil predviden vrhunec večera s kultno japonsko metal zasedbo Zeni Geva, ki jo vodi kitarist in pevec KK Null. Pri zasedbi gre za mračnjaško godbo, ki nedvomno ne sodi v rang tipičnih heavy metal klišejev. Glasba morda resda sloni na čvrstih in udarnih rifih, donečih iz obeh kitar, kjer svojo noto daje tudi izviren prispevek bobnarskega čudodelnika Tatsuye Yoshide, vendar nas Zeni Geva vedno vodijo po poti polni presenečenj. Pri njih ni vnaprej začrtanih smernic. Iz vsakega kotička se lahko izmuzne drugačna perspektiva, ki pa vedno izpolni pričakovanja (dasiravno ta niso pričakovana), pa naj bo to s težkim doom rušenjem a la Black Sabbath, nestrpnimi avantdgardnimi ofenzivami ali death metalsko agresivnostjo (vključno z občasnim growl vokalom). Zeni Geva temu konglomeratu dodajo tudi nekaj svojevrstnega, lastno dušo, ki v določenih, sicer redkih trenutkih izkaže tudi sledi japonske kulture. Nikoli ne veš iz kakšnega zornega kota bodo pristopili h glasbi in ravno to jih dela tako zanimive.Takšna bi morala biti večina progresivno metalskih zasedb, če bi poznali pravo definicijo besede “progresiven” in se ne bi držali zgolj ustaljenih šablon. Zeni Geva so nam prikazali resnično vrhunski nastop in nas seznanili s prerezom svoje kariere in svojim unikatnim glasbenim svetom.
Skratka, večer je bil poln raznovrstnih glasbenih vetrov, ki so na trenutke zapihali tudi z japonsko aromo, a bolj v smislu nertodoksnosti, nesprejemanja glasbenih načel in tehnične perfekcije. Pri Zeni Geva in Ruins se lahko prelomi vsako pravilo in v poštev pride vsak glasbeni žanr. Ravno to načelo so nam s sabo prinesli tudi v Ljubljano in verjamem, da so marsikomu spremenili pogled na glasbeno filozofijo.
Fotografije: Tanja Goršič
Galerija slik
