Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Electric Light Orchestra Part II
Založba: Zomba Records
Izid: year
Trajanje: 42:03
Ocena: 3.5/5
Electric Light Orchestra brez Jeffa Lynnea? Nadvse predrzna, da ne rečem provokativna poteza, ki je v prvi polovici devetdesetih let celo nadvse posrečeno zaživela pod kompromisnim imenom ELO Part II. Korenine te nenavadne kontinuitete z drugimi sredstvi segajo v čas po zaključku ELO turneje s podpovprečnega albuma “Balance of Power” (1986), ko se je alfa in omega kitarist, pevec, skladatelj in producent Jeff Lynne odločil, da je legendarni skupini potekel rok trajanja ter se podal v novo avanturo s superskupino Traveling Wilburys, katera je poleg njega vsebovala še Georgea Harrisona, Boba Dylana, Roya Orbisona in Toma Pettya. V marsičem njegove odločitve ni bilo mogoče obsojati, saj so bili ELO v tistem času skorajda popolnoma iztrošen kolektiv in le še bleda senca nekdanjih veličin s kroničnim pomanjkanjem osvežilnih idej in vseprisotnim sintetičnim zvokom.
Bobnar Bev Bevan, poleg Lynnea edini originalni član skupine, ni delil njegovih občutij, zato ga je želel na vsak način prepričati, da bi dal skupini novo priložnost z vrnitvijo k njihovim zvočnim koreninam. Lynne ni hotel niti slišati o predlogu, da bi ponovno zagnal pogonske reaktorje pokvarjenega ELO vesoljskega krožnika in Bevan se je odločil vse skupaj izgraditi na novo. Po kratkotrajnem tožarjenju na sodišču zaradi legalne uporabe imena sta se z Lynneom dogovorila za kompromis in zgodba o ELO se je lahko nadaljevala pod pogojem uporabe pridevnika Part II.
Bevan je poskušal na istoimenskem albumu doseči, da bi se njegova skupina vrnila h klasičnemu ELO zvoku z uporabo obširnih orkestralnih aranžmajev, katerim se je Lynne v drugi polovici osemdesetih popolnoma odpovedal. V ta namen je k sodelovanju povabil dolgoletnega ELO dirigenta in aranžerja Louisa Clarka. Od starih ELO pajdašev sta se mu pridružila še basist Kelly Groucutt in violinist Mik Kaminski. Popolnoma nova imena so predstavljali klaviaturist Eric Troyer ter kitarista Peter Haycock in Neil Lockwood. Slednji trije so si razdelili tudi pevske vloge. Bevanov prvi kandidat za pevca je bil sicer John Payne, vendar se je slednji na koncu rajši pridružil skupini Asia pri katerih je nekaj časa izvajal priredbo ELO klasike “Showdown”.
Bevanu se je na “ELO Part Two” na marsikaterih mestih posrečilo približati tistemu klasičnemu ELO slogu sedemdesetih z obširno rabo okusnih godalnih aranžmajev, prelestnih multi-harmoničnih melodij ter mogočnih večglasij. Drugod, kjer orkestralni aranžmaji niso tako izraziti, je album bližje AOR-u 80-ih. Kompaktnih melodično rockovskih antemov in potencialnih hitov na albumu kar mrgoli. “ELO Part Two” bi bil komercialno verjetno veliko uspešnejši, če bi izšel dve ali tri leta prej, ko je bila tovrstna glasba na višku popularnosti. Kakor obrnem je ta izdelek boljši kot vsi ELO albumi iz osemdesetih. Edina pomanjkljivost leži v njegovi produkciji, ki ne dosega tiste značilne Lynneove perfekcije, saj ponekod bas vse preveč prebija v ospredje.
Vrnitev k ELO tradiciji predstavlja že uvodni “Hello”, kjer se prek zasanjane, a poskočne melodije in eteričnih večglasjih po dolgem času spet priklonijo svojim velikim vzornikom Beatlom. Z odličnim pop rockerjem “Honest Men”, kateri vsebuje vse potrebne prvine klasičnega ELO hita, pripravijo prvi vrhunec albuma. Veliko k temu pripomore tudi nekdanji ELO violinist Mik Kaminski v vlogi gostujočega glasbenika, ki vplete lepo mero godalnega šarma v zapeljive orkestralne aranžmaje. Osrednja melodija in večglasni refren so čudovito speljani skozi orkestracijo, medtem ko Troyerjev “Beatlovski” vokal po barvi celo nekoliko spominja na Lynnea. Intoniran pa je tudi v isti legi. “Every Night” je po drugi strani z izpostavljenimi kitarskimi rifi bližje melodično rockovskemu antemu, na nekaterih mestih celo hair metalu, kot pa značilnemu ELO art pop rocku.
Zanimivo, po vsakem pečanju z ameriškimi zvokovnimi manirami, pride na vrsto hipnotična stvaritev v stilu “Once Upon a Time” na kateri je moč zaznati lepo merico orkestralnega ELO šarma in mogočnih vokalnih harmonij. Na “Heartbreaker” se znova zatečejo k ameriškemu melodično-trdo rockovskemu zvoku. Godalni aranžmaji se lepo prepletajo med porednim refrenom, a kljub temu tu zvenijo bližje kakim Bon Jovi kot pa klasičnim ELO. Primer skladnega križanja ELO tradicije in zvokovnih manir osemdesetih predstavlja “Thousand Eyes”, izvrstni AOR antem, kjer so romantične vokale odlično položili na sočne godalne aranžmaje in pompozno melodijo. Tudi “For the Love of a Woman” je hipnotična stvaritev, ki uspešno ujame starožitniški ELO duh, tako da bi si na njej zlahka predstavljal tudi Lynneov vokalno-inštrumentalni prispevek.
“Kiss Me Red” je precej nepotrebna priredba skupine Cheap Trick in prozoren poskus, kako zveneti privlačno ameriškim radijskim valovom. Kljub temu se jim posreči, da ji vtisnejo povsem svojstven zvokovni pečat. “Heart of Hearts”, kjer je najti celo nekaj vzporednic s skupino Toto, je izvrsten AOR standard s številnimi sočnimi kitarskimi frazami in mogočnim refrenom. Seveda ustrezno podkrepljen z obveznimi orkestralnim zaledjem. Zaključni “Easy Street” pa je še en soliden kompromis, kako očarati dolgoletne ELO privržence ter obenem zveneti sorodno ameriškim AOR skupinam osemdesetih, kateri bi se lahko tudi precej slabše posrečil.
“ELO Part Two” je, kljub odsotnosti ključnega ELO člana, presenetljivo posrečen izdelek, ki predstavlja uspešno združevanje nekaterih prvin iz klasične ELO tradicije sedemdesetih z melodičnim rockom osemdesetih. Prepričam sem, da bi bile nekatere stvaritve dandanes všeč tudi Lynneu, kateri se je po zatonu ELO Part II vseeno odločil obuditi tiste “prave” ELO. Seveda je album neka povsem drugačna zgodba od tega, kar bi Lynne storil, če bi se odločil za sodelovanje, a enako je veljalo tudi za Pink Floyd brez Rogerja Watersa, katerim prav tako nihče ne more oporekati lepega števila odličnih stvaritev brez ključnega skladatelja in tekstopisca. Bevanova nakana o obuditvi klasičnega ELO zvoka se je sicer samo delno posrečila, drugod album zveni bližje ameriškim AOR maniram, ki bodo všeč vsem tistim, ki častijo delo skupin kot so Foreigner, Survivor ali REO Speedwagoon. Z boljšo produkcijo bi bil to celo odličen izdelek, tako pa je “zgolj” imeniten zvočni dokument, ki potrjuje, da se je nadaljevanje ELO z drugimi sredstvi povsem splačalo.
Zasedba
Bev Bevan – bobni, spremljevalni vokal
Kelly Groucutt – bas kitara
Mik Kaminski – violina
Phil Bates – kitara, vokal
Neil Lockwood – kitara, vokal
Eric Troyer – klaviature, vokal
Produkcija
Jeff Glixman
Seznam skladb
1. Hello
2. Honest Men
3. Every Night
4. Once Upon A Time
5. Heartbreaker
6. Thousand Eyes
7. For The Love Of A Woman
8. Kiss Me Red
9. Heart Of Hearts
10. Easy Street
