Eloy: The Vision, the Sword and the Pyre – Part 2

0 56

Eloy so s sklepnim delom koncepta o najbolj znameniti francoski narodni junakinji dokazali, da imajo kljub spoštljivemu naboru let večine članov banda še vedno veliko energije za ustvarjanje dobre glasbe.

Datum izida: 27.09.2019
Založba: Artist Station Records
Produkcija: Frank Bornemann
Dolžina: 51:49
Zvrst: symphonic progressive rock/space rock
Ocena: 8.5/10

»The Vision, the Sword and the Pyre – Part 2« je nadaljevanje istoimenskega konceptualnega albuma o življenju francoske narodne junakinje Ivane Orleanske, katerega so nemške legende progresivnega rocka Eloy izdali v letu 2017. Kitarist in pevec Frank Bornemann, šef banda in edini originalni član, je torej izpolnil obljubo, da na nadaljevanje ambicioznega koncepta ne bo treba dolgo čakati in drugi del sage o Devici Orelanski v vseh ozirih, predvsem ambientalno in aranžersko, uspešno dopolnjuje prvi del. Drugi del tragične zgodbe o Ivani Orleanski se osredotoča na zadnja leta njenega kratkega življenja, se pravi od pomembne zmage pri Pataju, kronanja francoskega kralja Karla VII. v Reimsu, ujetništva v burgundskih krempljih do montiranega procesa proangleške inkvizicije ter sežiga na grmadi pri rosnih devetnajstih letih.

Od prejšnjega albuma se je zgodila ena sprememba v postavi, saj je Kristofa Hinza na bobnih zamenjal Stephan Emig, ki je že sedmi bobnar v zgodivini nemških ‘vesoljskih’ progresivcev kar pa ni bistveno spremenilo pričakovane ritmične podobe banda. Bogati orkestralni aranžmaji, ki so predvsem plod obeh dolgoletnih klaviaturistov, se pravi Hannesa Folbertha in Michaela Gerlacha, so ob Bornemannovih eklektičnih kitarskih podvigih še vedno zaščitni znak te skupine. Gostujoče zborovske vokalne harmonije s poudarkom na ženskih vokalih prav tako ne predstavljajo ničesar novega, medtem ko je znotraj simfoničnih aranžmajev to pot več sakralnih elementov, ki poudarijo vsesplošni srednjeveški pridih večine skladb. Morda je za takšne starošolske progresivce nenavadno, da le tri skladbe na albumu presegajo pet minut dolžine vendar gre za medsebojno povezan glasbeni kolaž, ki uspešno povezuje Bornemannov koncept o zadnjih letih nesrečnega dekleta.

Uvodna skladba z močnimi zborovskimi harmonijami na posrečen način utre pot v jedro koncepta, medtem ko Frankove prepoznavne kitarske pasaže že takoj prepričajo, da so Eloy še vedno v imenitni formi. Njegov vokal, predvsem na račun močnega nemškega naglasa, nikdar ni bil briljanten, prav tako nikoli ni bil v’prvem planu’, a ga večino časa uspešno krijejo dobri spremljevalni vokali, medtem ko večino kompozicij odlikujejo kompleksne inštrumentalne sekcije ob katerih se pozabi na to dolgoletno pomanjkljivost. »Patay«, ki v besedilu opisuje bitko pri Pataju, je tako rekoč prototip Eloy klasike. Kljub temu, da se zmaga pri Pataju pripisuje Ivani Orleanski je bitko proti Angležem dejansko dobila udarna enota francoske vojske na čelu z vitezi še preden je Ivana s svojimi vojščaki prispela na bojišče.

Skladbi »Joy« in »Reims«, ki govorita o kronanju Karla VII. sta prežeti s temperamentnimi aranžmaji ter pozitivistično atmosfero, medtem ko cerkvene orgle ter zborovske harmonije posrečeno pridodajo srednjeveško-sakralni pečat. »Armstice of War?« ima na račun zanimivega rifa in krepkih kitarskih pasaž rahel hardrockerski naboj, medtem ko simfonični aranžmaji poudarjajo epsko naravo te kompozicije.

Še bolj bojevito izpade »Paris«, medtem ko »Abandoned« že pripoveduje o izgubljeni bitki ter burgundskem ujetništvu. Čeprav besedilo govori o izdajstvu Karla VII, nekateri zgodovinarji trdijo, da je Karel vendarle neuspešno poskušal Ivano odkupiti od angleških lakajev Burgundcev. Naslednji dve skladbi s pomočjo dramatičnih pasaž ter mračne atmosfere pripovedujeta o mučenju ter sojenju, medtem ko s cerkvenimi orglami in zborovskimi harmonijami prepojeni »Rouen« opisuje Ivanino smrt na grmadi. Zaključna skladba »Eternity« pripoveduje o tem kako je Ivana na simbolični način preživela svoje mučitelje saj spomin nanjo živi še stoletja po njeni smrti, medtem ko jo od začetka prejšnjega stoletja ne samo katoliška temveč tudi anglikanska cerkev časti kot svetnico.

Eloy so s sklepnim delom koncepta o najbolj znameniti francoski narodni junakinji dokazali, da imajo kljub spoštljivemu naboru let večine članov banda še vedno veliko energije za ustvarjanje dobre glasbe. Nagrade za najboljši  progresivnorockovski album v letu 2019 ‘Vizija, meč in grmada’ ne bo osvojil vendar se bo zagotovo uvrstil v elito albumov, ki so izšli v omenjenem letu. Bornemann in druščina so nas vnovič prepričali, da na stara leta niso izgubili smisla za ustvarjanje slikovitih in eklektičnih glasbenih pustolovščin.

Avtor recenzije: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. An Instant of Relief… Still The War Rages On (6:28)
2. Between Hope, Doubts, Fear And Uncertainty (2:12)
3. Patay (5:23)
4. Joy (3:45)
5. Reims… The Coronation of Charles VII (2:29)
6. Résumé (2:44)
7. Armistice or War? (4:25)
8. Paris (3:47)
9. Abandoned (4:43)
10. Compiègne (5:10)
11. Tormenting Imprisonment (2:25)
12. Rouen (4:40)
13. Eternity (3:38)

Eloy:
Fank Bornemann – vokal, kitara
Klaus-Peter Matziol – bas kitara
Hannes Folberth – klaviature
Michael Gerlach – klaviature
Stephan Emig – bobni, tolkala

 

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X