Izvajalec: Burning Point
Založba: Metal Heaven
Izid: year
Trajanje: 46:01
Ocena: 4/5
Burning Point so finski power metalci, ki pa za razliko od mnogih skupin, ki so se pojavile v devetdesetih na finskem in igrale power metal, ne zvenijo tako finsko, kot zvenijo nemško! “Empyre” je njihov četrti album v desetih letih obstoja, kar pomeni v povprečju izdajo dveh in pol albumov na leto! To ni pravo merilo ustvarjalnega naboja, saj se je skupina nenehno otepa s stalno postavo. Šele podpis pogodbe z založbo Metal Heaven Records v letu 2005, je postavil naposled čvrsti temelj na katerem je skupina pričela graditi znova. Tretji album “Burned Down the Enemy” (2007) je pokazal jasen korak naprej na višji izrazni nivo, zlasti zato ker je ponudil nekaj na moč zapeljivih melodičnih aranžmajev znotraj kompaktnih metal himen, s katerimi je skupina opozorila na svoj velik potencial.
V letu 2008 se je postava Burning Point enkrat več zamajala, saj je skupino zapustil Jari Kaiponen, mesto bobnarja pa je za njim zavzel dotedanji klaviaturist skupine Jussi Ontero. Kakšna divja rokada? Mesto klaviaturista skupine, ki se je tako posledično sprostilo, je zapolnil stari znanec skupine Pasi Hiltula (ex-Kalmah, ex-Eternal Tears of Sorrow), ki je s skupino sodeloval kot gost na prvih dveh albumih. Naposled je postal njen stalni član. Vse to ni omajalo fokusa skupine. Še več. Pripomoglo je k temu, da je skupina strnila svoje vrste in ugriznila še močneje! Z novimi aranžmaji je ponudila z novim albumom “Empyre” nadaljnjo nadgradnjo svojega glasbenega izraza, posvečenega ustvarjanju visoko melodičnemu evro power metalu.
Burning Point so se pojavili na sceni, ko je prvi val “revival-a”, ki ga so ga prinesle skupine, kot so bile takrat (v pravem trenutku, na pravem mestu) Hammerfall, Primal Fear ali Nocturnal Rites, šel mimo. Vlak so rahlo zamudili, zato so bile prve plošče tarča pogostih kritik češ, da gre le še za enega izmed mnogih klišejev. Nič kaj ljuba popotnica, vendar pa so možje s trdim garaštvom in vztrajanjem dokazali z “Empyre”, da je to oznako mogoče odločno preseči.
Skladbe se lahko pohvalijo z odličnimi aranžmaji prirojenega občutka za plasiranje dovršenih melodij, ki so v refrenih nanizane z zapeljivo bombastičnim učinkom vžiganja na prvo poslušanje. Skupina je ponudila zvok lastne produkcije, ki pa je zanimivo, popolnoma nemški! Riffanje je živo povampirjeno, surovo, zlasti četrta skladba Face the Truth, ki je, med materialom večinoma usmerjenim srednje hitro odtempiranim ritmom , ena najagresivnejših skladb plošče, ki se z opisano produkcijo približuje po svoji ekstremno agresivni drži napadalo izpostavljenega riffa, agresiji atmosfere klasičnih Primal Fear. Hopla? Kako drzna postavka, mar ne? Se vam že kaj svita, čemu bi lahko vsa stvar bila podobna bo vseh nanizanih analitičnih seštevkih? Surova nemška drža zvočne slike plus izreden občutek za kompaktnost in melodičnost? Danci Dream Evil so v tem primeru nemara še najbolj posrečena referenca.
Šibka točka skupine Burning Point je tako kot vedno vokal Petea Ahonena, ki je v prvi vrsti odličen kitarist, šele potem je ta glasbenik tudi pevec. To pot so fantje poskrbeli zlasti v refrenih za kombiniranje osnovnih večinoma srednje intoniranih vokalnih linij, z visokimi. S tem, so ubili dve muhi na en mah. Prvič so s harmonizacijo še učinkoviteje zapolnili končno podobo spektralne zvočne slike skupine, drugič pa na tak način zvito “skrili ” šibke točke Peteovega vokala, ki bi od časa do časa potreboval nekaj več sape, izrazne moči in avtoritete nad instrumenti, ki ga spremljajo. Kljub temu je možakar na četrtem albumu pokazal viden napredek tudi v tej veščini, dokončno pa se je otresel nesrečnega akcenta, ki je zaznamoval njegovo petje na prvencu.
Vsa stvar deluje prepričljivo, ker jo rešuje izjemna produkcija, za kakršno bi skupine od zavisti lahko ubijale. Ta produkcija dviguje riffe in osnovne motive od oznake klišejsko na višji rang, saj je ravno zvok tisti, ki z lahkoto takoj uroči poslušalca in ga odvrne od primerjav “o že slišanem”. Gre torej za zelo dober heavy metal album! Masivni zvočni riffovski zid z dodano zaveso ozadja klaviatur, katere soustvarjajo dramatično vzdušje, kristalno ločeni topovski šarm bobnov z blagim kovinskim prizvenom ter melodičnim in jasno zaznavnim rožljanjem bas linije, so navezani drug na drugega na način, ki tvori izredno zvočno globino in visoko valujočo dinamiko dihanja tega zvoka s polnimi pljuči.
Burning Point bodo s svojo melodično invazivno držo hitro pridobili pravega ljubitelja power metal glasbe na svojo stran, saj so prepričljivo oblikovani antemični napevi znotraj refrenov skladb “Empyre”, Fool’s Paradise, Cruel World, Blinded By Darkness ali zaključna Only Wrong Will Survive, točke, ki predstavljajo zrele atmosferične vrhunce. “Empyre” predstavlja nov korak navzgor za Burning Point. Je album jasne vizije glasbenega izraza, skozi katero sije podoba končne notranje konsolidacije skupine in zato kot tak, utrjuje položaj skupine na metal sceni in potrjuje, da se lahko s trmo, vero in nepopustljivostjo, doseže vsak želeni cilj!
Naj omenim tudi to, da je zanimiva številčno omejena izdaja albuma “Empyre”, na kateri se nahaja šest impresivnih bonus skladb. Dve sodita v avtorski material skupine, preostale pa so priredbe skupin Running Wild (Gods Of Iron), Q5 (Let Go),The Rods (Nuclear Skies) in Kirka (I’ll Be Yours).
Zasedba
Pete Ahonen – vokal, kitara
Pasi Hiltula – kklaviature
Pekka Kolivuori – kitara
Jukka Jokikokko – bas kitara
Jussi Ontero – bobni
Produkcija
Burning Point
Seznam skladb
01. Intro (The Godfather Theme) (01:21)
02. Empyre (04:59)
03. Manic Merry-Go-Round (04:40)
04. Face The Truth 03:35)
05. Fools Parade 04:46)
06. Was It Me 04:27)
07. Walls Of Stone 04:23)
08. Sacrifice (03:53)
09. Cruel World (04:47)
10. Blinded By The Darkness (04:23)
11. Only The Wrong Will Survive (04:48)
