Izvajalec: Kumina.org
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 45:50
Ocena: 4.2/5
Skandinavija je ponovno udarila! Tokrat v formi finske kurmine.org, jazz-rockovske inovacije, ki že od 2006. leta hodi po poteh so-muzikantov iz Niacina, mešano z elementi ELP-a, Gonga iz ere Pierra Moerlena, Mahavishnu Orchestra ter Pink Floydov. Vesoljski rock trio Ahmeda Ahonena na klaviaturah, Jukke Packalena na kitari ter bas kitari in Mattia Kanerve na bobnih, ki igra v jazzovskih standardih, je v 3 letih svojega obstoja nabral dovolj materiala za svoj prvenec, ki so ga Finci izdali leta 2009. Rodila se je “Entropia”.
Album “Entropia” je popolnoma inštrumentalen, strukture kompozicij pa so izredno kompleksne, kot je tudi značilno za tovrstni žanr. Kumina.org vseeno ne preseže mej normale – kompleksnost ostane le posledica dobre glasbe, ni razlog za delanje le-te. Na albumu ostajajo tudi na trdnih tleh “pravega” jazz-rocka, tistega iz sedemdesetih let 20. stoletja, in zaenkrat še niso (in upajmo, da tako ostane) dobili t.i. metal virusa, ki ga imajo vse novejše jazz-rock skupine; te namreč temeljijo le na tehničnosti kitarista, ki šviga čez preigravanja najrazličnejših lestvic. Kumina.org se odloči prav za nasprotno – električna kitara je prisotna na malo komadih, večkrat Packalen poprime za bas. Še takrat, ko kitara je prisotna, ima nekakšen “vintage” zvok klasičnega rocka iz 60-tih in 70-tih let prejšnjega stoletja, kar je zagotovo velik plus.
Že uvodni komad “Toiset Seitseman Paivaa” nas popelje globoko v fantastični teritorij jazz-rockovske glasbe. Že ta skladba močno bazira na klaviaturah, katerih zvok je izredno “hammondski”, vzdušje pa je skozi celotno kompozicijo na vrhuncu, napeto, ritmično nikoli ne pade. Sledi “Etydi”; beseda je finski prevod francoske besede za nekakšno klasično klavirsko kompozicijo; ki samo še utrdi mesto Ahmeda Ahonena kot nekakšnega lutkarja, gospodarja, ki ima vse niti v rokah; Packalen na basu vseeno ponudi ogromno tudi tokrat, kar doda skladbi še dodatno energijo. Bas kitara le še bolj zaživi v “Flegmaatikki”, ki med drugim zasede tudi največ prostora na ploščku – skorajda osem minut. Prav tukaj se Ahonen prelevi v Emersona (tudi od tu primerjava z ELP, način igranja), prevzame glavno vlogo v triu in zažari v soju luči. “Flegmaatikko” je tako zagotovo ena izmed mojstrovin albuma, kjer vmešajo v svojo širok žanrski spekter še, ne boste verjeli, reggae. Sledi veseljaška, izredno durovska poslastica “Tahdon asiaa”. Na trenutke skladba meji že na nekakšno disco muziko, poslušalec bi stopil na plesišče in pokazal, kaj zna s svojimi nogami. Vendar iluzija disca hitro zbledi, kajti kompozicija se prelevi v molovsko space grozljivko, kjer se na električni kitari ponovno izkaže Packalen. Vesoljskost “pinkfloydovskega” zvoka še bolj zaživi proti koncu skladbe, kar naredi “Tahdon asiao” resnično svež vetrič na današnji progresivni glasbeni sceni. Elementi reggaeja so še bolj slišni v naslednji skladbi “Rantapalloistuminen” (ki je kar nekako smešen naslov, pomeni “žogasto sedenje v mivki”). Tokrat je ponovno bolj izrazita električna kitara, ki najbolj doda k tistemu omenjenemu reggae zvoku.
Drugi del oz. druga polovica albuma je nekoliko bolj avantgardna in eksperimentalna kot prva. Trio poskuša zapluti v še ne odkrite vode jazz-rocka, vendar se vseeno teh le dotaknejo – vendar s tem ni nič narobe. Druga polovica vsebuje kar tridelni komad “Rytmo” (“Eutokia”, “Aavikkomato” in “Mihin hävisi beduiinin jalka?”), kjer je na celotnem albumu prisotnih največ improvizacijskih vložkov, ki kažejo še eno stran tria. V ostalih dveh skladbah, “Puolestoista kerti” in “Seurausu”, se bend vseeno vrne na pota prve polovice in drži harmonično jazz-rockovsko linijo, ki so nam jo že poprej dodobra predstavili. Vseeno ja zaključni komad “Seuraus” kar nekako filmski, kot nekakšna zaključna špica; “outro”, kot se spodobi.
Kumina.org je tako s svojim prvencem zagotovo uprla oči poslušalcev nase, ti pa jih bodo zagotovo zvesto spremljali do izida drugega albuma. Z “Entropio” so nostalgikom dali še en razlog za vztrajanje pri poslušanju novejše glasbe, neo-ljubiteljem glasbe pa odprli nov pogled na starejše glasbene stile. Trio ima zagotovo še veliko skritih talentov in mi komaj čakamo, da jih pokažejo. Če jim to seveda uspe, se Finski obeta še eno razpoznavno ime poleg legendarnih Wigwam.
Zasedba
Ahmed Ahonen – klaviature
Jukka Packalén – bas kitara, električna kitara
Matti Kanerva – bobni
Produkcija
kumina.org
Seznam skladb
1. Toiset Seitsemän Päivää (5:26)
2. Etydi (3:42)
3. Flegmaatikko (7:52)
4. Tahdon Asiaa (4:48)
5. Rantapalloistuminen (4:55)
6. Rytmo I (Eutokia) (2:33)
7. Rytmo II (Aavikkomato) (6:36)
8. Puolestoista Kerta (5:08)
9. Rytmo III (Mihin Hävisi Beduiinin Jalka?) (0:48)
10. Seuraus (4:02)
