Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Avstrija
Datum koncerta: 20.07.2008
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 32,00€
Bralci Rocklina Sardinasa že dobro poznajo in lahko bi rekli, da je povsem domač tudi že v Bluesiani na Vrbskem jezeru, kamor je na povabilo lastnice Gudrun v hudem neurju prispel dan pred koncertom. Tudi v ponedeljek, ko smo se na prizorišče v spremstvu g. Dragana Buliča pripeljali z domačo ekipo, se vreme ni kaj prida izboljšalo, a je bila Bluesiana kljub temu (ali pa prav zato) skorajda povsem polna. Med obiskovalci se je smukal tudi Ritchie Kotzen, ki je imel nastop naslednji dan, in njegovi pomagači, med katerimi je bil najopaznejši vidno okajeni basist. Ta je že v prvem delu nastopa poskrbel za manjši eksces, ko se je pred točilno mizo stepel z nekim lokalcem in pri tem potegnil krajšo. Vzdušje je bilo torej podobno kot v kašnem zakotnem saloonu na divjem zahodu, kar Sardinasa seveda ni niti najmanj motilo. V svojem slogu je potem, ko je po standardni enourni zamudi skupaj s svojo spremljevalno sekcijo zavzel oder tega skromnega a prijetnega interierja, dodobra razgrel množico ter še enkrat dokazal, da je eden najpomembnejših atributov potujočega glasbenika prav karizma.
Sardinas za razliko od Vaia, pri čigar založbi (Favoured Nations) je izdal zadnja dva albuma, med nastopom ne govori veliko. Dobro se spominjam nastopa Vaia v Cvetličarni septembra 2005, ki ga je odprl prav Sardinas, in njegovih monologov, ki žal niso bili notranji kot pri Joyceu, s katerimi je skušal vzpostaviti stik z občinstvom. Sardinas komunicira že s svojo pojavo in energijo, pri tem pa mu seveda pomagata njegov nenadomestljivi Dobro in slide na levem mezincu. Kot se za blueserja spodobi, sta njegova tehnika in način pisanja skladb dokaj omejena, a to primerno nadoknadi z divjim instinktom, ki išče svoj navdih pri boogieu Hookerja, južnjaškemu soulu, delta bluesu, Hendrixu in Vaughanu.
Tokrat sicer nismo bili priča kurjenju kitare, saj je Eric po tragedijii, ki se je pred nekaj leti zgodila skupini Great White na Rhode Islandu, bržkone opustil tovrstne ekshibicije v manjših zaprtih prostorih. Zaman smo čakali tudi na akrobatsko igranje z vratom steklenice, po čemer Eric že dolgo slovi, a smo bili kljub temu navdušeni nad izvedbo nekaterih klasik iz prvih dveh albumov. Tu velja omeniti skladbi I Can’t Be Satisfied, ter Piece of Me, pa tudi nekatere komade z zadnjega izdelka z naslovom “Eric Sardinas And Big Motor”, od katerih je še največji aplavz požel cover Tonya Joa Whitea, As the Crow Flies.
Vzdušje sta v drugem delu nastopa nekoliko načela preveč razvlečeni solo na basu in pa Sardinasova glava znamke Rivera, ki je po vsej verjetnosti zaradi pregorele lampe odpovedala okoli enajste ure, in je vse do konca niso mogli popraviti. A Eric se ni pustil motiti. Najprej so ga priklopili na centralno ozvočenje, nato pa se je povsem “odklopil” in po svoji stari navadi znižal mikrofon do višine kitare ter v na pol klečečem položaju odpel nekaj svojih skladb v akustični verziji. Učinek je bil popoln in nastop rešen. Če bi se to zgodilo komurkoli drugemu, bi bržkone s sklonjeno glavo odkorakal z odra in ob šanku počakal, da tehniki odpravijo težave. Po obveznem bisu se je mojster zatekel v backstage in se po dobre pol ure vidno izčrpan, a prešerne volje, spet prikazal med fani za krajši foto session, kar je s pridom izkoristila tudi naša ekipa.
Sardinas v Bluesiani torej ne more brcniti v temo. Gre pač za prav posebne vrste ambient, ki je za blues zaradi svoje majhnosti in domačnosti še posebej primeren. Kot nekakšna malo večja dnevna soba, v katero je podjetni lastnici v preteklih nekaj letih uspelo privabiti številne legende iz one strani Atlantika. Prav žalostno, da v Ljubljani in nasploh Sloveniji hudo primanjkuje podobnih lokalov in da se moramo ljubitelji tovrstne glasbe voziti na Vrbsko jezero, da bi zadovoljili svoje duhovne potrebe.
Galerija slik
