Kraj: Ljubljana/KUD Franceta Prešerna
Datum koncerta: 19.03.2009
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 30 €
Eric Sardinas je ime, ki ga ljubitelji glasbe v zadnjih letih najpogosteje povezujemo predvsem s koncertno idilo vrbske Bluesiane. A časi se spreminjajo, KGM-a že dolgo časa ni več, nedavno je obupal še Haider in zapečkarskemu žrebcu iz Floride ni preostalo drugega, kot vrnitev v Jankovićevo! Sardinas se je iz Karavank do Ljubljane spustil na krilih strupene ritmične dvojice Levell Price/Bernie Pershey in seveda zmagal. KUD je padel pod streli suverene interpretacije blues rocka, trio pa je nakazal tudi na prisotnost alternativnih izraznih smernic, rezerviranih za prihodnje dni.
Eric Sardinas and Big Motor je smrtonosna glasbena mašinerija v pravem pomenu besede. Kot dobro naoljeno kolesje v neusmiljenem primežu rušilne moči surovega blues rocka. Trio se v zvokovnem smislu ponaša z izjemno kompaktnostjo, ne manjka pa mu niti smisla za inovativno plemenitenje že tako pestrega repertoarja. Eric se tudi tokrat ni izneveril tradiciji nadgrajevanja standardov in njim sorodnih programskih železnin, s katerim slednje negujejo vitalnost, da o atraktivnosti niti ne govorim. Novih trikov, predvsem nepredvidljivih ritmičnih obratov, skrbno vpetih v osnovne nosilne elemente skladb, ni manjkalo. Zasedba je uigrana v sleherni, komajda opazni detajl, suvereno, pravzaprav nenadkriljivo pa je delovala tudi med sprehodi skozi redke improvizirane pasaže, ki so po pričakovanju večinoma odmevale v režiji slide kitare.
Sardinas je ljubljanski publiki ponudil zanj običajno glasbeno-edukativno degustacijo prvovrstnih blues rokerskih minešter, začinjenih še s ščepcem malenkost manj pikantnih obveznosti zadnjega albuma. Manjkati ni smela Down To Whiskey, z muhastim karakterjem je navdušila hudomušna Texola, razorožila nas je krvoločna zloženka” 8 Goin’ South/Ramblin’ Man Blues, čas pa je bil pravi tudi za Watersovo Can’t Be Satisfied. Saj veste, točno tisti favorit Sardinasovega repertoarja, ki ob vsaki priložnosti tako nesramno spomni na Preaching Blues (Up Jumped The Devil) Roberta Johnsona. Dolg legendi bluesa je očiten, in Eric se prisotnosti slednjega še zdaleč ne sramuje, temveč s srčno in inovativno demonstracijo osnovnih vodil blues glasbe, občinstvu rade volje predava o izročilu brezčasnih ikon omenjenega žanra. Drugi Sardinasov upnik bo očitno za vedno ostal tudi Elmore James, zapuščina katerega se je pod taktirko Erica Sardinasa polastila nekoč nepredstavljivih mej in prostranstev. Eric je že večkrat nakazal na jasno razumevanje tradicije bluesa, in če kaj, potem lahko ljubitelji slednje mojstru očitamo le pretirano igračkanje s sicer osupljivimi elementi tehnike igranja slide kitare, ki prepogosto izzveni kičasto, navlečeno, s tem pa tudi neiskreno. A to je pač smer, v kateri se že dalj časa gibljejo protagonisti modernega blues rocka. Med slednjimi pa je Eric Sardinas gotovo eden bolj impozantnih izvajalcev.
Blues rock nove generacije torej! Vsekakor, bolj poslušljiv in nalezljiv, ter prijaznejši za ušesa povprečnega poslušalca. Na škodo ostrine in surovosti seveda. S temi besedami bi najbolje pospremil oris predstavitve Sardinasovega zadnjega albuma Big Motor, katerega barve sta dostojno branili This Time in Ride, proti zaključku večera pa nas je, opremljena s posvetilom Roryu Gallagherju, dodobra stresla še As The Crow Flies Tony Joe White-a. Lahko bi rekel, da se je Eric z novačenjem bolj poslušljivih izraznih elementov do neke mere celo omehčal, a recimo, da se je pri stricu osebnostno dozorevanje naposled le pričelo stapljati s procesi nadaljnjega glasbenega razvijanja. Vseeno, Sardinasovi zadnji manevri nakazujejo na korenitejši premik v načinu izražanja, s poudarkom na vlogi spremljevalnih vokalov in jasneje določenih zadolžitvah posameznih članov zasedbe. Gre torej za discipliniranost, ki je pri Sardinasu poprej nismo bili vajeni.
Da ne bom tečnaril, priložnosti za edinstveno bluesovsko izkušnjo pri Ericu Sardinasu še vedno ostaja v izobilju. Gospodičeva odrska podoba ostaja triumfalna in v vseh elementih dominantna. Vsakdo, ki ga je kdaj imel priložnosti videti v živo ve, da je njegov sloves opravičen. Mojster je včeraj opravil vse “svete” dolžnosti svojega poslanstva, mogoče celo bolj živahno in vživeto, kot je bilo za pričakovati, odziv publike, nabasane do zadnjega kotička Prešernovega hrama, pa je bil v najslabšem primeru ekstatičen. Če izvzamem nekaj izrazito ruralno orientiranih izpadov posameznikov, ki so kruto spomnili, da se vonj po spomladanskemu gnojenju še kako dobro lepi tudi na podplate ljubljanske smetane, je večer minil brez najmanjše napake, kar je gotovo dobra popotnica za prihodnje blues rokerske avanture na sončni strani Alp.
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
