Eruption Orto bar poplavili s Tellurian Rupture

0 148

Človeška zgodovina je polna temačnih prerokb o koncu sveta (in njegovem ponovnem preporodu), pa naj gre za skandinavski Ragnarok, majevski konec sveta ali nenazadnje biblično apokalipso. Z vesoljnim potopom in uničenjem do narave nespoštljivega človeštva se, zavita v tančico znanstveno fantastičnega, ukvarja tudi nova studijska plošča domačih thrash prvakov Eruption, Tellurian Rupture. Zadnji septembrski dan oz. večer je bil predstavitvi novega albuma pisan na kožo, saj je zvečer v Ljubljani lilo kot iz škafa, kar pa k sreči ni ustavilo publike, da ne bi podprla izdaje novega albuma ene bolj delovnih domačih metal zasedb.

Kot prvi so na oder stopili tržaški heavy/speed metalci Tytus, ki smo jih nazadnje srečali oktobra 2016 v Mostovni pred Pentagram, kjer so prepričali s svojo energijo in svojim pogledom na NWOTHM. Tokrat fantje niso nastopili ravno pred domačim pragom, zato jih je žal pričakal precej klavrn pogled na skorajda povsem prazno dvorano. A fantje pod vodstvom karizmatičnega vokalista in kitarista Ilije se niso ustrašili in že v prvih trenutkih dvorano Orta napolnili s pozitivno in energično naravnanim heavy metalom, ki je blizu predvsem bendom kot so Enforcer, mestoma tudi Iron Maiden, na odru pa z eksplozivno energijo spomnijo tudi na kakšne Evil Invaders. Kljub težki nalogi ogrevalca so bili Tytus tej več kot kos, saj so komadi, v glavnem z drugega albuma Rain After Drought, po Ortu leteli kot šrapneli pehotnih min. Eruption so dobro vedeli koga povabiti na svoje praznovanje, saj so Tytus svojo nalogo opravili vrhunsko.

V nekoliko bolj klasične thrash vode so v nadaljevanju popeljale staroste domače metal scene, kultni Sarcasm, ki po odrih skoraj brez predaha lomastijo že trideset let. Sarcasm že nekaj časa nastopajo v spremenjeni/okrnjeni zasedbi, saj je po odhodu Mucyja z mesta vokalista, nalogo prvega grla prevzel kar kitarist Aleš Blaznik, kar se kaže za vedno boljšo potezo. Sarcasm so se tako predstavili v mnogo boljši luči kot na prvih koncertih v tej postavi, ko so delovali še nekoliko anemično. Tokrat je delovala vse. Od zvoka, do energije pa na odru, predvsem pa odlične predstave, ki jo je kronal še jagodni izbor komadov. Sarcasm so ob odlični Aleševi vokalni predstavi (ob izdatni podpori prav tako odličnega Klemna Renka) prostor pod odrom hitro napolnili brez večjih težav, publika pa je vidno in slišno uživala ob klasikah kot so Slovenski genocid, Dej mi/Sarcasm, Crematory in The Krüger Story.

Po slovesu Sarcasm je končno napočil čas za vesoljni thrash potop s četrto studijski ploščo Eruption, Tellurian Rupture. Ta je premierno doživela svojo predstavitev v celoti, od a do ž, kar se je izkazalo za odlično potezo, saj novi komadi zavoljo svoje kompleksnosti, močnih refrenov in izjemne inštrumentalne povezanosti in prepletenosti med člani, zvenijo preprosto vrhunsko. Tellurian Rupture se začne v nekoliko počasnejših in netipičnih ritmih komada The Awakening, ki je v živo zaradi tega izpadel precej zanimivo, v prvi vrsti pa poskrbel za intenzivno stopnjevanje nadaljevanja brez dvoma do sedaj najboljšega izdelka iz hiše Eruption. Vokalist Klemen »Buco« Kalin je od prvega trenutka dalje prepričal z izjemno vokalno formo, ki je delovala tako v nižjih legah, kot v visokih falzetnih krikih, žal pa je prvih nekaj odigranih komadov pestila precej slaba zvočna podoba, ki je v veliki meri zapacala inštrumentalno plat zasedba, ki zaradi tega ni prišla do povsem pravega izraza. K sreči se je po nekaj komadih tudi zvok popravil do te mere, da je bilo poslušanje nove plošče pravi užitek in je pred publiko razgrnil pisano paleto thrasha oplemenitenega s prijemi ameriškega thrash/power metala a la Sanctuary, Nevermore, Heathen in Forbidden. Punca in fantje so tokrat zares presegli sami sebe, kar je bilo več kot dobro slišno iz rušilne narave kompleksnih in premišljenih komadov kot so Worms, Coffin Bred in Maternal Foundry, katerih antipod je osrednja, počasnejša in »baladno« naravnana Praise the Serpent Queen ter epska, zaključna naslovna skladba albuma, ki sta v živo še posebej prepričali. Ko se je zvok (do)končno popravil se je tako lepo slišalo mojstrsko kitarsko delo dvojca Kamenšek/Lavtar (ki se je kot novinec v bandu izkazal še posebej dobro), pa zanesljivo rožljanje Nikinega bas in torpediranje Ivanovih bobnov. Tellurian Rupture se je zaključil še prehitro, a so Eruption piko na i za konec postavili še s krajšim sprehodom v svojo preteklost in kronali izid ene boljših plošče domače težkometalne scene sploh.

Fotografije: Nina Grad

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki