Esa Holopainen: Silver Lake

0 78

Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 28. 5. 2021
Produkcija: Esa Holopainen & Nino Laurenne
Dolžina albuma: 37.24 min
Zvrst: Progressive Metal/Progressive Rock
Ocena: 9.5/10


Esa Holopainen je kitarist in eden izmed ustanoviteljev ter glavnih komponistov legendarnih finskih death metalcev Amorphis, ki je po mnogih letih zvestobe svoji matični skupini sklenil, da le izda tudi svoj samostojni studijski prvenec. Na albumu njegovega projekta Silver Lake, kot se imenuje tudi album, se je torej znašlo devet skladb, ki v nobenem primeru ne bi smele pristati na kakšnem od Amorphis albumov. Torej to pomeni, Holopainen tokrat ne igra death metala, pač pa je zanimivo, neverjetno uspešno spajdašil žanre progresivnega metala z elementi popa pa tudi stare šole progresivnega rocka sedemdesetih, kot tudi filmske glasbe, v briljanten art metalski konglomerat, ki poseduje sedem raznolikih glasbenih zgodb in obrazov.

Holopainen je ponudil izvrstno produkcijo, ki pravzaprav ponudi toliko obrazov, kot je skladb albuma, obenem pa je teh devet skladb izredno pretkano pilil do optimuma. V tem oziru je previdno izbiral tudi vokaliste in to kateremu izmed njih bo dodelil vodilni vokal, glede na vsebino posameznih skladb (naravo kompozicij). Prav ti vokalisti so se izkazali za izredno močan faktor, saj celo prenašajo energijo in vibracijo matičnih skupin, na avtorska dela Ese Holopainena. Esa je prebiral najboljše med najboljšimi. Zelo previdno. A hkrati kot velik privrženec izbranih vokalistov. Ker je perfekcionist. To velja tudi za instrumentaliste, ki so njegovi finski rojaki, in sicer preverjeno, zelo spretni studijski sodelavci.

Album razganja od melanholije in koprnenja. Skladbe so zabeljene z mnogimi finesami. Mnogo je detajlov, ki se idejno izjemno kompatibilno in voljno prepletajo v zvoku ter ga tako izjemno pretkano bogatijo in razširjajo. Zmagovalki v izplenu melanholije, ki polni s tesnobo in koprnenjem in sproža z lahkoto kurjo polt, sta obe točki, za kateri je Esa vpoklical k vokalnim dolžnostim vokalista švedskih progresivnih rock in nekdaj doom metal legend Katatonia Jonasa Renksea. Ne čudi, da prevzame Jonas, kot edini gostujoči vokalist, dva komada na svoja pleča, in to prav v začetnem delu Sentiment, za katerega pripravi izjemno atmosferično pisto uvodna akustično instrumentalna in neoklasično zazrta naslovna skladba, ki bi z lahkoto bila vpeta v podlago za kak film, ter sklepna Apprentice. Ta skladba je zgrajena iz enakega vodilnega motiva, kot uvodni naslovni instrumental, le da je prilagojena za vokal Renksea in seva povsem drugačno podobo. Z Renksejem na vokalu vlečeta obe skladbi vibracijsko na Katatonio v aktualni – progresivni eri, obenem pa se bodo našli v njej npr. ljubitelji novejših Riversaide, pa tudi Porcupine Tree. Obe skladbi sta v osnovi progresivnorockovski točki.

Muzikalnost je perfektna. Zgrabi in priklene k sebi. Zavoljo čutne interpretacije in neverjetno jasnega  fokusa aranžiranja ter samega osredotočanja na interpretacijo materiala. Holopainena na tem albumu izkazuje kako briljanten in večplastno obtesan glasbenik je. Njegova zgodba se še zdaleč ne končna v death metalu. To je album, kjer se kitarist predstavi v več obrazih in v svoji pronicljivosti in v nenehno privlačnih idejnih rešitvah komponiranja ne preneha navduševati.

Alkusiontu je pravzaprav še ena instrumentalna točka z elementi folk glasbe, ki bi sodila naravnost v glasbeno podlago za film. Holopainen pa jo je zasolil tako, da je povabil k sodelovanju legendarnega finskega filmskega igralca, to je Vesa-Matti Loiri, ki je s svojo gromostaso barvno intonacijo vdahnil skladbi naracije, ki dodajajo skladbi izjemno grabežljiv razpoloženjski domet in krepijo hipnotični drama teater. Dodan je še en presenetljiv odklon. Presenetljiv glede na pretekla dela Holopainena. Vanjo je dodana izjemno kompatibilna solaža na saksofonu.  Tu še ni konec zgodbe. Dodan je tudi finski tradicionalni instrument kantele

Kljub vsemu, pa je Holopainen podtaknil na album trenutek, ki bi pogojno sodil na Amorphis album. Tak je del skladbe In Her Solitude, ki se v uvodnem motivu in kitici odpira povsem death metalsko in to zavoljo Amorphis pevca Tomija Joutsena. Se pa komad slogovno in atmosferično kompletno prelomi v refrenu, ki je muzikalno grabežljiv in nosi elemente pop glasbe. Sledi briljanten preskok preko folk prehoda v neo-klasično progresivno metalsko nadaljevanje, kjer zasije Holopainen z fascinantno kitarsko solažo s katero razkaže in potrdi svojo finost in mehkobo preko pretanjenega izbiranja in barvanja tonov. Ta komad je poseben po tem, da ima vsega dve kitici in dva refrena, potem pa sledi samo še podaljšan instrumentalni del. Skladbi Promising Sun z Björnom Speed Stridom (Soilwork, The Night Flight Orchestra in Storm z Håkan Hemlin  iz zasedbe Nordman, ponujata pajdašenje elementov bolščavega metalskega fraziranja s pop estetiko, ki prevzema dominantno pozicijo v refrenih. V vsem grabežljivih refrenih. V obeh teh skladbah je Holopainen izredno spretno podtaknil tudi zanke programiranja z elektroniko in sintetizatorji, s čimer je dosegel še izdatnejše kontraste ujetih razpoloženjskih prevratov znotraj obeh točk.

Tu sta še dva izjemno pečatna vokalista. Prva je vokalistka Anneke Van Giersbergen, ki bi si jo želel imeti v skupini marsikdo in ki se je vpisala v pretekli karieri na plejado različnih izvajalcev mdr. Ayreon in Devin Townsend. Ta s svojo čutno nežnostjo in prožnostjo poglablja uvodni folk sentiment skladbe Fading Moon, sicer pa se skladba v refrenu razvije v sintezo simfoničnega power metalskega teatra z elementi pop grabežljivosti, pri čemer vzbuja refren energetsko vibracijo, ki je sorodna kkašnemu izmed refrenov na Delain albumu »April Rain«. Prav posebna zgodba albuma, pa je zlasti Ray Of Light h kateri se z vokalom priključi Leprous pevec Einar Solberg. Slednji je neverjetno dominantna vokalna figura. Za Einerja ne veš kam se bo zavihtel s svojim vokalom in kakšno melodijo bo razvil. Je namreč vokalist tisočerih obrazov, ki je v svojem pristopu povsem edinstven in samosvoj. In natanko to personificira njegova predstava v skladbi. Vpel je svoj izpovedni maksimum, ki je sicer značilen za njegovo petje pri Leprous, zato dobiva ta skladba avtomatično nekaj vibracijskega predznaka imenitnih norveških progresivcev. V progresivnem oziru gre za daleč najbolj razgibano skladbo »Silver Lake« albuma, ki nosi izrazit art rockovski pečat, saj ji težko najdeš katerokoli vzporednico. Pravzaprav je neke vrste hibrid starega prog rocka sedemdesetih (dodan je tudi zvok Hammonda) in pop glasbe osemdesetih, a se razvija na način, ki kot povedano, nima vzporednic. Eklektično.

Album »Silver Lake« je briljanten v vseh ozirih. Vsega dobrih 37. minut glasbe, a ogromno čvrsto otipljive glasbene substance, ki nenehno navdušuje in nagovarja s hipnotično privlačnostjo ter eklektičnostjo. Album je ekstremno muzikalen, ekstremno bombastično zasoljen. Zavoljo razkošnega aranžiranja, ki dosega nivo, kot da bi na albumu sodeloval celoten orkester.

Devet točk tega albuma se je razvijal v dolgem časovnem intervalu in dosega izjemno dovršenost. Album je izjemno dinamičen, razgiban in pretočen. Obrne se v hipu. Na njem ni odvečne sekunde, prej še kakšna dodatna primanjkuje. »Silver Lake« je eden bolj zanimivih izdelkov, ki so izšli letos, prav zato, ker je postregel s substanco s strani glasbenika, ki je v prvi vrsti poznan po igranju in ustvarjanju znotraj deathmetalskih Amorphis. Zato dostavlja silno prijetno presenečenje.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Silver Lake (instrumental)
2. Sentiment (feat. Jonas Renkse of Katatonia)
3. Storm (feat. Håkan Hemlin of Nordman)
4. Ray Of Light (feat. Einar Solberg of Leprous)
5. Alkusointu (feat. Vesa-Matti Loiri)
6. In Her Solitude (feat Tomi Joutsen of Amorphis)
7. Promising Sun (feat. Björn ‘Speed’ Strid of Soilwork / The Night Flight Orchestra)
8. Fading Moon (feat. Anneke Van Giersbergen)
9. Apprentice (feat. Jonas Renkse of Katatonia)

Glasbeniki:
Esa Holopainen – kitara
Vili Itäpelto – klaviature
Pasi Heikkilä – bas kitara
Sampo Haapaniemi – bobni, tolkala
Gas Lipstick – bobni
Janne Huttunen – flavta na skladbi št. 2
Ronny Hemlin – spremljevalni vokal na skladbi št. 3
Netta Laurenne – spremljevalni vokal na skladbi št. 6
Nino Laurenne – spremljevalni vokal na skladbi št. 6
Anu Itäpelto – kantele na skladbi št. 5
Janne Huttunen – soprano saksofon na skladbi št. 5


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki