Evergrey : The Ocean

0 187

“Po dveh izvrstnih albumih »Hymns for the Broken«(2014) ter »The Storm Within« (2016), ki sta res vrhunska izdelka, je bilo vprašanje, če so Evergey sposobni zadržati ta neverjeten kreativno učinkovit izrazni kontinuum ter ga prenesti na novi izdelek. Odgovor je? Da!”

Založba: AFM Records
Datum izida: 25.01.2019
Produkcija: Jacob Hansen
Dolžina albuma: 54.07 min.
Zvrst: Progressive Metal


Evergrey so dolgoživi švedski progresivni metalci iz Gothenburga. Skozi 24. let delovanja so razvili svojevrstni slog, ki je za seboj potegnil zvesto bazo privržencev, ki jih vseskozi vneto spremlja pri njihovih glasbenih udejstvovanjih. Evergrey dejansko pooseblja figura Toma S. Englunda, izjemnega pevca, komponista, aranžerja, seveda kitarista ter glavnega pogonskega motorja in neomajnega vizionarja.

Evegrey delujejo v sedanji postavi več kot osem let skupaj in v tem času so se razvili v neverjetno komponistično izbrušen in izpiljen glasbeni briljant oziroma entiteto, ki težko ustvari izdelek, ki bi bil predmet diskusij o možnih izboljšavah.

Po dveh izvrstnih albumih »Hymns for the Broken«(2014) ter »The Storm Within« (2016), ki sta res vrhunska izdelka, je bilo vprašanje, če so Evergey sposobni zadržati ta neverjeten kreativno učinkovit izrazni kontinuum ter ga prenesti na novi izdelek. Ta odgovor daje skupno deveti album skupine z naslovom »The Atlantic«, ki jih priključuje k čvrsti nemški založbi AFM Records. Odgovor je v vsem pritrdilen.

The Atlantic je tretji del konceptualizirane zgodbe, ki se je začela na albumu »Hymns for the Broken« o vseh mogočih notranjih bojih posameznika z vsemi demoni, ki te skušajo na tvoji življenjski poti proti svetlobi in v doseganju končne osebne nirvane. Grenkobe razkola vezi med prijatelji, kup drugih osebnih armagedonov,… skratka »The Atlantic« je veliki finale te trilogije, ki posameznika ob koncu pripelje v stanje notranjega miru ter pomirjenosti s svetom. Čeprav ostaja to vprašanje držanja ega na verigi, vselej odprta izkušnja vsakega od nas.

Na novem albumu zadržujejo Evergrey temačno naravo. Svojo izrazito depresivnost in melanholijo ter mračnjaštvo. Skandinavska receptura melanholije je grabežljiva. Je grenka, vendar oprtana s »sladkobo« neverjetno prožne komponistične muzikaličnosti ter razkošja razpoloženjske grabežljivosti, ki te nemudoma posrka v edinstven svet glasbene filozofije skupine ter njihovega izraznega, to je sebi lastnega, glasbenega karakterja.

Komadi so komponistično izbrušeni do samih detajlov in občutek, da govorimo o progresivni skupini, zanimivo, pri Evergrey, pravzaprav vedno znova stopa v drugi plan učinkovanja. Tom S. Englund je znova prispeval nekaj neverjetnih glasbenih idej, v katerih razvija optimum svojega vokalnega izplena. Tako v nizanju grabežljivih in resničnih emocij, kipečih strasti,.. Album poln bridkega čustvovanja, ki prevzema hipoma. Refreni kradejo drug drugemu pozornosti in pri Evergrey je zanimivo to, da se atmosferični krešendo nahaja v refrenskih napevih in ne v kakšnih usekanih eskapadah možnih progresivno metalskih jurišev, v katerih bi skupina razkazovala tehnične vrline posameznih članov. Večina skladb je srednje hitrega tempa in tisti blagi doomerski pridih je zaznan. Draži ravno prav in ravno toliko kot mora, da je album resnično kar se da depresiven in skupina, tako kot namiguje njeno ime, »vedno siva«.

Le ena pripomba. Tretja skladba All I Have bi bila lahko dve minuti in pol krajša saj postanejo Evegrey v multiplih repeticijah na moč predvidljivega refrena blago nadležni, čeprav je refrenski napev urezan po izrazito harmonični liniji, ki znova trži neverjetno spevnost in muzikalično grabežljivost, vendar pa se v tem oziru znatno bolje in posebej prepričljivo razvijajo druge točke albuma in sicer udarna in uvodna A Silent Arc in še posebej takoj za njo Weightless, ki je poseben šolski učni primer združevanja pravoverne metalske udarnost ter izbrušene muzikaličnosti. Tema dvema pa se z največjo lahko to priključujejo v nadaljevanju in zlasti v drugi polovici albuma še Currents, End of Silence ter Departure. Vendar pa kot povedano, skladbam ki jih nisem naštel, delam manjšo krivico, ker ni slabe točke na izdelku, oziroma točke albuma, ki bi ji lahko še kaj dodajal, ali odvzemal, v doseganju izpovednega optimuma. Album »The Atlantic« zgrabi od začetka do konca in te drži v posebni sladko grenki hipnozi bridkega čustvovanja. Z izvrstno produkcijo vred, ki je polnokrvno kontrastirana. Masivni, niže uglašeni zvočni zid neprebojnih metalskih fraz, spretno dodajanje aranžmajev za klaviature, ki krepijo dramatično in mračno vzdušje, razgibane ritmične strukure, ki skrbijo tudi vsekakor za polnokrvni progresivno metalski dosje skupine (ta dosega vrhunec prav v zaključni The Ocean). Vse je  torej na svojem mestu kot mora biti in »The Atlantic« velja tako za enega najbolj krepkih in prepričljivih studijskih izdelkov na polju progresivnometalskega žanra za leto 2019. To lahko pri vsej mirni vesti ter dejstvu, da smo komaj dobro vstopili v leto 2019, že sedaj odločno potrdim in razglasim.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10

Seznam skladb:
01. A Silent Arc
02. Weightless
03. All I Have
04. A Secret Atlantis
05. The Tidal
06. End Of Silence
07. Currents
08. Departure
09. The Beacon
10. This Ocean

Zasedba:
Tom S. Englund – vokal, kitara
Henrik Danhage – kitara
Rikard Zander – klaviature
Johan Niemann – bas kitara
Jonas Ekdahl – bobni


Evergrey – Weightless (uradni video)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X