Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Steely Dan
Založba: Reprise Records
Izid: year
Trajanje: 42:24
Ocena: 4/5
Stara glasbena lisjaka, klaviaturist in pevec Donald Fagen ter kitarist/občasni basist Walter Becker, ki sta pod imenom Steely Dan v zdaj že več kot petintridesetletni karieri uspela uveljaviti pojem jazz rockovske prefinjenosti, po velikem vrnitvenem albumu “Two Against Nature” (2000) s katerim sta v malho spravila nagrado grammy za album leta in še cel kup drugih nagrad, nista stala križem rok. Nepričakovano izjemno uspešno vrnitev na glasbeno sceno sta nadaljevala z albumom “Everyting Must Go”, kateri je bil spisan po njunem klasičnem, zaščitnem jazz rockovskem, a ritmično še vedno nepredvidljivem receptu, vendar jima še zdaleč ni prinesel takšnega komercialnega uspeha kot predhodnik. Za zdaj ostaja edini Steely Dan album, ki ni dosegel zlatega statusa na prodajnih lestvicah s čimer pa se seveda nista kaj dosti obremenjevala, saj sta v svoji bogati glasbeni karieri osvojila praktično vse kar se je dalo osvojiti. Z navidezno lahkotnostjo in ob tradicionalni pomoči vrste imenitnih najemniških glasbenikov sta ustvarila še en izvrsten album, ki ne zaostaja veliko za njunimi preteklimi mojstrovinami in združuje njun smisel za komponiranje navidezno kompaktnih, a strukturalno in lirično izzivalnih skladb z moderno produkcijo.
Nerazdružljivi dvojec se je tokrat odločil za nekoliko bolj sproščen pristop, da bi lahko ujela čim bolj živ, skorajda koncertni zvok, kar se jima je kar lepo posrečilo, saj se album ponaša z izjemno organskostjo in pretočnostjo. Odebeljene funkovske bas linije med seboj povezujejo prefinjene in umetelno položene pihalne ter klaviaturske aranžmaje sredi katerih se sprehajajo večinoma navihani Beckerjevi kitarski rifi. Večino bas delnic je tokrat po dolgem času spet odigral Becker in svoje delo odlično opravil. Seveda ne manjka tudi izobilje spremljevalnih ženskih vokalov na bazi soula in r’n’b-ja, ki njune skladateljske umotvore popestrijo z dodatnim ščepcem eroticizma in hudomušnosti. Močna pihalna sekcija in Fagenovi klavirski poleti ves čas vnašajo tisto tradicionalno, zasanjano jazzovsko komponento, ki ustvari pristni barski ambient. Subtilna melodičnost pa je tisti glavni faktor, ki zaznamuje večino kompozicij in ob kateri se lahko navdušeno slinijo tako glasbeni gurmani kot tisti poslušalci, ki pretežno padajo na hitro dostopne radijske hite, čeprav se nobena izmed skladb ni uvrstila med slednje.
V Fagenovi najboljši lirični tradiciji se na albumu nahaja množica sarkastično in enigmatično začinjenih besedil, ki se ne dotikajo samo manj prijetnih vidikov ameriške družbe iz katere je ponavadi v prejšnjih letih črpal največ navdiha, temveč sodobne družbe na splošno. Tako se med drugim na inteligenten ter subtilen način posmehuje kapitalističnemu konzumerizmu, prostituciji, virtualni resničnosti, nenadni zahodnjaški obsedenosti z raznimi new age religijami, slabem odnosu do priseljencev v državah t.i. razvitega sveta ter izkoriščevalskim korporacijam. Občasno pa se na svojski način loti tudi bolj bazičnih liričnih tematik kot sta denimo osamljenost ter nezvestoba.
Večina skladb na albumu torej sledi njuni prepoznavni skladateljski in lirični formuli, ki je že sama po sebi garant za uspeh, čeprav tokrat ne dosega kakšnih kdo ve kako spektakularnih rezultatov, zato tokrat ni moč izpostaviti skladb, katere bi se lahko razglasilo za Steely Dan klasike, čeprav so vse po vrsti najmanj solidne. Dobršen delež izmed njih se giblje v srednjem ritmu, tako kot uvodni “The Last Mall”, kateremu Beckerjeve zategnjene kitarske fraze dodajajo ščepec bluesa, medtem ko se Fagen na svoj tipičen, zajedljiv način posmehuje pretiranemu potrošništvu. V ozadju sta na izjemno prefinjen način položila pihalne sekcije in ženska večglasja s katerimi vzdržujeta preprosto, a zasvajajočo melodijo. Ena izmed glavnih odlik albuma je ta, da je iz minute v minuto boljši, kar se zazna že pri naslednjem dosežku, “Things I Miss the Most”, ki s funkovskimi ritmičnimi linijami in že skorajda nesramno posmehljivim refrenom na račun romantičnih deziluzij pošteno spomni na nekatere njune umotvore iz sedemdesetih. Z liričnim problemom prostitucije prežeti “Blues Beach”, kjer vladajo zapeljiva ženska večglasja in “havaji” ritmi, navkljub naslovu vsebuje le malo povezav z bluesom, če se izvzame nekaj sramežljivih Beckerjevih kitarskih pasaž.
Funkovsko impregnirani “Godwhacker” v katerem se Fagen posmehuje sodobnim religijskim pridigarjem in zahodnjaški new age maniji je skorajda Steely Dan arhetip z vrsto markantnih solističnih izletov, kar še posebno velja za vrhunsko Beckerjevo kitarsko solažo. Tudi vmesne bas sekcije so genialne in skozi posamezne inštrumentalne pasaže penetrirajo z neverjetno preciznostjo. Odlični “Slang of Ages” se je v anale Steely Dan zgodovine zapisal kot edina skladba na kateri se je v vlogo glavnega pevca postavil Walter Becker. Legendarni kitarist je svojo nevsakdanjo vlogo opravil na nenavadno prepričljiv način pri čemer so mu bile v močno oporo r’n’b-jevske ženske vokalizacije. Fagenovi poleti na Rhodesu in orglah ter temperamentni vložki na pihalih pa so tisti, ki vnašajo izdatno mero jazz rockovske prefinjenosti. Na “Green Book” Fagen ob ženski spremljavi na posebno sočen način secira zablode virtualne resničnosti, medtem ko skrivnosten motiv vzdržuje kombinacija nagruvanih bas linij ter lahkotnih pasaž na kitari in klaviaturah.
Od vseh stvaritev na albumu je “Pixeleen” s svojim zapeljivim, pošteno erotičnim “soul” refrenom tista, ki ima nedvomno največ hit potenciala. Za to je “kriva” pretanjena kombinacija razigranih pihalnih vložkov, ki iz enigmatičnega uvodnega ambienta preusmerijo potek kompozicije proti neverjetno zapeljivemu refrenu v katerem kraljuje odlična vokalna harmonija med Fagenom in njegovimi “spremljevalkami”. Besedilo je sicer vse prej kot romantično, saj pripoveduje o podvigih indijskega priseljenca Abuja in neke vzvišene ter razvajene frfre. Tudi “Lunch With Gina” v katerem Fagen brije norce iz neuresničenega zmenka sredi restavracije, ki se dogaja v posameznikovi glavi, bi se lahko prištelo med vrhunce albuma. V srednjem delu si legendarni klaviaturist privošči tudi krajšo solažo na sintetizatorju, ki se uvršča med najboljše inštrumentalne trenutke. Album se zaključi z naslovno skladbo, ki je tudi najdaljša in najbolj ambiciozna stvaritev na njem. Uvodni inštrumentalni predjedi sledi odlična solaža na tenor saksofonu (še ena nastopi v zaključku skladbe), ki kompozicijo prek prebrisanih ritmičnih meandrov odnaša proti zasanjanemu refrenu v katerem si Fagen privošči posmeh na račun vzpona in propada skorumpirane korporacije. To je torej ena izmed tistih, lirično posebno reflektivnih skladb, katero še posebno toplo priporočam na poslušanje vsem tistim, ki so se jim razni Bavčarji in Šroti pošteno zataknili v želodcu.
Z “Eveything Must Go” legendarni Steely Dan dvojec po pričakovanju ni podkuril plamena kaki posebni artistični inovativnosti, ampak s pomočjo preizkušene skladateljske formule ustvaril še en album za novo stoletje, ki poteka po najlepših notah jazz rockovske prefinjenosti. Stara lisjaka sta s tovrstnim izdelkom, katerega najbolj odlikujeta izjemno živa produkcija in konsistentnost, vnovič dokazala, da sta tudi v 21. stoletju še vedno glavna mojstra, kadar je govora o jazz rockovski subtilnosti ter nalezljivih melodijah, začinjenih s pikrim humorjem. Njuna impresivna serija zaporednih mojstrovin se je sicer zaključila že pred več kot dvema desetletjema, a “Everything Must Go” kljub temu, da ne gre ravno za inkarnacijo jazz rockovske perfekcije s katero sta v preteklih letih uspela glasbene gurmane pošteno razvaditi, lepo sledi tej veličastni tradiciji.
Zasedba
Donald Fagen – vokal, orgle, sintetizator, tolkala, klavir, klavinet, Fender Rhodes, Wurlitzer
Walter Becker – kitara, bas kitara, tolkala, spremljevalni vokal
Ted Baker – klaviature
Bill Charlap – klaviature
Jon Herington – kitara
Hugh McCracken – kitara
Kenneth Hitchcock – klarinet
Tony Kadleck – trobenta
Michael Leonhart – trobenta
Chris Potter – tenor saksofon
Jim Pugh – trombon
Roger Rosenberg – bariton saksofon
Walt Weiskopf – alt saksofon, tenor saksofon
Keith Carlock – bobni
Gordon Gottlieb – tolkala
Ada Dyer – spremljevalni vokal
Tawatha Agee – spremljevalni vokal
Carolyn Leonhart – spremljevalni vokal
Cindy Mizelle – spremljevalni vokal
Catherine Russell – spremljevalni vokal
Brenda White-King – spremljevalni vokal
Produkcija
Walter Becker, Donald Fagen
Seznam skladb
1. The Last Mall
2. Things I Miss The Most
3. Blues Beach
4. Godwhacker
5. Slang Of Ages
6. Green Book
7. Pixeleen
8. Lunch With Gina
9. Everything Must Go
