Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Gong
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 37:17
Ocena: 5/5
“Expresso II” je bil slogovno nadaljevanje brezhibnega predhodnika “Gazeuse!”, kar pravzaprav lepo ponazori že njegovo ime (“Gazeuse!” je namreč v Severni Ameriki izšel pod imenom “Expresso”). Na njem so Gong vnovič demonstrirali svoj specifičen, melodičen pristop k harmonični fuziji jazza in progresivnega rocka, utemeljen na močni podpori raznovrstnih tolkal. Jazz rock fusionistična verzija Gong pod vodstvom legendarnega, zdaj na žalost že pokojnega, francoskega bobnarja Pierra Moerlena je imela sicer skupno preteklost z originalnimi, psihadelično-space rockovskimi Gong pod vodstvom z vsemi žavbami namazanega intergalaktičnega guruja Daevida Allena, vendar je od albuma “Shamal” (1975) dalje gojila popolnoma drugačno glasbeno vizijo, katera je še do posebnega razmaha prišla po odhodu kultnega kitarista Stevea Hillagea in ob prihodu njegove nič manj imenitne zamenjave Allana Holdswortha (ex-Nuclues, Tempest, Soft Machine, UK).
“Expresso II” je bil zadnji album Moerlenove verzije Gong preden so se preimenovali v Pierre Moerlen’s Gong, da bi se izognili morebitni zmešnjavi, ki bi lahko nastala ob vnovičnem pojavu Allenovih Gong (ti so se medtem počasi začeli spet prebujati iz post-psihadelične travme). Po zaslugi skupin kot so bile Weather Report, Brecker Brothers, Brand X, Colosseum II in konec koncev tudi jazz pop rockovski prvaki Steely Dan je bil jazz rock fusion proti koncu sedemdesetih na vrhuncu popularnosti, zato je bil pravšnji čas, da Moerlenova tovarišija s svojo različico melodično zaznamovanega, vendar ritmično visoko kompleksnega fusiona, s tem albumom prepriča tudi nekoliko širše občinstvo. V ta namen so Pierre, njegov mlajši brat Benoit ter Pierrova nekdanja ljubica Mireille Bauer, kateri so družno tvorili neobičajno temperamentno in raznovrstno ritem sekcijo, znotraj katere so se ponavadi poleg bobnov znašli tudi vsi najbolj priljubljeni tolkalni pripomočki, združili moči s takšnimi glasbeniki kot je že prej omenjeni Holdsworth, kateri je odigral tudi večino kitarskih solaž, legendarni violinist Darryl Way (Curved Air, Darryl Way’s Wolf) ter Mick Taylor, nekdanji John Mayall’s Bluesbreakers ter Rolling Stones kitarist, ki je prispeval rife za uvodno skladbo “Heavy Tune”, verjetno tudi najbolj prepoznavno skladbo na albumu.
Slednja poskrbi za kar se da energično otvoritev albuma, hkrati pa že takoj postreže z najboljšimi odlikami Moerlenovih Gong. Nagruvana bas linija Hansforda Rowea je prežeta s Taylorjevimi trdo rockovskimi rifi, medtem ko Holdsworth vmes postreže z nekaterimi nadvse smelimi solažami. Mavrična tolkalna sekcija predvsem prek vibrafona vzdržuje pravšnjo mero melodičnosti in prefinjenosti s pomočjo katere povezuje sapo jemajoče solaže v režiji jazz fusionističnega kitarskega velemojstra. Allan je eden tistih redkih, vsestranskih kitaristov, ki so bili ob vsaki priložnosti polni svežih idej in so kot za šalo znali iz rokava izvleči inovativen kitarski motiv. Taylorjevo nabrušeno rifanje atmosfero kompozicije skorajda popelje v trdo rockovske vode, zato bi lahko v tem primeru že skorajda lahko govorili o izjemno sočni fuziji jazza, etna in heavy metala. Za nekaj še kako potrebne vnovične prepoznavnosti te zimzelene mojstrovine je po več kot tridesetih letih lepo poskrbela tudi funkcija “Fusion FM radio” znotraj popularne video igrice “Grand Theft Auto IV”.
“Golden Dilemma” je še ena visoko kompleksna, a izvrstna skladba, ki je speljana v izjemno hitrem tempu z nekaterimi skorajda supersoničnimi bobnarskimi prehodi. Vse to bi se lahko v rokah kakega drugega banda hitro sprevrglo v disharmonični kaos, medtem ko Moerlen in tovarišija, navzlic vrsti nepričakovanih solističnih vložkov, uspejo vseskozi ohranjati hipnotično melodičnost in prijetno atmosfero. Holdswortha to pot na kitari nadomešča ameriški kitarist Bon Lozaga (kasneje se je kalil tudi pri Gongzilli), kateri uspe prepričati z nekaterimi več kot hvalevrednimi solažami. Tudi na “Sleepy” je glavna atrakcija uvodna Allanova kitarska solaža, medtem ko Darryl Way prek mogočnih pasaž na violini kompozicijo popelje v skorajda neo-klasicistične vode. Za dodatno atrakcijo poskrbi tudi Roweov kratki solo vložek z nekaterimi že skorajda nesramno nagruvanimi bas linijami, ki spominjajo na oglašanje razdraženega ptiča. Večplastna podlaga tolkal, predvsem Mireillin prispevek na marimbi in vibrafonu, vnovič lepo vzdržuje prefinjeno atmosfero. “Soli” poskrbi za prvovrstni romantično vzdušje s katerim zasedba poslušalca v duhu zlahka popelje nekam proti prostranimi afriškim savanam sredi zlatordeče jutranje zarje. Za to je najbolj zaslužna pretkana uporaba glockenspiela, ki kot za šalo povezuje Holdsworthove inovativne kitarske fraze in solaže.
Navkljub svojemu naslovu je “Boring” vse prej kot dolgočasna skladba. Tokrat tolkala poskrbijo za nekaj vzhodnjaškega, orientalskega šarma, katerega po presledkih na uglajen način sekajo Wayove neo-klasicistične pasaže na violini, ki seveda izvirajo iz evropske glasbene dediščine. Ta prvovrstna fuzija “dveh svetov” poskrbi za nepozabno atmosfero, medtem jo je vseskozi moč čutiti izjemno kemijo med ritem sekcijo ter basistom in violinistom, katera med seboj kar tekmujeta kdo bo postregel z bolj duhovito solažo. Zaključna mojstrovina “Three Blind Mice” poskrbi za temperamentni ples glockenspiela, ksilofona, cevastih zvoncev, timpanov in vibrafona, medtem ko Holdsworth ustvarja svojo specifično kitarsko “magijo”. Vzdušje skladbe je kar primerno naslovu, saj je rahlo komično in resnično spominja na tekanje, zaletavanje in spotikanje treh slepih miši, kar pa še zdaleč ne pomeni, da gre za ritmični kaos, saj ritem sekcija pod Pierrovim vodstvom tudi tokrat svojo nalogo opravi odlično, kot pravi tolkalni orkester.
“Expresso II” je še ena jazz rock fusionistična poslastica v režiji Moerlenovih Gong ob kateri lahko še danes uživajo vsi ljubitelji inovativnih in duhovitih pristopov k fuziji jazza in progresivnega rocka. Album pozitivno preseneti z nekaterimi nepričakovano rockerskimi trenutki, kar pa niti ni kakšno posebno presenečenje, saj je bil Holdsworth, kljub temu, da je bil jazz vedno njegove prva ljubezen, vselej žanrsko odprt kitarist. Pierre je k sodelovanju vselej znal privabiti pravšnje, ponavadi že uveljavljene, visoko profilirane glasbenike s katerimi je večinoma sodeloval skozi celotno kariero in to se mu je ponavadi bogato obrestovalo. Navkljub temu se na žalost vse se prevečkrat pozablja na dosežke njegove verzije Gong, kadar se omenja najboljše jazz rock fusion skupine vseh časov.
Zasedba
Pierre Moerlen – bobni, glockenspiel, ksilofon, cevasti zvonci, timpani, vibrafon
Hansford Rowe – bas kitara, ritem kitara (2)
Mireille Bauer – marimba, vibrafon
Benǫt Moerlen Рglockenspiel, vibracije, ksilfon, cevasti zvonci, claves
Fran̤ois Causse Рkongoti
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Allan Holdsworth – kitara (1,3,4,6)
Mick Taylor – kitara (1)
Darryl Way – violina (3,5)
Bon Lozaga – kitara (2,3)
Produkcija
Pierre Moerlen
Seznam skladb
1. Heavy Tune
2. Golden Dilemma
3. Sleepy
4. Soli
5. Boring
6. Three Blind Mice
