Izvajalec: Jones, Norah
Založba: Blue Note Records
Izid: year
Ocena: 2.5/5
Ko prileze človek nekoč do pozicije, ko mu ni treba gledati v žep koliko denarja bo odštel za določeno materialno dobrino, postane načelom brezskrben in lahko “prodaja” drugim pravljice o tem kako je treba deliti ljubezen in kako je treba imeti sebe rad, da te imajo potem radi tudi drugi. Takšnih zgodb o uspehu je zahodno evropska civilizacija vse polna. Vseeno pa so dejanja takšnih “srečnežev” lahko polna marginalnosti, saj jim navadno manjka notranje duhovno bogastvo, ki pa v očeh “razvitega” Zahoda danes ne šteje nič.
Slednje velja za album “…featuring”. Preprosto, ko se prebijaš skozenj, ne občutiš rdeče niti, prave esence, pravega namena ali potrebe, ki bi izhajala iz umetnikovih notranjih čutov v potrebi po izražanju svoje esence glasbenega pridiganja. Ne. “…featuring” je album, ki bazira na popolnem prestižu in njegova izdaja nosi le en namen. Prodajati ime Norah Jones in tako z malo truda briti norca iz ljudi, za katere se tako ali tako predpostavlja da glasbo poslušajo tako, da pač pa merijo njeno kvaliteto glede na profit posameznih izvajalcev. Pa smo tam. V slepi ulici, ki s popolno kontrolo obvladovanja financ obsoja talente na gnitje v vlažnih kleteh in daje možnost popolnim bleferjem z lepimi obrazki, da klatijo nebeške in brezkončne milijone. A to ni namen te recenzije.
Vsebina albuma tako variira od bolj do manj prepričljive interpretacije. Nemara je temu krivo tudi prepadno skakanje, ki je pogojeno z žanrsko raznolikostjo izbranih skladb, vendar pa bi reč v primeru močno izraznega vokala jasne unikatne biti, to z največjo lahkoto premoščala. Torej je problem iskati striktno v vokalni interpretaciji.
Vse skladbe so odigrane v striktni akustični maniri, torej so povsem “slečene”. 18. skladb, ki oblikujejo to kompilacijo, je nastalih v obdobju preteklega desetletja. Na vsaki sodeluje različna druščina glasbenikov. In nabor niha v izraznosti in kvaliteti.
Posamezne točke so že v samem izvirniku izredno močne po sporočilnosti, kot je denimo Court and Spark, originalne izvajalke Joni Mitchell. Ne glede na prisotnost jazzy piana Herbieja Hancocka in solo improvizacij soprano saksofona Waynea Shorterja, je tudi sedem minut odločno predolgih zanjo. To velja tudi za pevkin “mimostrel”, ki ga prinaša prirejena verzija Roxy Music hita More Than This. Preprosto delujeta obe skladbi brez sentimentalnega učinka, prazno in pohabljeno. Zakaj vraga bi nekdo skušal “preobleči” tako izrazno močan izvirnik neke skladbe? Iz firbca, prestiža in ker lahko. Virginia Moon v kolaboraciji z Daveom Grohlom (Foo Fighters) izpade v duetu pravzaprav tako, da je Jonesova povsem neslišna, neizrazna, Grohl jo popolnoma prekrije. Jonesova je v produkciji dejansko potisnjena v spremljevalni vokal ozadja. Nekaj več otipljivosti vokalne interpretacije po plati vživljanja ponuja bolj iskriva Turn Them v kolaboraciji s Seanom Bonesom. Posrečena je vsekakor tudi zibajoča Here We Go Again, ki je Jonesovi in Rayu Charlesu leta 2005 prinesel Grammyja v kategoriji “najboljše vokalne pop kolaboracije” (Best Pop Collaboration with Vocals) in je originalno izšla na Charlesovi zadnji plošči “Genious Loves Company”. Že v Little Lou, Prophet Jack, Ugly John, ki se nahaja pred skladbo z Rayem Charlesom, učinkuje vokal Norah Jones precej slajše, tanjše in ponuja manj otipljivosti, čeprav ohranja visok nivo sprejemljivosti in še vedno vso kredibilnost. Več kot posrečen je tudi duet v skladbi Take Off Your Cool.
Ne glede na dejstvo, da je Norah Jones tista izvajalka, ki s svojim vokalom uspeva stapljati žanrsko prepadnost, pa se prav na teh akustičnih verzijah lahko neposredno začuti, da godijo pevki precej bolj skladbe, ki vsebujejo preplet bluesa, jazza in soula, kot pa skladbe, ki bazirajo na izročilu country glasbe.
Zato je to kompilacija, ki je izrazno nihajoča. Zahteva mirne živce in potrpežljivost. Ali pa ne eno ne drugo, v kolikor vam uspe, da jo uporabite za glasbeno ozadje poljubne romantične večerje. Sladki glas, ki seže v deveto vas slavne pevke, to pot nikakor ne dosega občutja lagodja in občutka, s katero bi moč vsebine tega glasu bila tako prepričljiva, kot na samostojnih studijskih izdelkih. Zato je potrebno tole kompilacijo sprejemati z zavoro in previdnostjo, saj je namenjena striktno le najbolj obsedenim oboževalcem Norah Jones.
K sreči je dvoreznost te izdaje prepoznala tudi pevka sama, zato se je na lastnem albumu postavila v vlogo gostujočega izvajalca, kar utrjuje kredibilnost celotni izdaji “…featuring”. To pot je striktno na vas, da presodite kako vam godi ta izdaja Norah Jones. Pustite se torej presenetiti.
Seznam skladb
1. Love Me (The Little Willies featuring Norah Jones)
2. Virginia Moon (The Foo Fighters featuring Norah Jones)
3. Turn Them (Sean Bones featuring Norah Jones)
4. Baby It’s Cold Outside (Willie Nelson featuring Norah Jones)
5. Bull Rider (Norah Jones and Sasha Dobson)
6. Ruler Of My Heart (Dirty Dozen Brass Band featuring Norah Jones)
7. The Best Part (El Madmo featuring Norah Jones)
8. Take Of Your Cool (Outkast featuring Norah Jones)
9. Life Is Better (Q-Tip featuring Norah Jones)
10. Soon The New Day (Talib Kweli featuring Norah Jones)
11. Little Lou, Prophet Jack, Ugly John (Belle & Sebastian featuring Norah Jones)
12. Here We Go Again (Ray Charles featuring Norah Jones)
13. Loretta (Norah Jones featuring Gillian Welch and David Rawlings)
14. Dear John (Ryan Adams featuring Norah Jones)
15. Creepin’ In (Norah Jones featuring Dolly Parton)
16. Court & Spark (Herbie Hancock featuring Norah Jones)
17. More Than This (Charlie Hunter featuring Norah Jones)
18. Blue Bayou (Norah Jones featuring M. Ward)
