Izvajalec: Danger Mouse & Sparklehorse
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 46:16
Ocena: 4/5
“Dark Night of the Soul” je album, ki sta ga ustvarila Danger Mouse in Mark Linkous a ka “Sparklehorse“. “Nevarni mišek” in “iskreči konj” sta privabila k sodelovanju (skoraj) za vsako izmed skladb albuma, drugega vokalista. Tako najdemo na tem albumu izrazno pestrost kar se vokalne interpretacije tiče, kot le redkokdaj, to pa daje albumu potreben čar, prepoznavno bit in privlačnost. Gostje na vokalih so: James Mercer (The Shins), Wayne Coyne (The Flaming Lips), Gruff Rhys (Super Furry Animals), Jason Lytle (Grandaddy), Julian Casablancas (The Strokes), Frank Black (The Pixies), Iggy Pop, Nina Persson (The Cardigans), Suzanne Vega, Vic Chesnutt, David Lynch in Scott Spillane (Neutral Milk Hotel, The Gerbils). Ti pevci so dobili v roke škarje in platno pri sooblikovanju kompozicij na katerih sodelujejo, prav tako pa so v studiu sooblikovali zvočno podobo materiala (produkcijo), kar je vsekakor blagodejno in koristno vplivalo k vzpostavitvi dinamične razgibanosti tega posrečeno barvitega čistokrvnega indie rock albuma.
Naj omenimo tudi to, da bi ta album moral iziti že v letu 2009, a je zaradi nesoglasij med Danger Mouse-om in založbo EMI Records v zvezi z avtorstvom uporabe materiala za ta ambiciozni projekt, prišlo do zamika izdaje v leto 2010. Žal pa uradne izdaje tega albuma Linkous ni dočakal, saj je v marcu 2010 naredil samomor. Zanimivo je to, da se skozi album čuti večji dotik pokojnega Linkousa, kot Danger Mousea. Vseskozi nam album daje občutek, kot da se na odru dramskega teatra izmenjujejo igralci (vokalisti), ki jih kot marionete usmerja in vodi pokojni Linkous, ko stoji nekje pri kraju odra, umaknjen za zaveso taistega prizorišča.
Album nosi prepričljivo in edinstveno atmosfero, kot tudi edinstveno artistično esenco. To sta tudi njegova najmočnejša aduta. Izredno mračne podobe, ki nenasitno golta sleherno še tako nedolžno tlenje iskrice svetlobe pred seboj, kar uspešno opravičuje njegov naslov, album nikakor ne skriva. Gre za izredno, danes svetu že dodobra predstavljeno, modno alternativno muho, ki je vžigala zlasti sredi prve dekade novega tisočletja, torej dobrih pet let nazaj. V vožnji modernih produkcijskih vzgibov gre za vmešavanje retro dodatkov, ki vključujejo rabo melotronov, petje skozi echo efekt, ki ga najlažje opišemo, kot bi prihajal iz telefonske kabine in katerega so prav dobro poznali že The Beatles, ščepec psihadeličnosti, space elementa, namerne punk disonance, vse skupaj minimalistično, a mojstrsko oplemenitene z dodatki vzorcev različnih zvočnih učinkov, od nedolžnih piskov, trobljenja, šelestenja, nedolžnega šklopotanja… Če je pop rock lahko kdaj črn, potem se gotovo pogovarjamo o indie rocku.
Tako se album tudi prične. Redosledje prvih treh skladb dodobra okarakterizira tudi vokalne “fantkovske” pristope Marka Linkousa, ki jih tokrat zanj že v začetnem delu učinkovito udejanjijo Wayne Coyne (Revenge), Gruff Rhys (Just War) in Jason Lytle (Jaykub). Gre za izredno dodelano in poslušljivo temno stran pop rock glasbe, vsaka skladba med prvimi tremi pa bi brez težav lahko izšla kot single. Temu bi lahko rekli “chill-wave pop” seveda s poudarkom na “indie” momentu! Album preide za tem v srednjo – punk rock fazo. Povsem nedolžno in subtilno, ohranja ob tem silno dostopnost. A hkratno odmaknjenost in odtujenost, kot posledica psihadelične koprene. To je skladba Little Girl v vokalni interpretaciji Juliana Casablancasa, kateri je vdihnjen tudi blagi dotik sarkazma. Sledita “najtrša” trenutka albuma. Angel’s Harp v režiji vokalne interpretacije Franka Blacka je pravi psihadelični moment, popolne destrukcije, ki jo vodi pristop pevca, Black pa se odlično znajde in počuti kadar ga pahneš v takšno situacijo. Valeča pesem je pisana na kožo tudi (potencialni) interpretaciji Nick Cavea. Punkovski del albuma ohranja v nadaljevanju tudi skladba Pain. Vokal prispeva tu Iggy Pop, ki spravi iz svojega grla karakteristike, kakršne vselej iščemo in cenimo pri Iggyju. Iggy je odličen. Globoko doneč, mračen, votel,…
K “popovskemu” utripu začetnega dela albuma se vrnemo s Star Eyes. Skladba odseva daljne sorodstvo z The Beatles klasiko Across The Universe. Seveda v mračni podobi, kot se za novi milenij tudi spodobi. Vokal Davida Lyncha je tu namerno popačen skozi efekt, kar poglablja občutek ekstraterestričnosti “space rock” momenta. Ta občutek ponovi zaključna naslovna skladba albuma, kjer David Lynch gostuje še drugič na albumu. Naj omenim tudi to, da je David Lynch prispeval kopico umetniških fotografij, ki jih vsebuje količinsko omejena (a vsebinsko razširjena) izdaja tega albuma znotraj knjižice na stotih straneh. To samo po sebi priča o tem, da sta Danger Mouse in Mark Linkous pristopila s polno mero perfekcionizma k temu projektu, saj sta na tak način želela dodatno približati in ojačati samo moč sporočil, ki jih ponuja “Dark Night Of The Soul”. Daddy’s Gone je odpeta v duetu Linkousa in Nine Persson (The Cardigans) ter bi brez težav nadomestila na poziciji št. 3 redosledja skladb albuma skladbo Jaykub. Manj zanimiv zaključni del, v smislu rekapitulacije začetnega dela albuma, pa prekinjata skrajno temačno nepopustljivi Grim Augury (vokal Vica Chesnutta) in že omenjena naslovna skladba, ki teatralno ovijeta album v podobo trpkih občutij strahu, bolečine, notranje razcepljenosti, beganja v iskanju bistva poslanstva lastnega individuuma. Vse to kar je vedno preganjalo mračen, a krhek ter zlomljiv um Marka Linkousa. In nenazadnje. Vse kar je nesrečnega umetnika tudi spravilo na oni svet.
“Dark Night Of The Soul” je odličen indie rock album, ki ga morate imeti v svoji zbirki vsi ljubitelji Sparklehorse, kot tudi Danger Mousea in njegovega znamenitega dela “The Grey Album”, ki ga lahko vzamemo za iztočnico, na podlagi katere je nastal tudi ta album. Izbrani vokalisti izražajo v polnem zaletu svojo prepoznavno vokalno bit artizma in to daje albumu tisti moment svečanosti, resničnosti, otipljivosti, v teatru scenarija, kot si ga je zamislila tudi večno črna duša pokojnega Linkousa. Shizofrena lepota, shizofrenega uma, pristno materializirana skozi lepoto glasbe!
Produkcija
Danger Mouse & Sparklehorse
Seznam skladb
1. Revenge (featuring The Flaming Lips) (4:52)
2. Just War (featuring Gruff Rhys) (3:44)
3. Jaykub (featuring Jason Lytle) (3:52)
4. Little Girl (featuring Julian Casablancas) (4:33)
5. Angel’s Harp (featuring Black Francis) (2:57)
6. Pain (featuring Iggy Pop) (2:49)
7. Star Eyes (I Can’t Catch It)(featuring David Lynch)(3:10)
8. Every Time I’m with You (featuring Jason Lytle)(3:09)
9. Insane Lullaby (featuring James Mercer(3:12)
10. Daddy’s Gone (featuring Nina Persson)(3:09)
11. The Man Who Played God (featuring Suzanne Vega) (3:09)
12. Grim Augury (featuring Vic Chesnutt)(2:32)
13. Dark Night of the Soul (featuring David Lynch) (4:38)
