Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Comus
Založba: Dawn Records
Izid: year
Ocena: 5/5
Comus je bil pri Starih Grkih bog razuzdanosti in ekscesov. Na njegovih razvpitih obredih so se dogajale številne razvratne orgije, večinoma pod vplivom razno raznih opojnih substanc, ki so se kasneje razširile tudi v Starem Rimu. Tako kot njegov oče Dioniz oz. rimski Bakh (mati je bila Kirka, tista razvpita nimfa, večini znana iz Odiseje, ki je popotnike rada spreminjala v divje živali in svinje) je bil Komus zaradi svojih poltenih obredov med drhaljo sila priljubljen bog, medtem ko so tedanje oblasti zaman poskušale omejiti vpliv njegovih častilcev. In kot se je pokazalo v primeru Rimljanov, jih je prav njegovo pretirano čaščenje na koncu tudi pokopalo. Zato ga danes štejejo tudi za boga anarhije in kaosa. Zakaj zdaj ta kratka učna ura iz antike? Angleška obskurna prog/folk rock skupina Comus, ki si je po prej omenjenem bogu izbrala svoje ime in o kateri je govora v tej recenziji, ima namreč v svoji glasbi zelo veliko skupnega z njim. Gre za izjemno svojevrstno skupino, kakršni ni bilo para in ki s svojo genialno, a obskurno glasbo očitno ni imela prav nikakršnega upanja na večjo komercialno prepoznavnost. Zato je žal prekmalu odšla v glasbeno zgodovino, a je zato ustvarila album, ki s svojo svojevrstnostjo še danes buri duhove. Njihovo glasbo bi lahko v grobem opisal kot eksperimentalni folk rock, poln pastoralnih motivov skupaj z, za tovrstno glasbo, netipičnimi aranžmaji ter večinoma mračnimi (nikakor pa satanističnimi) besedili. Comus je ena redkih skupin, ki si je upala raziskovati mračno stran folk rocka in za tiste, ki jih hitro zagrabi strah vsekakor ni priporočljivo, da poslušajo ta album v temi saj bi jih znali nekateri glasbeni motivi pošteno prestrašiti.
“First Utterance”, njihov prvi album, je svojevrstna in na daleč prepoznavna kombinacija izredno domiselnega in eksperimentalnega folk rocka, nabitega z izrazito dramatiko, misticizmom in pastoralo, ki pa nikakor ne vsebuje samo tradicionalne keltske folk rock elemente, temveč je v njej zaslediti tudi sledi svetovne glasbe. Čeprav se v njihovi glasbi zasledijo mnogi tradicionalni elementi britanskega folk rocka, pa je v njej vse preveč izredno eksperimentalnih aranžmajev ter obskurnih, a genialnih glasbenih struktur kakršnih si denimo kakšni Fairport Convention ne bi upali zamisliti niti v sanjah. Comus so v svoji glasbeni nepredvidljivosti tako svojevrstni posebneži med zgodnjimi skupinami britanskega prog rocka, kamor nedvomno spadajo, saj so veliko preveč kompleksni, da bi jih označili zgolj kot folk rock skupino. V svoji kratki karieri so ravno s svojim izrazito obskurnim, a za glasbene sladokusce izjemno zanimivim prvencem ustvarili mojstrovino, ki ob vsakem poslušanju še danes vedno znova preseneča.
Na “First Utterance” gre najbolj izpostaviti svojevrstno vzdušje, kakršnega boste zelo težko zasledili pri še kakšni folk rock skupini. Skladbe so namreč nabite z motivi kakršne bi človek pričakoval na kakem pradavnem poganskem obredu, čarovniškem festivalu ali pa na barbarski orgiji. Kljub temu pa ta pri poslušalcu vseeno ne zbuja kakšnih “nižjih nagibov”. Prej bi rekel nasprotno. Zlasti po zaslugi fantastičnih vokalnih (moških in ženskih) aranžmajev, ki so eni izmed najbolj nenavadnih in originalnih kakršnih sem kdaj slišal v rock glasbi (tu pridejo blizu morda le še Gentle Giant). Ta prej omenjena “antično” mistična atmosfera ves čas spremlja glasbo Comus. Ritem, ki nalašč temelji na ročnih bobnih je naravnost primitivno barbarski (o definiciji barbarstva bi se sicer dalo kje drugje razpravljati po dolgem in počez), tako rekoč šamanski in še pridoda k celotni atmosferi. Instrumentalni aranžmaji na flavti, oboi, violini ter električni in akustični kitari pa so vrhunskega registra in Comus tudi v tem pogledu spadajo med najimenitnejše glasbenike svojega časa. Posebna štorija zase je glavni pevec skupine Wootton. Slednji v svojih vokalnih akrobacijah včasih zveni kot zgodnja verzija Marca Bolana iz njegovega zgodnjega, psihadeličnega obdobja s Tyrannosaurus Rex (preden se je podal v glam vode in odkril električno kitaro), ko je še pisal pesmi o hobitih in škratih ter pel kot nekdo, ki bi pravkar med spanjem padel s hruškine veje. A že v naslednjem trenutku Woottonov vokal zveni čisto drugače. Njihova obskurna in večinoma mračna besedila so spet posebno poglavje zase. Zaman se boste poskušali prebiti skozi njihov pravi pomen. V njih se obenem prepletajo mistične podobe starodavnih časov s temačnimi temami nasilja, mučenja, norosti in celo posilstva. Torej znane scene kakršne zasledimo v mnogih grških legendah in tu Comus ponovno več kot opravičijo svoje ime. V rock glasbi vem samo še za eno skupino, ki je tako navdušena nad tovrstno tematiko, vendar stoji na precej drugačnem glasbenem bregu (power/prog metalci Virgin Steele). Prva skladba “Diana” (ki je očitno oda rimski boginji lova in rodovitnosti) se odpre s popolnoma nepričakovanim bluesy rifom. Sledi Woottonova najbolj izrazita interpretacija Bolanovega vokala, kateri se pridružijo aranžmaji na violini, oboi ter spremljevalni ženski vokal. Fantastična kompozicija, ki pa je vsekakor izjemen šok za uho povprečnega poslušalca. Zanimivo, v trenutkih, ko ne spominja na Bolana, v tej skladbi kadar poje z agresivnejšim tonom vokala Wootton celo rahlo spominja na Davida DeFeisa (Virgin Steele), še enega ljubitelja barbarskih orgij in grškega mitosa. S tem dokazuje, da je tehnično zelo dober pevec, ki je izjemno užival z vokalnim eksperimentiranjem v najbolj nenavadnih oblikah. Angelski ženski vokal Watsonove na drugi strani ustvarja vzdušje nekega davno pozabljenega obdobja v človeški zgodovini. Celotno vzdušje resnično spominja na kako orgijo ali poganski obred. Sledi veličastno alegorična balada “The Herald”, čudovita kompozicija, ki bo očarala vse ljubitelje misticizma in tudi vse tiste, ki jih bo morebiti odbila obskurnost prve skladbe. V prvem delu je sanjava balada, ki jo polni keltski misticizem na peto potenco. Predstavljajte si zbor čarovnic, druidov ali pa vilincev zbranih sredi gozda v krogu okrog ognja. Tu je v ospredju elegijski, pogosto skrivnosten in odmevajoč ženski vokal Bobbie Watson. Na skladbi prevladuje tista lepa, romantična in umirjena stran skupine. V drugem delu pa lahko slišimo izvrstno Goringovo akustično kitaro, ki še pridoda k lepoti celotne kompozicije, medtem ko violina in flavta pridodata k njeni otožnosti. Comus so bili lahko hkrati tako bizarni, nebrzdani in mračni kot lepi, mistični in sanjavi in to je tisto kar jih je delalo tako svojevrstne. “Drip Drip” je še ena daljša kompozicija, epskega motiva, ki je spet popolno nasprotje svoje predhodnice. Je mojstrovina, polna najboljših folk elmentov, s kitaro v ritmih flamenka in dih jemajočim struženjem na violini. Wootton se spet igra s svojimi vokali, ki so lahko zdaj popolnoma čisti, zdaj Bolanovsko “zadeti”, spominjajo na satira in včasih celo na Petra Gabriela (ex-Genesis)! V zadnjem delu skladbe lahko tako slišite nekaj najbolj nenavadnih in raznolikih vokalnih aranžmajev v zgodovini prog rocka. “Song To Comus” je izredno kompleksno naravnana oda Komusu s sijajnimi inštrumentalnimi in vokalnimi aranžmaji, predvsem na violini in flavti. Woottonov vokal pa tu nekoliko spominja na Rogerja Chapmana (Family). Nedvomno eden od vrhuncev albuma, ki navdušuje s svojo izjemno širino in izvirnimi glasbenimi motivi. Besedilo je tu, brez kakega presenečenja, nabito z erotiko. “The Bite” je še ena izjemno kompleksna kompozicija, kjer igrata glavno vlogo prelepa flavta in nabrušena violina ter angelski ženski vokal. Tu skupina, če odvzamemo vokal mestoma celo spominja na do konca navito verzijo Jethro Tull. “Bitten” je edini instrumental na albumu ter še ena unikatna mojstrovina. Prav neverjetno je kako je skupini v skladbo, ki je daljša komaj več kot dve minuti uspelo vplesti toliko različnih glasbenih motivov. Zaključni “The Prisoner” pa je večinoma baziran na bluesu ter s kitaro v ritmih flamenka. Vsebuje mnoge najboljše elemente angleškega folk rocka, predvsem pa Woottonove vokalne akrobacije.
“First Utterance” je izgubljena mojstrovina in terna za vse ljubitelje glasbene ezoterike, prog folka, folk rocka in zgodnjega progresivnega rocka. Velika škoda za glasbeni svet, da je skupina po tem albumu izdala samo še enega (v katerega snemanje jo je prisilila založba, kar seveda ni moglo obroditi nič dobrega), ki pa je bil le bleda senca “First Utterance”. Med kritiki so bili namreč, nič presenetljivega, precej osovraženi, čeprav se je za njih zavzel in jih podpiral celo David Bowie. Prav gotovo je za neizkušeno uho povprečnega poslušalca “First Utterance” precej bizarna, šokantna in nenavadna zadeva, zlasti raznovrstni Woottonov vokal, ki uporablja vse mogoče vokalne trike in se prav nebrzdano zabava ob tem, tako kot večina članov skupine na svojih inštrumentih. Vse to bi marsikomu znalo delovati preveč šokantno za njegov glasbeni okus. Toda verjemite, ko boste enkrat uspeli dojeti njegovo srž in ko vas bo album enkrat zagrabil, ga ne boste mogli nehati poslušati in se na koncu začeli celo spraševati zakaj ga niste že prej slišali. Danes je “First Utterance” prepoznan za enega izmed pozabljenih biserov zgodnjega prog rocka in je obveza za vsakega resnega zbiratelja tovrstnega glasbenega žanra. Samo upam, da ne bo nekomu po pretiranem poslušanju te brezčasne mojstrovine slučajno padlo na pamet, da bi pod vplivom določenih substanc ob glasbeni spremljavi Comus začel nag plesati sredi mestnega parka in tako motiti javno moralo in blagor naše ljube očetnjave.
Zasedba
Roger Wootton – vokal, akustična kitara
Glen Goring – 6-12 strunska akustična kitara, električna kitara, slide kitara, ročni bobni, spremljevalni vokal
Andy Hellaby – fender bas kitara, slide bas kitara, spremljevalni vokal
Colin Pearson – violina, viola
Rob Young – flavta, oboa, ročni bobni
Bobbie Watson – vokal, tolkala
Produkcija
Barry Murray
Seznam skladb
1. Diana (4:37)
2. The Herald (12:12)
3. Drip Drip (10:54)
4. Song to Comus (7:30)
5. The Bite (5:26)
6. Bitten (2:15)
7. The Prisoner (6:14)
Trajanje albuma: 49:08
