Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Orme, Le
Založba: Philips Records
Izid: year
Trajanje: 31:35
Ocena: 4/5
Italijanski simfonični progrockerji Le Orme (v slovenskem prevodu Stopinje), eden izmed redkih italijanskih prog kolektivov, ki je uspel doživeti uspeh izven državnih meja in na obeh straneh Atlantika, so konec sedemdesetih, se pravi skozi obdobje, ko je zanimanje za sorodno glasbo začelo drastično upadati, precej spremenili svoj slog. To se je začelo dogajati na albumu »Florian«, ki nosi ime po znameniti kavarni na beneškem trgu Sv. Marka. Na njem so se podali v popolnoma akustične vode ter svoj tradicionalni simforockovski pristop pod zaznavnim vplivom skupine Emerson, Lake & Palmer zamenjali z elementi komorne glasbe in folka, saj so svoje električne inštrumente zamenjali s klasičnimi in akustičnimi.
Aldo Tagliapietra je menjal bas za akustično kitaro in čelo, Germano Serafin se je namesto električne kitare ogrel za violino, bouzouki, akustično kitaro in mandolino, medtem ko je Giussepe ‘Michi’ Dei Rossi tedaj očitno menil, da so glockenspiel, vibrafon in marimba nekaj najboljšega kar se je zgodilo tolkalnemu svetu. Godalnih aranžmajev je bilo nenadoma skorajda več kot klaviaturskih umetnin, kakršne se je običajno povezovalo s to skupino. Narekovalec nove usmeritve je bil klaviaturski čarodej Antonio Pagliuca, ki je razumljivo želel poskusiti nekaj novega, da bi se Le Orme nekako obdržali v sferi relevantnosti, tudi v obdobju spremenjenih glasbenih trendov, medtem ko se je sam tokrat večinoma usmeril na rabo klavirja in harmoniuma.
Na »Florian« so se torej predstavili občutno drugačni, nekoliko bolj sentimentalni Le Orme kot po navadi in vse spremembe niso bile najbolj dobrodošle, vendar je po drugi strani šlo za kratek in zanimiv slogovni eksperiment, kakršnih se v pozitivnem smislu konec sedemdesetih ni zgodilo prav veliko. Večina skladb na albumu je zaznamovala inštrumentalna narava in izrazito pastoralno vzdušje z značilnim mediteranskim melosom in ambientalno toplino, ki sta od nekdaj spremljala večino italijanskih progrockovskih skupin.
Glasba na »Florian« nima tako rekoč nobene povezava z rockom, saj je na njem zavladala dolgoletna ljubezen članov banda do klasične glasbe. Že na naslovnem, otvoritvenem inštrumentalu, ki je eden redkih nekoliko bolj živahnih trenutkov na »Florian«, se lahko sliši kako so elementi komorne glasbe nenadoma postali dominantni, saj prevladujejo zvoki baročnih godal in subtilnih tolkal s pomočjo katerih izoblikujejo romantično in skorajda srednjeveško atmosfero.
»Jaffa« je melanholična zadušnica, kjer Le Orme v socialnokritičnem besedilu, prek rabe slikovitih metafor, zavračajo komercializacijo, vse slabšo distribucijo in kakovost agrumov. Tu se v inštrumentalnem smislu ne dogaja ravno veliko, saj violina in klavir vseskozi ohranjata enolično melodijo. Taglipaietra s svojim nostalgičnim sopranom poskrbi za porast romantičnega vzdušja, medtem ko ga v ozadju spremljajo baročni godalni aranžmaji. Ritmično precej bolj dinamična stvaritev je »Il Magio« (po naše ‘Čarodej’), kjer so se Le Orme poigrali z na trenutke minimalistično zvenečimi tolkali, medtem ko v nadaljevanju inštrumentalni patronat vnovič prevzame živahna godalna sekcija.
»Pietro el pescatore«, kar po naše pomeni ‘Ribič Peter’, je relativno preprosta, a ganljiva pastoralna balada, kjer je nežno petje pospremljeno z baročnim godalnim zaledjem, medtem ko besedilo vsebuje referenco na Sv. Petra. »Calipso«, ki zveni kot oda istoimenski nimfi iz Odiseje, je še ena nostalgična skladba z nežnimi aranžmaji, kjer osrednjo melodijo gradijo sanjavi akordi na akustični kitari in Tagliapietrov idealistični pevski pristop. »Fine di un viaggio«, kar se lahko prevede kot ‘Konec potovanja’, vsebuje eteričen uvod in rustikalne godalne okraske, čemur sledi veseljaški refren, ki že nakazuje na čedalje bolj komercialno zvokovno usmeritev v naslednjih nekaj letih. »El Gran Senser« predstavlja odličen, tako rekoč idealen zaključek albuma. Ognjeviti aranžmaji v režiji ‘malega orkestra’ na izjemno subtilen način pripravijo teren za bombastični finale, medtem ko si vmes privoščijo celo nekaj raztresenih improvizacij, ki so v ostrem kontrastu s siceršnjo izrazito melodično naravo celotnega albuma.
»Florian« je predstavljal dokaj zabaven in unikaten slogovni podvig, ki je vseboval nekaj nadvse zanimivih rezultatov, čeprav se je ponekod Le Orme še komajda prepoznalo, saj ta komorno usmerjeni dosežek nima nobenih povezav z rock glasbo. Na splošno je bil »Florian« še vedno nadvse zanimiv album, kateremu ni bilo moč očitati vrhunske izvedbe in aranžerske barvitosti, poleg tega je prinesel pozitivno zvokovno osvežitev, vendar se je na trenutke, ob pretirano lepi, že skorajda ‘sladki’ in nekoliko enolični naravi posameznih aranžmajev, vseeno pogrešal tisti epski zanos, ki je iz Le Orme posledično naredil eno izmed najboljših italijanskih prog skupin sedemdesetih. Pri tej komorni usmeritvi po naslednjem, slogovno sorodnem albumu »Piccola rapsodia dell’ape« (1980), niso ostali dolgo, saj je sledil skorajda usoden in ne preveč dobro premišljen preobrat v pop po katerem so potrebovali kar nekaj let, da so si opomogli in se spet dvignili na nekdanje skladateljske in aranžerske norme.
Zasedba
Aldo Tagliapietra – čelo, klasična kitara, vokal
Antonio Pagliuca – klavir, harmonium
Giuseppe (Michi) Dei Rossi – vibrafon, marimba, glockenspiel, tolkala
Germano Serafin – violina, akustična kitara, bouzouki, mandolina
Produkcija
Gian Piero Reverberi in Le Orme
Seznam skladb
1. Florian (6:40)
2. Jaffa (3:05)
3. Il mago (3:00)
4. Pietro il pescatore (3:20)
5. Calipso (3:40)
6. Fine di un viaggio (4:40)
7. El gran senser (7:10)
