Izvajalec: Tiles
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 3.6/5
Tiles je ameriška skupina, ki že kar nekaj časa straši po svetu s svojo mlačno glasbo in ljudi spravlja v obup. Kar presenetljivo je, da so se znašli na nemški založbi Inside Out, ki podpira bolj progresiven metal in revitalističen simfoničen rock. Tiles namreč ne spada v nobeno od teh skupin, kvečjemu bi jih lahko uvrstil med melodičen hard rock.
Kljub vsemu pa se Tiles niso zadovoljili le s tem, da bi ponovno navdušili le tiste, ki so njihove albume kupili že v preteklosti. Na pomoč jim je namreč priskočila kar lepa skupina znanih glasbenikov in mojstrov posla, kot so Alex Lifeson (Rush), Hugh Syme (Rush) ter producent Terry Brown (producent zasedbe (yes you guessed it) Rush). Tako so si ameriški gospodje zagotovili še večjo izpostavljenost ne le v progresivnem rocku, temveč tudi v bolj trdem rocku. Torej se Američani izpostavljajo na večih frontah naenkrat, a na koncu se ravno ta neodločnost izkaže kot razlog za glasbeni neuspeh. Ni namreč neke osredotočenosti, ker naenkrat skušajo biti tako progresivci kot hard rockerji. Medtem, ko Rush to lahko storijo zelo uspešno, pa Tiles v tem pogledu manjka še kar nekaj prakse.
Glasba Tiles je vse prej kot neposlušljiva. Še več, zelo hitro gre v uho, a kaj ko se napevi in inštrumentalni deli kaj hitro izrabijo in na koncu vidiš, da je bil ves album postavljen na šibkih temeljih. V glavnem pesmi sledijo istim vzorcem – nekaj hard rockerskih delov, nakar hitro sledi še kakšen počasnejši del na akustični kitari. Najprej se zdi, da bodo takšne kombinacije vnesle nek zanimiv energijski naboj v album, a se tam nekje na sredi opazi, da vse sledi nekim generičnim vzorcem. Za edino raznolikost poskrbi mellotron, ki se nahaja na Markers ter Hide And Seek. Vidi se, da so si Tiles zadali visoke cilje, očitno zaenkrat za njih še previsoke. Želeli so biti všečni vsem naenkrat, a se prav lahko zgodi, da ne bodo všeč ne hard rockerjem, ne progresivcem. Ves album je sicer odigran na visokem nivoju, glede tega sploh ne morem česa kritizirati. Edino kar me morda nekoliko moti je vokal, ki je neka mešanica Jamesa La Brieja (Dream Theater) ter pokojnega Laynea Staleya (Alice In Chains).
Tiles s svojo glasbo ne bodo premaknili sveta, prav tako pa ne bodo naredili neke strašne škode. Njihova glasba nima nekega pravega naboja in samosvojosti, da bi jo lahko uvrščali med vrhunsko. V njej preprosto ni tistih elementov, ki bi jih dvignili iz povprečja. Še bolj pa je žalostno to, da se opazi kako se trudijo in skušajo biti novi in sveži. Na njihovo žalost pa izpadejo ti poskusi patetično, učinek pa je plastičen in umeten. Ne bom trdil, da na Fly Paper ni ničesar kar bi bilo vredno poslušanja. Še več kot to, večinoma so njihove pesmi zelo prijazne do ušes. A kot sem že dejal gre vse po že nekih ustaljenih formulah, ki dvomim da bodo uspele prepričati kakšnega avanturističnega poslušalca. Kar dostikrat skušajo za raznolikost poskrbeti tako, da hitro preklapljajo med električno in akustično kitaro, a medtem ko so Rush na svojem novem albumu Snakes And Arrows to počeli popolno naravno, so poskusi Tiles bolj prisiljeni. Kot da ne vedo kaj so – hard rockerji, progresivci, ali soft rockerji. Fly Paper je generičen in melodičen izdelek, ki me niti približno ni prepričal.
Zasedba
Chris Herin – kitara, klaviature
Paul Rarick – vokal
Jeff Whittle – bas
Mark Evans – bobni
Gostje:
Sonya Mastick – tolkala
Matthew Parmenter – klaviature in vokal
Nate Mills – vokal
dodatni gostje – Alex Lifeson, Alannah Myles, Kim Mitchell, Hugh Syme, Sonya Mastick
Produkcija
Terry Brown
Seznam skladb
1. Hide In My Shadow (5:43)
2. Sacred & Mundane (5:28)
3. Back & Forth (6:02)
4. Landscrape (4:33)
5. Markers (6:57)
6. Dragons, Dreams & Daring Deeds (8:08)
7. Crowded Emptiness (4:07)
8. Hide & Seek (8:31)
Trajanje albuma: 49:36
