Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Gong
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 37:02
Ocena: 4/5
»Flying Teapot« je bil prvi del spacerockerske »Radio Gnome« trilogije albumov, ki so skupaj tvorili ključno delo svojstvene Gong mitologije, katero dandanes do potankosti razume samo njen psihadelični tvorec, legendarni avstralski pevec in kitarist Daevid Allen, mož, katerega um še dandanes plove nekje daleč v vzporednih dimenzijah. Poglavar Gong ‘potujočega vesoljskega čajnika’ je pod vplivom različnih psihoaktivnih substanc (kasneje pa tudi brez njihove ‘pomoči’) doživljal ‘bližnje srečanje tretje vrste’, katerega je leta 1973 uglasbil v prvi del famozne »Radio Gnome« trilogije, enega najboljših trenutkov v zgodovini te kultne progresivnorockovske skupine in obveznega ‘suvenirja’ v zbirki ljubiteljev space rocka.
Kljub temu, da so Gong v prvi polovici sedemdesetih pod Allenovim vodstvom po videzu in obnašanju delovali kot skupina čudaških ‘zadetkov’, katero so vesoljci ugrabili iz kakšne hipijevske, ‘alternativne’ komune v eni izmed indijskih votlin ter na njih opravili različne tvegane eksperimente, so bili vsi po vrsti, razen Allenove žene, dežurne ‘čarovnice’ Gilli Smyth, ki je s svojim cvilečim glasom in odbijajočim stasom skrbela, da se pod odrom ni slučajno nikoli zbralo preveč ‘lepih’ ljudi, odlični glasbeniki, kar še posebno velja za kitarskega mojstra Stevea Hillagea, klaviaturista Tima Blakea ter saksofonista/flavtista Didierja Malherbeja.
Slednji trije so bili tudi najbolj zaslužni za inkorporacijo jazz rock fusion elementov v Allenov nori psihadelični svet, kar se je v naslednjih letih na njihovih albumih še stopnjevalo. To je obenem pomenilo, da so Gong počasi postajali zanimivi tudi za ljubitelje jazz fusiona, katere je poprej Daevidov čudaški, psihadelični svet s svojimi specifičnimi vragolijami odbijal. Tako je Gong s »Flying Teapot« počasi začel ceniti vse večji krog ljudi, ki so se jim poprej morebiti posmehovali ter se čudili Allenovi bizarnosti.
Sleherna kompozicija na »Flying Teapot« poslušalca popelje na noro medgalaktično potovanje, ki se je rodilo v vijugastih meandrih Allenovega pošteno fragmentiranega uma. Uvodna kompozicija »Radio Gnome Invisible« je odklopljen, psihadelični eksperiment z norimi vokalizacijami, katere na melodičen način povezuje Allenov karizmatični vokal, medtem ko kompleksne improvizacije nenehno skrbijo, da se med jazzovskimi ritmični zasuki vedno dogaja nekaj nenavadnega in popolnoma nepredvidljivega. Pihalni vložki lepo poskrbijo za igrivo duhovitost, medtem ko Blake ne skopari s polaganjem elektronskih klaviaturskih tekstur. Slednje je še posebno očitno na naslovni skladbi, ki na začetku zveni kot glasba iz kakšne psihadelične grozljivke za kar je izdatno ‘zaslužno’ Gillino disonantno cviljenje, čemur sledijo prebrisani jazz fusion ritmični meandri in Daevidovo običajno vokalno ‘sanjarjenje’. Kljub temu, da se osrednji motiv z nosilnim verzom v zadnjem delu ‘nenehno’ ponavlja, se v ozadju stalno nekaj dogaja, medtem ko bizarni vokalni ‘skeči’ povezujejo vesoljsko-psihadelični koncept.
»The Pot Head Pixies« je avtobiografska skladba s posmehljivim saksofonskim aranžmajem, ki na najboljši možni način označuje tedanjo inkarnacijo Gong, kar še posebno velja na račun besede ‘crazy’. Kratki inštrumental »The Octave Doctors And The Crystal Machine« je zaznamovan predvsem z Blakeovimi elektronskimi variacijami in poslušalca zlahka popelje na spacerockovski ambientalni trip. Epsko-histerična avantura »Zero the Hero and the Witch’s Spell«, ki prek razsrjenih aranžmajev in besedila pripoveduje o srečanju med protagonistom »Radio Gnome« trilogije z imenom Zero the Hero (Daevid Allen v glavni vlogi) ter čarovnico (Gilli Smyth v stranski vlogi), je nedvomno osrednjo delo tega albuma. Zanimivo, da so se legendarni Black Sabbath deset let kasneje v »Born Again (1983) skladbi »Zero The Hero« spomnili na nenavadne prigode prej omenjenega »Flying Teapot« protagonista. »Flying Teapot« se zaključi z obešnjaškim eksperimentom »Witch’s Song/I Am Your Pussy«, kjer ob obširni rabi kitarskega vah-vah efekta in saksofonskih vragolij, centralno vlogo kot pripovedovalka perverznih fantazij prevzame ‘čajankarska čarovnica’, katera s svojim divjim, nadležnim smehom začara tudi njenega vselej nabritega ‘čarovniškega’ možička.
Prvi del »Radio Gnome« trilogije je bil eden izmed treh vrhuncev Allenovega čudaškega genija znotraj Gong družine, ki je bila tedaj na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči in je svoj kultni status v obdobju, ko je eksperimentalna glasba cvetela kot za stavo, uspela prignati do skrajnih meja. S »Flying Teapot« so Gong po kakovosti in vizionarstvu končno uspeli stopiti v ligo največjih progrockovskih bandov, pa čeprav je Daevidovo vesoljsko potovanje s psihadeličnim čajnikom trajalo samo dve leti, preden so po njegovem (začasnem) odmoru začeli mutirati v jazz fusion band.
Zasedba
Daevid Allen – vokal, kitara
Gilli Smyth – vokal
Tim Blake – klaviature, spremljevalni vokal
Didier Malherbe – saksofon, flavta
Steve Hillage – kitara
Christian Tritsch – kitara
Francis Moze – klaviature, bas kitara
Laurie Allan – bobni
Rachid Houari – tolkala
Produkcija
Giorgio Gomelsky
Seznam skladb
1. Radio Gnome Invisible (5:33)
2. Flying Teapot (11:49)
3. The Pot Head Pixies (2:59)
4. The Octave Doctors And The Crystal Machine (1:44)
5. Zero The Hero And The Witch’s Spell (9:37)
6. Witch’s Song/I Am Your Pussy (5:05)
