Foreigner po 34. letih kariere našli pot do Italije (2010)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 45

“V dvorani Alcatraz, ki bežno spomni na Ljubljanski Kino Šiška, le da tla niso stopničasta, so se luči zatemnile. Uvod in? Želite dvojni privid? Dobite. Double Vision torej. Seveda, če ste v Milanu in dvorani Alcatraz, ob dotični uri. Morda le enkrat v tem življenju. Dvorana je torej izpostavljena polni malhi Foreigner hitov. “

Lokacija: Milano / Alcatraz / Italija
Datum: 11.04.2010


Foreigner! Se jih kdo spominja? Bilo je davno tega. Nekje globoko zakopano v ranjki, a nostalgični eri rock zgodovine osemdesetih in druge polovice sedemdesetih, ko so rušili prodajne rekorde. Še posebej na tleh ZDA! S preko 50. milijoni prodanih plošč po zemeljski “kugli”, od tega tričetrt omenjene številke, samo na tleh ZDA, je to skupina, ki se resnično lahko kiti s svojo kariero. Ker sanjski komercialni uspeh spremlja tudi opus izrednih albumov, ki se lahko pohvalijo z enkratno kombinacijo klasično zasnovanega hard rocka in pretkanega doziranja večje ali manjše fino kalibrirane pop art protetike, dobiš za rezultat svojevrstno AOR rock izrazoslovje, ki je dalo nekaj prepoznavnih, za uho strupeno-sladko invazivnih, super hit zimzelenov skozi prvih šest albumov. Foreigner so ena tistih “izrezanih” skupin, ki ugajajo v carstvu rocka s svojo imenitnostjo zvočne in komponistične perfekcije. In temu ne gre oponirati.

Foreigner so, dne 01.03.2010, v Evropi (!), preko založbe Ear Music Records izdali svoj povratniški album “Can’t Slow Down”. Čeprav sta Foreigner ustvarila dva Britanca in en Američan, dišijo Foreigner predvsem ameriško. Američana Lou Gramma  ni več v skupini. A na njegovem mestu je Kelly Hansen, ki je prišel k Foreigner iz zasedbe Hurricane. Izrezani Lou Gramm, ko zamižiš na očesi in mu prisluhneš. Ko pevca pogledaš in zatisneš ušesa, pa postane Kelly izrezani, a malo shujšani (lahko rečemo tudi “bočno sploščeni”), Steve Lee (Gotthard). Od originalnih Foreigner je danes v postavi šef Mick Jones na kitari! Vlogo legendarnega soustanovitelja skupine leta 1976 sicer Britanca Iana McDonaldsa, danes opravlja Tommy Gimbel (kitara, flavta, saksofon, spremljevalni vokal). Tu je eksplozivni basist Jeff Pilson, ki je drgnil leta kariere v melodični hard rock zasedbi Dokken, posnel za zasedbo Dio tri studijske albume in se zapisal med filmske zvezde, ko je prispeval lik za skupino Steel Dragon v filmu “Rock Star” (2001). Jeff je v tem filmu igral vlogo basista skupine Steel Dragon Jorgena. Današnje Foreigner zastopa še prava bobnarska pošast Brian Tichy, ki je svoje prebitke moških hormonov nekoč uspešno trošil že v spremljevalni zasedbi Billyja Idola. Na klaviaturah pa je mlajši Michael Bluestein, ki se je kalil, kot član spremljevalnih zasedb Enrique Iglesiasa, Anastacie in Rogerja Hodgsona (ex-Supetramp). Torej, prekaljeni maček Mick Jones je znova mislil na vse podrobnosti, ki ne morejo spodmakniti fiksnega podstavka skorajda “brezmadežne” pojave Foreigner.

Na odru tega dne v Milanu smo, ob 22.00 uri dobili pravi presežek karizme, znanja, izkušenj in vražje vere v magijo rocka! Bil je poseben večer. Eden tistih večerov, ki ti ostanejo za vselej v srcu. Bil je prvi koncert kariere Foreigner v Italiji. Po 34. letih so tudi v Italiji naposled izgubili nedolžnost. Človek ne more verjeti, da je temu res lahko tako. A dolga odsotnost s prizorišča je pustila sledove. Italijani, ki skupine očitno le niso kdove kako sprejeli, tudi takrat, ko je ta bila na vrhuncu kariere, niso popravili grenkega priokusa, tudi to pot. Na prizorišču dvorane Alcatraz niso zbrali več kot 500 glav.

V dvorani Alcatraz, ki bežno spomni na Ljubljanski Kino Šiška, le da tla niso stopničasta, so se luči zatemnile. Uvod in? Želite dvojni privid? Dobite. Double Vision torej. Seveda, če ste v Milanu in dvorani Alcatraz, ob dotični uri. Morda le enkrat v tem življenju. Dvorana je torej izpostavljena polni malhi Foreigner hitov. In Foreigner so takoj upravičili visoka pričakovanja. In kaj se pričakuje od Foreigner na odru?  Zvočno in izvedbeno perfekcijo, ki je blizu oznake popolno! In vseeno ne verjameš, dokler ne doživiš.

Zvok skozi nastop odlično razporejen, s posameznimi gradniki celokupne slike zvočnega spektra jasno razločnimi. Z izvedbo brez napake, ki potrjuje, da zasedbo gradijo ljudje z enormno kilometrino, izkušnjami in ljudje, ki so pravi profesionalni glasbeniki, katerim sta v vsem jasna svetova studia in odra. Dvorana je prvikrat butnila iz sebe več povratne energije ob Cold As Ice. Ko se Jones premakne za klaviature, sledi prva baladna izpoved Waiting For A Girl Like You. Hansen, ki je med tem že davno odvrgel sončna očala in blišč elegance belega suknjiča, je tu prevzel vso pozornost. Ne le v tej skladbi, pač pa v celotnem nastopu je Kelly kraljeval z nedotaknjeno izvedbo predstave pevca odlične forme, ki z lahkoto hodi v sicer težko nadomestljivem obuvalu Loua Gramma, ob doživeti in aktivni igri z lahkoto obvladuje publiko v dvorani in z njo dobrohotno podžiga “sotrpine” na odru. Na eni izmed točk vpraša Kelly ženski del občinstva, če je v dvorani kakšna poredna punca? Sprosti se nekaj izgubljenih in povsem osamljenih vzklikov. “Premalo”, odvrne Kelly. Na prigovarjanje pevca, se punce le predramijo in Kelly pričakovano odreagira: “Nas ne skrbi, da vas ne bomo obvladali s porednim belim fantom!” (uvodni pozdrav v skladbo Dirty White Boy).

Rad bi izpostavil presenečenje večera. Skladbo Starrider, ki je opozorila da so prvi Foreigner pričeli svojo kariero kot progresivna rock zasedba. Vokalno dolžnost je prevzel Mick Jones, Kelly se je prestavil na pozicijo spremljevalnega vokalista, v izhodu pa prevzel vokal v svoje roke in ponesel bravurozni komad od sanjavo raziskovalnega vzdušja, kjer smo pluli na bogatih zvočnih gradnikih klaviatur, skozi rockovsko detonacijo izhodnega dela, v enega vrhuncev večera. Pri studijskem prvencu so Foreigner kar ostali in dodali za Starrider rockovsko izklesano Feels Like First Time, ki je s prikladnim naslovom dejansko potrdila prvi nastop celotne Foreigner kariere v Italiji. Koncert se je prevešal v svoj najbolj intenzivni del. Na odru ostaneta le Bluestein in Tichy. Po bravuroznih solističnih vložkih, kjer je Tichy osupnil s svojimi norostmi, ko je v slogu Tommyja Aldridgea (ex-Whitesnake, Thin Lizzy) živalsko z golimi rokami pretepel bobne. Tichy poseduje tudi zelo zanimivo postavitev bobnov. V njej uporablja le en prehodni tom-tom. Poleg njega pa kar tri talne (po domače “kotle”). Ob koncu prelijeta oba člana svoje solistične eskapade v pravi navzkrižni ogenj, dokler se ne pojavijo na odru znova ostali člani.

Mick Jones prevzame pobudo z vesoljsko solažo. Hudiča, kaj imajo Foreigner za bregom to pot? Odgovor je ležal na dlani. Ubijalska verzija skladbe Urgent! Tommy Gimbel, ki je do tega trenutka, sramežljivo opravljal hvaležno vlogo statista, z izjemo flavtističnega uvodnega dela skladbe Starrider, je tokrat dobil svojih pet minut centralno umeščene odrske figure in imponiral prisotne z alt saksofonom, ki je vbrizgal Foreigner klasiki nujno potrebno dozo erotičnega šarma! Mravljinci niso izostali! Magija. In Foreigner so zveneli prekleto glasno, trdo in nepopustljivo.  Ko so izkušnjo ponovili še z Juke Box Hero in jo še dodatno stopnjevali duhovito z vložkom improvizacije, ki so ga nepričakovano prelili v Led Zeppelin klasiko Whole Lotta Love, so pripravili dvorano do prave ekstaze. In se poslovili prvikrat.

Zasedba se vrne in opravi s pričakovano zimzeleno balado I Want To Know What Love Is, kjer Kelly Hansen skorajda “opravi vse sam”. Zasedba spravi za veliki finale na noge dvorano s še enim “Double Vision” hitom Hot Blooded. Koncertni repertoar je bil podrejen hitom s prvih petih albumov, k temu pa so Foreigner dodali izkušnjo vredno vsega greha iz istoimenskega prvenca Starrider ter predstavili novi album “Can’t Slow Down” z naslovno skladbo in baladnim singleom When It Comes To Love. Obe skladbi sta se več, kot odlično, vpeli v klasični Foreigner material.

Italija  je tako le dočakala Foreigner. Pozdravila jih je sicer s skromnim obiskom. Ob tem pa je bil to tisti koncert v kategoriji posebnih – enkratnih, za katerega lahko rečeš, da je vzet iz “škatlice” in v izvedbi sega nad mejo med odličnim in perfektnim (nad-odličnim). Verjetno osebno še dolgo ne bom ostal potešen. Šele, ko bom znova na odru ugledal kakšne Journey, čeprav so Foreigner vseeno po zapuščini in imenu rang nižje od omenjene skupine. Foreigner so tudi potrdili, da gre za sekstet, ki se nahaja v odlični formi. Tudi Mick Jones, ki je na pleča naložil krepkih 65. križev, ne kaže trohice popuščanja. V skladu z naslovom zadnjega studijskega albuma. Foreigner se torej ne umirjajo. Ostajajo neukročeni odrski žrebci, ki kljubujejo na živih nastopih s potentno kinetiko. Ostajajo botri odrske usklajenosti in uigranosti, z garantom pondbe visoko dinamičnega šov teatra, kjer dosegajo njihove studijsko izpiljene klasike, pravšnjo mero sočne, zvočno atmosferične nadgradnje. Če je kdo tega večera v dvorani po delitvi energije s Foreigner ostal ravnodušen, mora nujno in čim prej na zdravniški pregled, da mu potrdijo kakšno je funkcioniranje njegove prostate ter nadledvičnih žlez! Koncertna izkušnja, kakršno pripravijo najboljši in kakršno priporočam vsem vam, da jo enkrat v življenju doživite tudi sami.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije
Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Double Vision
2. Head Games
3. Cold As Ice
4. Blue Morning
Blue Day
5. Waiting For A Girl Like You
6. When It Comes To Love
7. Dirty White Boy
8. Can’t Slow Down
9. Starrider
10. Feels Like The First Time
11. Urgent
12. Juke Box Hero
—dodatek—
13. I Want To Know What Love Is
14. Hot Blooded

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X