Paradox: Riot Squad

0 14

Založba: AFM Records
Datum izida: 21. 10. 2009
Produkcija: Achim Köler
Dolžina albuma: 48.28 min
Zvrst: Thrash Metal
Ocena: 9.0/10


Paradox! Še ena skupina, ki sodi v generacijo evro thrash gigantov nemškega porekla in katere korenine segajo globoko v notranjost osemdesetih. Zakaj je ime Paradox manjkrat omenjeno, kot imena rojakov Sodom, Kreator, Destruction ni težko odgovoriti. Preprosto jim ni bilo usojeno izdati toliko albumov in se učvrstiti v del prizorišča tevtonskega evro thrash metala. To dejstvo je dobro iz razloga, da so Paradox ostali zvesti svojim koreninam, svojemu izročilu in se nikdar niso “prenažrli” samih sebe, da bi podlegali različnim eksperimentom, ki bi jih lahko oddaljili od osnovne poante njihovega, sebi lastnega, izročila.

Thrash metal tipa Paradox tega zares ne potrebuje. Danes velja navadno dvoje. Ali smo priča izdajam, ki naredijo več škode kot koristi – tak je denimo novi album skupine Metallica, ali pa smo priča kopici ponovno združenih Bay Area thrash metal zgodb, ki k sreči opravičujejo veličino, katero so jim prinesli legendarni albumi s preloma osemdesetih v devetdeseta (npr. nove izdaje skupin Heathen, Testament). Tudi Paradox sodijo v slednjo kategorijo. Ob tipični nemško ošiljeni produkciji ne skrivajo Paradox vplivov Bay Area gibanja tudi na “Riot Squad”, k temu pa dodajajo ščepec melodičnosti, tipične razumevanju glav zahodnega Evropejca.

Zanimivo je to, da skupina ni dolgo tega prešla popolno obnovo postave. V Paradox je danes od originalnih članov ostal le še pevec Charly Steinhauer. Kitarist Kai Pasemann iz zasedbe Declaration Of Dependance je edini član s katerim je Steinhauer obnovil zasedbo Paradox za album “Electrify” (2008), po osem letnem premoru odkar je izšel leta 2000 tretji studijski album skupine “Collision Course”. A dovolj, da se je izvirna magija in energija te skupine ohranila, prenesla iz “Electrify” in nadgradila z novim albumom. Še posebej je “Riot Squad” z vsemi odlikami in nepopustljivostjo prava potrditev, da je rokada postave v času pred izdajo albuma “Electrify”, prinesla v ekipo stabilnost in kreativno energijo. Odtod sledi tudi nedvoumni odgovor na vprašanje, zakaj je skupina potrebovala vsega eno leto presledka, da izda dva odlična studijska albuma.

“Riot Squad” združuje deset krepkih in robustnih rušilcev, ki stojijo enakovredno drug ob drugem ter ne poznajo nobenega kakovostnega klecanja. Vse skladbe so odigrane z zahtevano ihto, slo in zloveščo popadljivostjo. Nobene počasne skladbe, kaj šele baladeske. Paradox poznajo le vodilo neusmiljenega zvočnega terorja!

Produkcija tega albuma je znova optimizirana. Predvsem navdušuje izjemen zvok bobnov. Zlasti suvanja dvojne bas boben stopalke, ki posebej zavzeto grize skozi minutažo albuma. Kotali z nepopustljivim gnevom. Je gonilo ultrasonične hitrosti, ki jo je sposobna razviti skupina Paradox. To so zlasti otvoritvena Suburban Riot Squad in takoj za njo Hollow Peace, pa zaključna Psychofficial, ali Rise In Rank, No Place To Survive ter Evolution Reset. Da si z “Riot Squad” polomiš vsa vratna vretenca, res ni nobena velika umetnost. Kontrast strupeno navitega kitarskega riffanja, za katerega je neverjetno, da prihaja vse ekstremno voluminozno hrupno suvanje in žarčenje iz ene same samcate kitare in duhovitega dela bobnov, je v mojstrski produkciji odlično izpostavljen. Poleg ni težko prisluhniti odličnim bas linijam, katerih rožljanje in trganje učinkovito dozira nevarno in vnetljivo vsebino “Riot Squad” blaga. Skladba Rise In Rank, ki je popolna thrash/speed metal utrgancija, je ena tistih, ki najbolj učinkovito poudarjajo ta kontrast. Z  visokim melodičnim izkoristkom njenega uvodnega dela. Rise in Rank je sicer ena najbolj rušilnih skladb, po kateri boste morali požreti škatlico aspirinov, da se spravite nazaj v normalno dnevno funkcioniranje.

Charly Steinhauer je nor vokalist, ki ne skopari s togotnim bevskanjem in se v ničemer ne zadržuje. Zlasti skladba, kot je Hollow Peace oriše pred očmi mlajšega Jamesa Hetfielda (Metallica) z večjim izkoristkom pljučne kapacitete za mikrofonom. Pohujšljivo! Pasemann je kot kitarist zabelil vse prehode, ki so vpeti v povečini polotonsko oblikovanih kitarskih frazah. To je dosegel z domiselnimi kitarskimi okraski. Mnogokrat se ob tem poslužuje tudi okusnih motivov hitrega “trzanja” preko kitarskih riffov. Možakar s tem delom dokazuje svojo izkušenost. Njegove kitarske solaže, so le še ena nova poezija tega albuma.

Tudi v trenutkih, ko skupina za kanček hitrostno izpreže, kot je to zabeležil Riptide – nekakšen križanec med Painkiler era Judas Priest riffom in najboljšega kar lahko podeduješ od Bay Area thrash metal gibanja, valjenje bobnov ne preneha slediti rušilnemu torpediranju dvojne bas boben bule. Tu je Nothingness, ki z motivom uvoda vdahne albumu zlovešč pridih Ta skladba vsebuje najbolj melodični motiv, ki ga postržejo refreni skladb tega albuma. Malo manj kot sedem minutni Planet Terror se lahko pohvali z največjo motivsko zabeljenostjo in razgibanostjo, kjer godijo predvsem instrumentalne pasaže (prva od teh poseduje prave navzkrižne rafale bas kitare in kitare). Solaža je znova pravi biser skladbe, zanimiv pa je zlasti zlobnikavo zložen prehod iz kitice v pred-refren.

Občutek, ki ga dobi poslušalec ko se vrti v CD predvajalniku album “Riot Sguad”. je ekstremna hrupna intenziteta vsevprek. Zvočnih teroristov tipa Paradox, ki bi ponujali ob agresiji sproščenega hrupa toliko kvalitetnega igranja, z vključevanjem duhovitih kitarskih fraz in slikovitih kitarskih ornamentov ter perfektne kolizije ritem sekcije v kontrastnem sozvočju žigosanja kitarskih fraz, danes silno težko najdeš. Ali so skupine podobnega EMŠO-a, ki so to nekoč počele z levo roko, danes kreativno iztrošene, ali pa (zlasti mlajše skupine) ne premorejo dovolj znanja, talenta, občutka in izkušenj (s prstom kažem na vas metalcore vreščavci!). Paradox z “Riot Squad” ne le potrjujejo, da se je kljubovanje za skupino več kot izplačalo, pač pa tudi to, da je mogoče še danes iztisniti in izvleči v thrash metalu album, ki je blizu glasbeno izrazne perfekcije. Nič manj in nič več! Z vero kljubovanja in ohranjanjem tradicije najboljšega kar je prinesla in ustoličila stara šola thrash metala! Upajmo samo, da se fantje spravijo na kakšno turnejo in užijemo magijo ustvarjeno v studiu nekoč tudi v živo.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Suburban Riot Squad
2. Hollow Peace
3. Riptide
4. Rise In Rank
5. Evolution Reset
6. Nothingness
7. No Place To Survive
8. Dream Hero
9. Planet Terror
10. Psychofficial

Zasedba:
Charly Steinhauer – vokal
Kai Pasemann – kitara
Olly Keller – bas kitara
Roland Jahoda – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki