Frames

Kam lahko v sedanjem času, ki je prepoln in nasičen z inventivno logiko progresije ter večnega gibanja zaide rekonceptualizacija glasbenih okvirov? V oceanu zvokov in podob je imaginarij težko dopolnjevati ne da bi zvenelo dopolnjevanje kičasto, odvečno in izprijeno do te mere, da postane rdeča nit tovrstnega poseganja v napredno podobna laboratorijskemu eksperimentu in le stežka zadiha na polna pljuča. S podobnimi dilemami se lahko ukvarja vsakdo, ki k glasbenemu ustvarjanju pristopa z zornega kota logične kontemplacije ter pozabi na prvinsko intuitivnost, zaradi katere gori plamen evolucijskega napredka v telesu rocka z mladostno energijo ter elanom še danes, po več kot pol stoletja inertnega razvoja od prvih porodnih krčev naprej. Del te glasbene evolucije so nedvomno tudi manchesterski mladci – novodobno etiketirani progresivci Oceansize, ki so nizu dveh dosedanjih dolgometražnih proizvodov, prvenca Effloresce ter Everyone Into Position dodali tretjo ploščo s pomenljivim naslovom – Frames ali po naše okvirji. In kje se nahaja inventivnost v DNK križanju vplivov kot so Pink Floyd, Mogwai in My Bloody Valentine? V tem, da neobremenjeni lebdijo nad meglicami kaspijskega morja svoje podzavesti ter enako veristično zvenijo v fazi tihote, nežne akustike ter v fazi implozij trenutka, ki postaja podoben rojstvu supernov. Ne gre brez poetike porajanja in levji delež tendenciozne vehamentnosti je rezultat medosebne kemije, globoko mehaniko fragmentalnih koscev glasbenega itinerarija pa v kohezivno gmoto enosti vežejo sporočila zavita v prikrite plasti vokalnega ekskurza zadržanega frontmana, pevca Mikea Vennarta. Zlitje vplivov, pod katerimi so se glasbeno razvijali Mike Vennart, kitarist, vokalist ter glavni tekstopisec, kitarist in vokalist Steve Durose, tretji kitarist in klaviaturistični rapsod, ki niza zvokovne podobe v skupno pravljico Gambler, basist in drugi klaviaturist Steve Hodson ter bobnar Mark Heron je zlahka označiti kot konceptualizirani purizem samosvojega ritma in melodike, ki je v svoji srži že slišana, a nikakor ne postana.

Temu principu sledi tudi nova plošča Frames, ki, podobno kot predhodnika, nadgrajuje zvočno kuliso post-Radioheadovskega sveta, v katerega so svoje jeklene prste vešče vtkali tudi Tool, Porcupine Tree, A Perfect Circle ter ducati glasbenih eksperimentatorjev, zaradi katerih je alternativa postala mainstream in progresija naravno stanje umetniškega duha. Album se razpre s kristalnim ponavljanjem minimalističnega štiritonskega rifa. ‘Commemorative____T-Shirt’ je urejena celota hkratnega sobivanja melodije ter ritma, ki svojo energetičnost črpa v nizanju zvočnih klustrov. Prvi vtis je tak, da spominja na A Perfect Circle in samo čakate trenutek, v katerem bi iz zvočnika zaveli Maynardovi vokali. Namesto tega se, po več kot treh minutah oglasi meditativni Vennartov vokal, ki se ne da motiti v svojem letu po orbitalah nad planjavami prikrite ironije in intelektualizma. Med sinapsami vaših polenjenih možganov. Razlitje emotivnega balasta je kontrolirano in stopnjevano na način, po katerem je refren le nadaljevanje toka misli kitice. Sanje so enotna celota, ki se navezuje na momente pred tem. Važno je le stanje postajanja in ne kje ste začeli. Oceansize so v tem elementarnem poseganju po neskončnosti odmislili čas in prostor. Kreirajo svoj svet in čas, ki sta širna kot ocean, pod katerim brbotajo magmatski bruhalci lave, vulkani strasti, ki je zakrita in prikrita. Gre za igro z ušesi in umom, v trenutku vdaje pa ste vključeni v verigo neskončnega toka misli. Poslušalec postane del kulise in del igre, ki jo zastavljajo artisti, kreatorji svojega imaginarnega sveta. Potrebno je le zapreti oči ter razpreti ušesa. Čeprav ne veste kam vodi pot, se s tem ne obremenjujete, saj pozabite tudi vstopno točko. ‘Unfamiliar’ je konglomeratno zlitje, ki se nadaljuje kot neskončna nit. Začetek je le nadaljevanje. Ni parol. Gre za neprekinjeno celoto kristalnega hladu ter razbeljene topline tolažilnega “Ne skrbi. Pusti skrbi za sabo…”. ‘Trail Of Fire’ je logični korak v nizu epohalnega razcepa uma, intuitivnosti ter prehajanja v polstanje med spancem in budnostjo. Hipnotični rite im udarjanja klavirskih kladivc ob strune ter širjenje celote z bobni, vokali ter postopnim netenjem svilenih niti pričara fraktalne podobe modrih, zelenih, rumenih in rdečih plamenov, ki tlijo pod plastmi zadržane senzualnosti. Igra narave in kontrola nenadzorovanega. ‘Savant’ se prikrade v celoto kot senca, ki pa ne zamegli vizije. Gre za vsebinsko nadgradnjo ter korak naprej od razprtih horizontov stopnjevane geneze. Prečudoviti splet instrumentalija se začne z orgelskim stopnjevanjem katarzičnega. Ste doživeli umsko erekcijo? Oceansize so mojstri nizanja klišejskih podob, ki prerastejo minljivost. Porcupinovski ‘Only Twin’ ne slepi z lažnim odevanjem v tuje perje. Bitje, ki se je razcvetelo, je astralno in ima zamegljene robove, premore pa stihijsko lepoto in magnetizem pristnosti. Minevanje je del tega bivanja in bogovi so se tokrat odločili potočiti solzo truda nad skoraj usahlim tolmunom življenja ter mu vliti nove vode epskega večglasja. Temu principu sledi tudi ‘An Old Friend Of Christies’ ki je rustikalni del plošče. Akustika in orgle pričarajo sakralno dimenzijo v templju duhovne pomiritve. Kot bi polzeli v stanje rahle postapokaliptičnosti, ki jo obvladujejo Red Sparowes. Kaotični rez brutalnosti prekine rdečo nit spečih podob ter pričara peklensko plat razburkanega morja. ‘Sleeping Dogs And Dead Lions’ je trenutek razbohotenega pesimizma. Magmatski izbruhi so se prigrizli na površje ter sanjsko pokrajino odeli v pepel norosti. Zato, da je predzadnje dejanje smisleno ter ne skvari celote, poskrbi zadnje dejanje. Minimalizem je opcija, po kateri posežejo Oceansize. ‘The Frame’ je varni pristan, ki zaključi celoto s ponovitvijo vzorca, vtkanega v vse plasti albuma. Po divji vožnji po neznanem prispete na obrežje novega sveta. Nanj vas lahko tudi naplavi, če pa že ne gre za izumljanje novega sveta pa so vas Oceansize vsaj komplementarno zapolnili ter dorekli piko na i svojemu tokratnemu glasbenemu ekskurzu. Odisej je prispel v Itako. Ep je dobil častivredno sklepno dejanje, poslušalci, ki pa so to izzivanje zbranosti poslušali z odprtim duhom, pa z radovednostjo lahko le špekulirajo kam bi lahko še stopili v naslednjem popotovanju po pol zavednem.

Nedvomno gre v primeru fenomena Oceansize za preplet vizije, ki se ustvarja iz trenutka v trenutek. Planetarna konstalacija albuma Frames je šele tretji moment kreativne mrzlice manchesterskega kvinteta, ki si nedvomno zasluži kitenje z imenom Oceansize. Prerasli so življenje ter prestali test časa. Niso izumljali mlačne vode, vsekakor pa gre tudi tokrat za uspeli eksperiment ter še en z desetko ocenjen biser v nizu dragih in poldragih kamnov sodobne progresivne rockovske godbe. Dovolj prepričljiv, da bo deležen ponovitvenega preizkušanja tudi v bodoče, fantje pa si po orkestralni in vsebinski zadovoljitvi zaslužijo več kot le stoječe ovacije.