Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: IQ
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 62:02
Ocena: 4/5
IQ so dandanes kvalitativno najbolj konsistentna, če že ne najbolj cenjenja skupina neo progresivnega rocka, a tudi najboljši ne morejo biti vselej garant perfekcije, kar dokazuje njihov najnovejši izdelek “Frequency” na katerega se je z velikimi pričakovanji čakalo skoraj pet let, tudi zaradi nenadne bolezni njihovega pevca in stihotvorca Petra Nichollsa. “Problem” novega IQ albuma ne leži v tem, da bi ti zatajili pri tkanju svoje na daleč prepoznavne oblike simfoničnega progresivnega rocka pod močnim vplivom Gabriel era Genesis, temveč v pomanjkanju svežih idej in recikliranju nekaterih že slišanih trikov. IQ se na “Frequency” z redkimi intervali ne premaknejo od preverjenega skladateljskega recepta, zaradi katerega se včasih zdi kot, da so pri svojem artističnem razvoju dokončno obstali na mestu. Navkljub pomembni menjavi v zasedbi skupine, na “Frequency” že nekako veš kaj boš dobil na pladnju, kar bo večina dolgoletnih privržencev nedvomno sprejela z odprtimi rokami, medtem ko bodo tisti, ki na IQ računajo kot faktor razvoja svežih glasbenih idej ob tem nekoliko manj navdušeni.
Tovrstna kritična opazka na račun pomanjkanja zvočnega pustolovstva in inovativnosti pa je tudi edina pripomba v zvezi v vseh ostalih muzikalnih pogledih še enega odličnega izdelka ob katerem se bodo obliznili vsi ljubitelji klasičnega neo proga. “Frequency” je še en vrhunsko strukturiran album s številnimi fantastičnimi simfoničnimi aranžmaji in nepričakovanimi časovnimi preobrati. Tudi tokrat ne primanjkuje Nichollsovega visoko emocionalnega in teatralnega petja s pomočjo katerega oživijo dramatične lirične tematike ter dražeče kitarske pasaže in solaže v domeni kitarista Mikea Holmesa. Poleg tega se IQ še vedno ponašajo s po mojem mnenju najboljšo ritem linijo v neo progresivnem rocku, katero tvorita bas kitarski slaboritnež John Jowitt in bobnarski čudodelnik Andy Edwards. Pri nepričakovanih in dramatičnih ritmičnih preobratih so kot vselej izjemno prepričljivi.
V obdobju po izidu odličnega predhodnega albuma “Dark Matter” (2004), ki je za mnoge privržence predstavljal celo vrhunec njihove dotedanje diskografije, so IQ doživeli slovo dolgoletnega klaviaturista Martina Orforda, katerega je zamenjal Mark Westworth. V nasprotju s strahovi nekaterih privržencev se Orfordova odsotnost na albumu komajda zazna, čeprav je Westworth nekoliko manj prepričljiv kar se tiče solistične kreativnosti in domišljije pri polaganju klaviaturskih tekstur (to bo sčasoma zagotovo še pridobil). Tisto kar je najbolj pomembno in s čimer so IQ v preteklosti najbolj navduševali je to, da se jim na “Frequency” skozi večino kompozicij posreči pričarati mogočna, pogostokrat post-apokaliptična, a tudi bolj optimistična vzdušja ob katerih nobeden ne more ostati hladen. Večina Nichollsovih liričnih tematik se vrti okrog nevarnosti nuklearne katastrofe ob pomanjkanju ustrezne medsebojne komunikacije in osamljenosti nadarjenega posameznika znotraj razčlovečene sodobne družbe.
Z naslovno skladbo, katera se odpre na mogočnih valovih melotrona in s hipnotično bas linijo, nakar melodramatične Holmesove kitarske pasaže in sintetizatorske teksture poskrbijo za nenaden dramatičen zaplet, so ustvarili nadvse prepričljiv uvod v album, kateri z lahkoto zleze pod kožo. V trenutku, ko vpade Nichollsov bogato emocionalen in visoko poetičen vokal, zaživi zgodba o pomanjkanju ustreznih komunikacijskih frekvenc na relaciji sodobnih medčloveških odnosov. Vmes se pretakajo tipični IQ simfonični intervali, položeni na ambientalnih klaviaturskih teksturah ter Holmesove melodične kitarske pasaže, ki v skupni navezi ustvarijo visoko dramatično vzdušje, kar je pri skupini njihove branže z leti postalo nepogrešljivo in še vedno dosega zaželeni učinek. To je kompozicija, ki bo brez dvoma postala obvezen sestavni del njihovega koncertnega repertoarja.
“Life Support” se odpre kot nežna balada, kjer gospod Nicholls ob klavirski spremljavi prepriča z izjemno zrelo in srčno pevsko predstavo. Po pripravi terena za kompleksnejše podvige nastopi izvrstna inštrumentalna sekcija, katero so-oblikujejo Holmesove jokajoče kitarske fraze, Westworthovi na visokih frekvencah uglašeni sintetizatorski vložki in Edwardsovi masivni bobnarski prehodi. Končen rezultat tega skupnega jaminga je srhljivo vzdušje, katerega je na “Frequency” sicer v izobilju in se izvrstno prileže Nichollsovim sofisticiranim besedilom s temačnim ozračjem. Več kot deset minutni “Stronger Than Friction” (med turnejo pred izidom albuma se je ta skladba imenovala “Crashed And Burned”) je klasičen progresivno rockovski simfonični ep s številnimi za skupino reprezentativnimi vložki, kar pomeni, da je na njem moč zaslediti postopno izgradnjo epske atmosfere s pomočjo prebrisanih ritmičnih fines, veličastnih simfoničnih aranžmajev in teatralne pevske predstave. Navkljub dolžini, ki bi lahko povzročila repetativnost posameznih motiv, gre za lepo strukturirano kompozicijo s številnimi nepričakovanimi preobrati vzdušij. Brutalna srednja sekcija, katero napove zvok policijske piščalke nekoliko spomni na nepozabni “Harvest Of Souls” s prejšnjega albuma, nakar se povrnejo v ambientalno svetlejše sfere.
Zaključek te izvrstne kompozicije se utečeno prelije v “One Fatal Mistake”. Tu imamo opravka z imenitno akustično balado, katera je podkrepljena na za njihove običajne razmere preprosti inštrumentalizaciji. Nicholls ponovno očara s svojim izvrstnim, globoko emocionalnim petjem, čeprav vse skupaj na čelu z osrednjo melodijo prekleto spominja na kakšno izmed legendarnih balad Gabriel era Genesis. Na epskem “Ryker Skies”, kateri je za večne progresivno rockovske pustolovce zlahka najbolj zanimiva kompozicija na albumu, demonstrirajo največ inovativnih potez in svežih smernic v primerjavi s preverjenim receptom, zaradi katerega so bili v uvodnem delu recenzije deležni precej neusmiljene kritike. Lahko bi se reklo, da jih ta skladba popelje v nekatere nove skladateljske smernice, kar je lepo presenečenje in dober obet za prihodnost. Po dolgem uvodu presenetijo z nekaterimi nadvse udarnimi vložki, kateri se dobro podajo ob počasnih in kromatično zvenečih vokalih. Westworth si tu z drastično klaviatursko solažo lepo pretegne mišice in dokaže, da ne misli ostati v senci svojega predhodnika.
Več kot 13-minutni ep “The Province” je najbolj ambiciozna in razvejana stvaritev na albumu ter še ena demonstracija učinkovitega spogledovanja z veličastno zapuščino simfo proga sedemdesetih. Vzdušje te izvrstne kompozicije se nenehno spreminja od povsem umirjenih do udarnih in včasih celo paranoičnih trenutkov. Podobno kot “Life Support” se odpre s subtilnim petjem in nežno akustično melodijo, nakar v nadaljevanju sledijo udarne kitarske pasaže in pobesneli bobnarski rafali. Vmes s pomočjo akustičnih motivov, zaves melotrona in skrivnostnega vokala izgrajujejo prvovrstno ceremonialno vzdušje. Po krajšem zatišju v drugi sekciji nastopi še ena kataklizmična inštrumentalna bomba s številnimi duhovitimi pasažami na sintetizatorjih. Pred umirjenim zaključkom se jim pridružijo še jokajoče kitarske pasaže, katere ustvarijo veličastne harmonije ob katerih gredo zlahka mravljinci po hrbtu. V vseh pogledih gre za še en vrhunski simfo prog rockovski ep izjemne ambientalne intenzitete in enega izmed vrhuncev albuma. Zaključni “Closer” je razvlečena akustična balada in zlahka najšibkejša stvaritev na albumu, da ne rečem razočaranje, saj gre za stvaritev, ki je pod njihovimi običajnimi standardi. Obetavnemu ambientalnemu uvodu sledi razplet, ki nikakor ne izpolni pričakovanj, saj se melodija ob ponavljanju istega motiva nikamor ne razvije. Edina svetla točka je Nichollsovo petje, ki je v svojem posredovanju globokih čustev kot vedno odlično. Po mojem mnenju bi ta neposrečena stvaritev izpadla dosti boljše, če bi jo nekoliko skrajšali.
Navkljub vnovični obdelavi preverjenega recepta je “Frequency” še en odličen album na katerem bodo dolgoletni IQ privrženci našli veliko razlogov za veselje. Mojstrovino, kakršno je predstavljal “Dark Matter”, je bilo ob številnih visokih pričakovanjih težko naslediti, a so se kljub temu potrudili in ustvarili album, ki se ujema z željami zvestih pristašev. Kakih drastičnih inovativnih potez ni moč zaslediti. V vseh ostalih pogledih album blesti večino svojega trajanja. “Frequency” ni brez nihanj, saj vse kompoziciji niso na isti kakovostni dolžini, zato bi pretiraval, če bi ga razglasil za še za eno mojstrovino. IQ tovarišiji se je posrečilo uglasiti najnovejši izdelek na ustrezni frekvenci s katero bodo uspešno potešili apetite svojih zvestih privržencev za katere člani skupine točno vejo, kaj zahtevajo od njih. Tisti, ki so slučajno pričakoval kaka posebna presenečenja pa bodo po “Frequency” bolj ali manj ostali pobešenega nosu in si raje zavrteli kakšnega izmed klasičnih Genesis albumov.
Zasedba
Peter Nicholls – vokal
Mike Holmes – kitara
John Jowitt – bas kitara
Andy Edwards – bobni
Mark Westworth – klaviature
Produkcija
Mike Holmes
Seznam skladb
1. Frequency (8:29)
2. Life support (6:28)
3. Stronger than friction (10:32)
4. One fatal mistake (4:54)
5. Ryker skies (9:45)
6. The province (13:43)
7. Closer (8:11)
