Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Freudiana
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 75:32
Ocena: 4.5/5
Leta 1989 sta dva glasbena in producentska veleuma, Alan Parsons in Eric Woolfson, začela ustvarjati glasbo za enajsti album kultne artrockovske skupine The Alan Parsons Project (skrajšano TAPP). »Freudiana« bi moral nadaljevati dolgoletno TAPP konceptualno tradicijo, saj je bil zamišljen kot konceptualni album o življenju in delu slovitega avstrijskega psihoanalitika Sigmunda Freuda, toda, kaj ko sta se Alan in Eric nenadoma sporekla, zato je prišlo do drastične spremembe prvotnih načrtov.
Woolfson, naveličan življenja v senci Alanovega imena, si je nenadoma zaželel ustvariti konceptualno rock opero, ki bi obenem postala njegov prvi solo album, kar je obenem pomenilo konec The Alan Parsons Project zgodbe še preden je bil »Freudiana« dokončan. Alanu ni preostalo drugega, da zdrži do konca snemalnega procesa, vendar pod pogojem, da je »Freudiana« naslov albuma/rock opere in skupnega projekta. Na žalost že pokojni škotski pevec in klaviaturist se je z njim vendarle strinjal, čeprav je kasneje to ambiciozno rock opero o Sigmundu Freudu štel za začetek lastne solo diskografije, medtem ko so nekateri »Freudiana« (napačno) šteli za enajsti The Alan Parsons Project album, kljub temu, da je Alan temu vedno odločno nasprotoval.
Odločitev, da »Freudiana« ne bo izšla pod imenom TAPP je bila hkrati dobra in slaba. Dobra je bila zato, ker se je ta konceptualni projekt navkljub podobni slogovni usmeritvi kot zadnji TAPP album, se pravi »Gaudi« (1987), občutno razlikoval od Alanovih in Ericovih dotedanjih podvigov. Na njem sta namreč prvič uporabila govorjene monologe, ki so povezovali koncept, ženske vokale in elemente svetovne glasbe, da sta še povečala efekt (prog)rockovske opere. Po drugi strani spet ni bil tako zelo drugačen od njunih prejšnjih konceptualnih dosežkov, saj je vseboval kar nekaj stilističnih sorodnosti ter skladb z različnimi pevci, ki so vsebovale hit potencial. Iz tega, komercialnega vidika je bila odločitev za projekt Freudiana in ne nadaljevanje TAPP poti slaba odločitev, obenem pa sta s tem dejanjem razočarala številne privržence, ki so skozi sedemdeseta in osemdeseta zvesto podpirali kultno artrockovsko skupino.
Woolfson se je popolnoma angažiral v koncept o Freudu, saj se je celo odpravil na Dunaj in raziskoval zgodovinske arhive o Freudovem življenju, kjer je celo dobil imena in nazive nekaterih njegovih pacientov, ki so potem postali liki na posameznih »Freudiana« skladbah (Little Hans, Dora, Wolfman, Ratman in sodnik Schreber). Alanova in Ericova spremljevalna ekipa je bila enaka kot na »Gaudi« s škotskim kitaristom Ianom Bairnsonom v glavni vlogi, medtem ko so med pevskimi gosti izstopali Eric Stewart (ex-10cc), Leo Sayer, John Miles in Chris Rainbow (ex-Camel). Glavna pevska vloga pa je seveda pripadla Woolfsonu, ki je svoj vokal prispeval na štirih »Freudiana« skladbah. Parsons je na albumu sodeloval kot producent in dodatni klaviaturist. Za direkcijo posameznih aranžmajev je poskrbel dolgoletni TAPP sodelavec skladatelj, aranžer in dirigent Andrew Powell.
»Freudiana« se v stilu dolgoletne TAPP tradicije odpre z inštrumentalom. »The Nirvana Principle« je bil pravzaprav eden izmed boljših inštrumentalov iz časov, ko je gospod Parsons še sodeloval z Woolfsonom. Elektronske ritmične nianse so prepredene s pompoznimi orkestralnimi aranžmaji med katerimi izstopajo dramatične saksofonske pasaže, kar v navezi ustvarja veličastno otvoritveno vzdušje. Na naslovni skladbi, mogočni power baladi, ki vsebuje nekaj elementov svetovne glasbe, se v glavni pevski vlogi izkaže Woolfson s svojo specifično barvo glasu in melodično-melanholičnim pevskim pristopom. V ozadju ga spremlja vrsta subtilnih sinteitzatorskih tekstur in ‘žalujočih’ kitarskih pasaž, katere lepo vzdržujejo nostalgično atmosfero. V zlatih TAAP časih bi ta odlična power balada, po vsej verjetnosti, postala vsaj manjši radijski hit.
Udarno naravnani »I’m a Mirror«, kjer se ambiciozna rock opera začasno preusmeri na polje melodičnega rocka/AOR-a z vmesnimi orkestralnimi aranžmaji, vsebuje pevski prispevek Lea Sayerja. Slednji se je s svojim energičnim pristopom izvrstno izkazal, medtem Bairnson z naostrenimi kitarskimi pasažami demonstrira, zakaj je od vseh glasbenih sodelavcev najdlje sodeloval z gospodom Parsonsom. Šaljivo, skorajda otroško razpoloženi »Little Hans« z glavnim pevcem Grahamom Dyeom (ex-Scarlet Party), ki je nekakšen vokalni križanec med Johnom Lennonom in Paulom McCartneyem, zveni kot kakšna izgubljena The Beatles skladba. »Dora« je še ena nostalgična power balada z odlično, emocionalno izjemno angažirano Woolfsonovo vokalno predstavo in veličastnim orkestralnim zaledjem s čimer močno spominja na nekatere pretekle TAPP balade.
Na zabavni burleski »Funny You Should Say That« se s komičnimi vokalnimi vložki izkaže britanska a capella skupina The Flying Pickets, ki s tipičnimi angleškimi glasovnimi manierizmi ustvari pristno viktorijansko vzdušje, čeprav bi morala ustvariti vtis Dunaja na prelomu 19. in 20. stoletja. Komične, na trenutke skorajda operetne vokalne linije ustvarjajo terapevtski razgovor med Freudom in enem izmed njegovih travmatiziranih pacientov, medtem ko se v ozadju pretakajo veličastne orkestralne zavese. »You’re On Your Own« je čisti poprockovski dosežek, ki bi v inštrumentalnem in ambientalnem smislu spadal med ‘čistokrvne’ TAPP stvaritve, če na njem ne bi prvič sodelovala ženska v podobi pevke Kiki Dee. Slednja je najbolj znana po svojem uspešnem sodelovanju z Eltonom Johnom.
Balada »Far Away From Home« vsebuje svečane orkestralne aranžmaje, medtem ko se na vokalnih harmonijah vnovič zelo dobro izkaže a capella kolektiv The Flying Pickets. »Let Yourself Go«, kjer bi se vnovič lahko govorilo o ‘polnokrvni’ TAPP skladbi, vsebuje minimalistične bas linije v režiji Laurencea Cottlea ter nostalgične ambientalne zavese, medtem ko Woolfson vnovič odlično opravi svoje pevsko poslanstvo. Vmesni pihalni vložki vse skupaj lepo popestrijo in vnesejo dodatno sapico prefinjenega artizma. »Beyond the Pleasure Principle« je še en izboren inštrumental s pompoznimi orkestralnimi aranžmaji, ki na trenutke zveni kot kakšna pozabljena skladba s TAPP klasičnega albuma »The Turn Of A Friendly Card« (1980).
»The Ring«, kjer se v vlogi glavnega pevca izkaže vselej odlični Eric Stewart, se uvršča med artistične in ambientalne vrhunce »Freudiana«, saj na trenutke zveni kot zelo zanimiv križanec med TAPP in 10cc, se pravi med stilom obeh legendarnih artrockovskih skupin. S svojim melodičnim in perfektno aranžiranim refrenom, medtem ko vmes ne manjka dramatičnih večglasij in zabavnih kitarskih variacij, bi si nedvomno zaslužil hit status. »Sects Therapy« je še ena zabavna viktorijanska burleska, kjer se s svojo teatralno vokalno predstavo izkaže priznani angleški komik Frankie Howerd.
Na ljubezenski baladi »No One Can Love You Better Than Me« blestijo kar štirje različni pevci, Woolfson, Kiki Dee, Marti Webb in Gary Howard, ki se med seboj zelo dobro izmenjujejo in poskrbijo za nekaj fascinantnih vokalnih harmonij, medtem ko se v ozadju pretakajo čudovite orkestralne zavese ob podpori melanholičnih kitarskih variacij. »Don’t Let The Moment Pass« je naslednja ljubezenska balada z bogatim orkestralnim veličastjem, kjer svoj vokalni pečat pusti Marti Webb, poleg Deejeve še ena pevka s čudovito barvo glasu in zavidljivim razponom glasilk. Eric Stewart se kot glavni pevec vrne na odličnem »Upper Me«, ki po ambientu in aranžerski strukturi spominja na zlate TAPP čase. Fantastična Bairnsonova kitarska solaža še poveča naelektreno-romantično vzdušje. Ne le da gre za eno izmed najboljših skladb na »Freudiana«, temveč bi ta ‘prog pop’ dosežek le nekaj let nazaj gotovo prejel hit status.
Inštrumental »Freudiana«, ki vsebuje ponovitev nosilnega motiva z istoimenske vokalne skladbe, je naphan s pompoznimi aranžmaji, kjer se še posebno izkaže gostujoča orkestralna sekcija. »Destiny« je zaznamovan z a capella vokalnimi harmonijami v režiji dolgoletnega sodelavca Chrisa Rainbowa. Zaključna power balada »There But For the Grace of God« se ponaša s skorajda religioznim vzdušjem in briljantno pevsko predstavo v režiji Johna Milesa za katerega je treba povedati, da ima nekoliko sorodno barvo glasu kot Gary Brooker (Procol Harum). Milesov čustveno izboren vokal je podprt s subtilnimi klavirskimi aranžmaji in ženskimi spremljevalnimi harmonijami, kar v kombinaciji album (in njegov koncept) zaključi na najboljši možni način.
Rock opera »Freudiana« je predstavljala izjemno ambiciozen projekt v režiji sanjske naveze Parsons-Woolfson, medtem ko bi se tudi v primerjavi z The Alan Parsons Project diskografijo uvrstila precej visoko. Po eni strani je velika škoda, da sta Alan in Eric zaradi tega projekta v katerega je Woolfson vložil izjemen intelektualni in umetniški trud razdrla legendarni band in se odpravila vsak na lastno samostojno pot. Po drugi strani je bilo jasno, da skupaj več nista mogla sodelovati na dotedanji način, saj so se njuni pogledi na glasbeno prihodnost začeli medsebojno vse bolj razlikovati, medtem ko je Erica začelo vse bolj vleči v teater. Zanimivo, da je »Freudiana«, ki je pomenila konec neke zelo uspešne ere, originalno izšla v dveh verzijah, ‘beli’ in ‘črni’. ‘Bela’ verzija o kateri je govorila ta recenzija je še vedno relativno lahko dostopna na trgu, medtem ko je ‘črna’ verzija izšla v dvojni obliki in je na dodatnem disku vsebovala redke posnetke iz teatralne verzije istoimenske rock opere. Slednja, ‘črna’ verzija »Freudiana«, katero je Woolfson štel za začetek svoje solo poti, je že zdavnaj izven prodaje in med zbiralci velja za veliko rariteto.
Zasedba
Alan Parsons – producent, dodatne klaviature, zvočni inženir
Eric Woolfson – klaviature, glavni vokal na skladbah 2, 5, 9 in 13
Laurie Cottle – bas kitara
Stuart Elliott – bobni, tolkala
Ian Bairnson – kitara
Richard Cottle – sintetizator, saksofon
Leo Sayer – glavni vokal na 3
Graham Dye – glavni vokal na 4
The Flying Pickets – glavni vokali na 6 in 8
Kiki Dee – glavni vokal na 7 in 13
Eric Stewart – glavni vokal na 11 in 15
Frankie Howerd – glavni vokal na 12
Marti Webb – glavni vokal na 13 in 14
Gary Howard – glavni vokal na 13
Chris Rainbow – glavni vokal na 17
John Miles – glavni vokal na 18
Andrew Powell – aranžmaji, dirigent
Produkcija
Alan Parsons
Seznam skladb
1. The Nirvana Principle instrumental (3:45)
2. Freudiana (6:21)
3. I Am A Mirror (4:07)
4. Little Hans (3:15)
5. Dora (3:51)
6. Funny You Should Say That (4:36)
7. You’re On Your Own (3:54)
8. Far Away From Home (3:12)
9. Let Yourself Go (5:26)
10. Beyond The Pleasure Principle instrumental (3:14)
11. The Ring (4:23)
12. Sects Therapy (3:40)
13. No One Can Love You Better Than Me (5:41)
14. Don’t Let The Moment Pass (3:41)
15. Upper Me (5:16)
16. Freudiana instrumental (3:43)
17. Destiny (0:51)
18. There But For The Grace Of God (5:56)
