Izvajalec: Johnson, Jack
Založba: Universal Music Group
Izid: year
Trajanje: 41:24
Ocena: 1/5
Rock mora imeti jajca, mar ne? Pa ne bo vedno držalo, če bi imeli za primer malce spevnega havajskega popa s surferskimi primesmni, predstavnik neerektivnega vala akustičnega mehkobnega sladkobesednega preskakovanja meje med akustičnim tekstopistvom, vonjem po plaži, surfanju ter hibridom, ki ni popolnoma pop, ker plesnega vzdušja tu pač ni preveč, manjka pa tudi žmohta, da bi si drznili Jacka Johnsona prištevati med prave klene rockerje, oblečene v usnje ter ozaljšane z zamaščenimi lasmi. Dekadence pri 38-letniku, ki bi ga sleherna mama svojim neporočenim in samskim hčeram privoščila za moža brez slehernega pomisleka, ni, temu primeren pa je tudi album From Here To Now To You, ki je nadaljevanje lahkotnega neobremenjenega toka misli in spevnosti pete plošče To The Sea. Konstanta ostaja sladka in benigna, sanjava akustika, pop pa polzi iz domala sleherne pore tega albuma, ki hoče ugajati na prvo žogo, prvi posluh, na prvi refren in akord. In nato izveste celo, morda kje preberete ali pa vam kdo celo prišepne, da je bil fant nekoč celo punker. Tega, prisežem, ni zaznati niti na enem samem mestu …
Pa pustimo prehitre ocene ob strani in preidimo h glasbeni esenci. Peresno lahki rock je zasičen s trenutnimi prebliski navdiha, melodični koktejl mehkega Johnsonovega tenorja, baritona, akustičnih kitar, ki ne pridejo dlje od nežnega ubiranja, romantika pa je ravno pravšnja za prižiganje svečk, morsko ploščo, lahkotno pijačko in žvrgolenje standardnih snubitvenih fraz. Lahkotnost in nizkokaloričnost je garantirana, glavobola pa po tem vse prej kot ekscesnem dejanju v glasbeni zgodovini ne bo. Za glavobol bi moralo biti v celoti malce več poglobljenosti, intelektualnega kompliciranja, ki ga je denimo zmožen ponuditi kakšen Bruce Cockburn, definitivno Dylan, pa kakšna izjemna Tracy Chapman, Jack pa je … Jack pač … V mehurčku utopičnega sladkobnega koketiranja z neresničnim svetom plitvih odnosov z nežnim spolom. I Got You je žvižgajoči uvod, ki s svojo preproščino in sanjavo melanholijo vnese v dom malce sentimentalnega etosa, kar je bilo slišati pri Johnsonu že na albumih In Between Dreams ali On And On. Če je Eddie Vedder s svojo ljubeznijo do surfa zmogel malce sentimentalnosti na možat, raskavi način, je Jack precej previden in frigidno benigen. Jack raje pomiva posodo, da se svoji dragi ne zameri. Washing The Dishes je prav pripoved o tem, ob polzenju dvojca kitar, basa in preprostih bobnov pa si ga brez težav predstavljate v predpasniku in s krpo v rokah, dekle pa za mizo diktira, da je na krožnikih še videti madeže na posodju. Jajca v mošnjo, dec! Cojones pa so veselo v trebušni votlini tudi vnaprej … Je pa jekleno trmast pri tem, da ostaja glavni akordični nabor enak, vse skladbe pa, verjeli ali ne, podobne. Malce presenečenja sem si obetal od skladbe Shot Reverse Shot, ki je poskočna skladbica, po slide kitari na uvodu pa se zgodba nadaljuje. Relaksiranje na plaži, malce pina colade in velikih dežničkov v rožnati marinadi otročjega plozanja o povsem vsakdanjih zadevah, a v podkožje svojega razmišljanja in odnosa do sveta nas Johnson ne pusti. Jack je površinski, a je vsaj zadovoljen s svojim stičiščem univerzalnih koordinat prostora, časa, sončnih smernic optimizma ter brezskrbne breztežnosti neobremenjenega polnjenja prostora s svetlimi pastelami zvoka, ki ni namenjen kontemplaciji in meditiranju. Glasba iz ozadja kakšne lahkotne nanizanke o poletni romanci, peščenih plažah in kičastih sončnih zahodih. Tape Deck je eden bolj potentnih trenutkov plošče, ki pa ne postane punkerski izstrelek testosterona, temveč folk pripoved o tem, kako se Johnsonov prvi bend odloči igrati punk, izpadejo akustični pop folk, bobnar pa ugotovi, da mu kitara leži bolj od open in palčk, kar pa skladba dejansko ponudi, je popoln vpogled v genezo benda, iskanje placa, preigravanje skladb pa postane tu izgovor, da se najde kakšen špil, na katerem lahko popije glasbeni nesojeni zvezdnik kakšno zastonj pivo in osvoji kakšno naivno dečvo. Presežkov glede kakšne globlje filozofije tu torej ni.
Skladba Don’t Believe A Thing I Say se prikrade v celoto kot dejansko kvalitetno spletena senzualija, le besedila, prosim, ne poslušat. Spevni dvojec polzečih sanjavih kitar se tu izkaže z odtenkom bolj polzeče, skoraj Eagles-floydovske akustične polstenosti, le da je tu več repetitivnosti in neke nadgradnje na koncu ni. As I Was Saying je skladba, ki vas za hip spomni na napev skladbe Mlinar na Muri od nam domorodnih Chateau ali v izvirniku Boat On The River od Styx, po obetavnem uvodu pa se mediokriteta nepretresljivega predvidljivo nadaljuje dalje. You Remind Me Of You ostaja takisto tam, bolj glasbeno poln pa je komad Radiate, ki pokaže Johnsonov kolektiv v malce bolj ojačanem akustičnem funky groove vzdušju, še vedno pa se fantje ne otresejo vonja terase in ujetosti v klasične tri akorde. Melanholični Ones And Zeros je tu obliž na dušo, ki pa ni popolnoma pozdravljena niti po skladbi Change, na kateri svoj mehkobni izjemni pečat poskusi pustiti tudi izjemni Ben Harper, a brez opaznega odmika od, sam sumim tako, Johnsonovega nenarejenega optimizma, ki je prav boleč. Home s svojo ukulele kombinacijo ubiranja na harmonike, akustične kitare, zadržano potrkavanje bobnov ter božanje basa ne more (in v imenu rdeče niti verjetno niti ne sme) dodati nič takšnega, po čemer bi se vam lahko na koncu spahovalo ob čem bolj konkretnem.
Johnsonova formula je koherentna, ne pa ravno v sozvočju z resonantnim donenjem realnosti in univerzuma, ki zahteva malce nezadete treznosti in odločnosti. Je pa dom tam, kjer je človekovo srce in Johnosonov kot špricer hladni poletnim dnem primerni pop odraža dušo Havajev, verjamem. Jack je pač vesel in neobremenjen človek, ki zagrenjenosti očitno ne pozna, to pa mu tudi iz vsega srca privoščim. Ne smete sovražiti nekogar zato, ker je pač vesel, je pa res, da je veliko dobre, boljše in predvsem bolj potentne glasbe nastalo v imenu stiske, mentalnega razodetja ali zavoljo zenovskega vpliva kakšnih prepovedanih substanc. Jack se je temu odpovedal in vozi svoj tramvaj lahkotnih napevov varno v drugi prestavi. Ta Johnson, katerega boste deležni tukaj, rockerskega odklopa ne dopušča in ne nudi. Za slednje se boste morali obrniti raje na nekega drugega Johnosona, ki sliši na ime Brian, a je to povsem drug film, povsem druga zgodba in predvsem drug diapazon zvočno sladkih decibelnih zvokov, ki pa z Jackom nimajo skupnega popolnoma nič!
Zasedba
Jack Johnson – vokal, kitara, ukulele, dobro in tolkala
Adam Topol – bobni, tolkala
Merlo Podlewski – bas, klavir, kitara, vibrafon
Zach Gill – klavir, wurlitzer, vibrafon, glockenspiel, harmonika, melodica, vokal, bas kalimba
Ben Harper – vokal, wisenborn slide kitara
Produkcija
Mario Caldato Jr.
Seznam skladb
1. I Got You
2. Washing Dishes
3. Shot Revserse Shot
4. Never Fade
5. Tape Deck
6. Don’t Believe A Thing I Say
7. As I Was Saying
8. You Remind Me Of You
9. Radiate
10. Ones And Zeros
11. Change (feat. Ben Harper)
12. Home
