Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Running Wild
Založba: Noise Records
Izid: year
Ocena: 3/5
Prvenec nemških težko metalskih legend, “Gates To Purgatory”, le v maločem nakazuje na to, da bo iz obskurnega banda nekoč nastala velika in pomembna skupina, katera bo najbolj zaslovela po odkritju pojma ‘piratski metal’. Hamburški četverec pod vodstvom karizmatičnega pevca in kitarista Rock’n Rolfa (pravo ime Rolf Kasparek) je že v zgodnji fazi dolge in uspešne kariere prisegal na klasični, tevtonsko zasnovani heavy metal, utemeljen na dualnih kitarskih harmonijah, agresivnih rifih in marširajočih ritmih bobnarjeve dvojne bas stopalke. Nekateri so tovrsten slog v tistem času označevali tudi kot speed metal, ki pa se je vseeno bistveno razlikoval od kasnejše ameriške različice z območja Floride.
Ob pevcu, kitaristu in poglavarju skupine Rock’n Rolfu je v originalni postavi kitaro drgnil tudi enigmatični Preacher (pravo ime Gerald Warnecke), kateri je kasneje, po slovesu od Running Wild, postal pridigar tudi v dobesednem pomenu (protestantski vikar), kar se za člana skupine, ki je bila celotno kariero znana po ostri antiklerikalni in antipolitični filozofiji, sliši naravnost šokantno. Ob tem je potrebno omeniti, da so bila skorajda vsa besedila na “Gates To Purgatory” obarvana s tematikami, ki se po navadi povezujejo z black metalom, zato so jih nekateri tedaj označevali za sataniste, čeprav to nikoli ni bilo res. Resnica je bila precej bližje temu, da so pred odkritjem piratskega poslanstva svoj anitklerikalizem in antikonformizem do vladajočih institucij izražali na precej radikalen in tedanjim, nad metalom navdušujočimi se množicami še najbolj razumljiv način.
Kljub nekaterim solidnim stvaritvam na čelu z zaključno klasiko “Prisoner of Our Time”, celoten album kronično trpi za slabo produkcijo, kar posameznim stvaritvam daje rahlo zamolkel zvok, kot da bi bile posnete v kakšni vaški kotlovnici, medtem ko se na vsakem koraku občuti, da je band v tej fazi kariere še iskal svoj prepoznaven zvok. Resnici na ljubo pa so bili prepoznavni zvočni temelji, ki so zaznamovali bodoče Running Wild dosežke položeni že tukaj: Kasparekov sarkastično-krmežljavi vokal, ki je že tedaj spominjal na od groga prehlajenega pirata, melodično sosledje priostrenih rifov ter kotaleči se ritmi. Lep primerek takega sloga je že uvodni “Victim of States Power”, prvi single v njihovi karierii, kateri ima tipičen tevtonsko metalski pečat in če ne bi bilo zraven Rolfovega prepoznavnega vokala bi se jo lahko mirno pripisalo zvokovno sorodnim skupinam kot npr. Grave Digger ali Rage (tedaj še Avenger).
“Black Demon” izpostavi prirejen smisel članov banda za kreiranje melodičnih refrenov, ki bodo odlikovali tudi prihodnje, precej bolj dovršene piratske anteme. “Preacher”, navdahnjen po prej omenjenem Rolfovem kitarskem soborcu, je zaznamovan s počasnim, kotalečim se ritmom, razdraženimi rifi ter black metalskim besedilom o demonih, kar se, kot že omenjeno, ponavlja na večini stvaritev na albumu. “Soldiers of Hell” bi bil sila dolgočasen dosežek, če ne bi v nadaljevanju sledil prebrisan, epsko obarvan razvoj tercetnih kitarskih harmonij s katerimi Running Wild vendarle dokažejo, da se je v njih že tedaj skrival velik potencial. Ritmično skrajno naviti “Diabolic Force” z izjemo neobičajno vreščečih spremljevalnih vokalov v ozadju po ničemer drugem posebno ne izstopa. “Adrian SOS”, poimenovan po demonu Adrianu, maskoti skupine, je zaznamovan predvsem z brutalnimi bobnarskimi krošeji v režiji Wolfganga ‘Hascheja’ Hagemanna, kateri je po koncu glasbene poti postal kuhar, medtem ko Rolf v svojih pevskih poskusih, da bi izpadel strašljivo izpade kvečjemu smešno, kar je vseeno plus. Verjetno ni naključje, da sta “Genghis Khan” ter uporniški antem “Prisoner of Our Time” daleč najboljši stvaritvi na “Gates To Purgatory”. Nekaj k temu gotovo pripomore to, da sta poleg epskega refrena namesto z demonoslovjem in ostalo black metalsko šaro v besedilih prežeti s historičnimi tematikami, ki bodo kasneje zaznamovale njihove najboljše piratsko metalske dosežke.
“Gates To Purgatory” je bil v končni fazi relativno skromen, a vendarle spodoben začetek dolge in uspešne piratsko-metalske kariere, čeprav je imela Rolfova tovarišija, ki je v tej fazi raje držala hudičeve roge kot pa leseno nogo starega dobrega Long John Silverja, še vedno zahtevno nalogo, da nekako zakrpa krizo identitete. Na srečo so imeli v karizmatičnem Kaspareku, bodočemu kapitanu/diktatorju in še danes edinemu originalnemu članku skupine, osebnost, ki je točno vedela kaj hoče, jih kasneje neštetokrat potegnila iz blata ter konec osemdesetih popeljala proti metalskim zvezdam.