Giles, Giles & Fripp: The Cheerful Insanity Of Giles, Giles & Fripp

0 13

Založba: Eclectic Records
Datum izida: 1968
Produkcija: Wayne Bickerton
Dolžina albuma: 59:28
Zvrst: Proto-Progressive Rock/Psychadelic Rock/Avant-Garde
Ocena: 7.5/10


Če so bili Topalovići najbolj nenavadna pogrebniška družba v bivši Jugi in je daljni Lakijev bratranec Paul Bearer s svojo žaro vsekakor izstopal v profesionalnem “športu”, so bili v glasbenem svetu ali natančneje v britanski psihadelični rock sceni iz konca 60-ih to zagotovo trije burkeži z imenom Giles, Giles & Fripp. Trio z imenom, ki bi bil bolj primeren za naslov kakega pogrebnega zavoda ali v najboljšem primeru odvetniški urad so, verjeli ali ne, kljub temu tvorili eni izmed najboljših glasbenikov tedanje britanske psihadelične/pop rock scene, ki do ustanovitve banda pravzaprav sploh niso bili rock glasbeniki v pravem pomenu besede saj so bili veliko bolj domači v klasični glasbi in jazzu.

Korenine tega kratkotrajnega in komercialno popolnoma neuspešnega projekta (mislim, da se temu res ne gre čuditi) sodijo v srečanju dveh bratov Giles, Petra na vokalu in basu ter Michaela na bobnih, ter kitarista Roberta Frippa, ki je do tedaj kot priložnostni glasbenik občasno nastopal z raznimi lokalnimi jazzovskimi skupinami ter z bandom The League of Gentlemen. Verjeli ali ne toda iz te druščine nenavadnih džentlemanov so nastale progresivno rockovske legende King Crimson. In ravno to je tisto kar dela ta album, katerega je precej težko dobiti, tako zanimivega za vse ljubitelje omenjene skupine in raziskovalcev korenin progresivnega rocka. Čeprav tale psihadelični izdelek (ali, če vam je ljubše proto-progovski) daje komajda slutiti, da bodo iz tega kdaj nastali King Crimson in je na njem kaj malo tistega, kar bi že lahko razglasil za progresivni rock, gre za nadvse zanimiv dokument svoje ere, ki ga odlikuje pristen britanski črni humor ter dve deli, ki dajeta vsaj slutiti o prihodnosti. Dvomim pa, da bodo, razen kakšnih fanatičnih oboževalcev Pink Floyd klasike “The Piper At the Gates of Dawn”, Monty Pythona in vsega kar diši po zlati dobi psihadelike, v njem našli kako posebno razodetje. Zanimivo je, da je bila večina kompozicij na “The Cheerful Insanity…” ustvarjena v časovnem razmaku od leta 1965 do 1968. To se tudi opazi na precejšnji zvokovni raznolikosti nekaterih del. Medtem, ko po večini prevladuje psihadelični pop z občasnimi orkestralnimi aranžmaji in pod opaznim vplivom Beatlov, je ponekod zaznati tudi elemente folka, jazza in celo avantgarde z več kot očitnim vplivom Franka Zappe.

Ena od značilnosti albuma je to, da je razdeljen na dva dela, kjer posamezne skladbe med seboj povezujejo odštekane Frippove naracije Prvi del povezuje kvazi-konceptualna burleska “Saga Of Rodney Toady”, ki govori o neki grdi in debeli zgubi, kateremu so se vsi posmehovali. Patetični Rodney (ne morem si kaj, da se ne bi spomnil na tistega Rodneya iz nanizanke “Samo bedaki in konji”, čeprav sta popolnoma različna) se na koncu raje kot, da bi si izbral debelo in grdo babetino, ki mu jo je priporočila prav tako debela in grda mama, odloči na skrivaj listati revijo z “umazanimi” slikami. Medtem drugi del povezuje “Just George” (z namerno uporabo cockneyevskega naglasa), še en disfunkcionalni lik, ki seva inteligenco primerljivo s predsednikom “malim grmom”. Obe zgodbi odsevata tipičen britanski črni humor, katerega je kasneje s častnimi izjemami precej primanjkovalo večini progresivno rockovskih skupin. Fripp ga je nekaj uspel ohraniti tudi pri King Crimson (Cat Food, Happy Family) medtem, ko so od bolj znanih imeli svoje trenutke tudi Genesis (Harrold the Barrel, Willow Farm) in ELP s svojimi “honky tonk” burleskami.

Vplivi Beatlov, edine rock skupine za katero Fripp priznava, da je vplivala na njegovo glasbo, so ves čas več kot očitni medtem, ko s cirkuškimi avantgardnimi motivi, ki bi se lahko nahajali v kakem Bennyu Hillu, bolj spominjajo na kultivirano različico Zappovih Mothers Of Invention. Občuten je tudi priokus Barrettovih Pink Floydov, čeprav je to po mojem zgolj naključno. Da bodo iz tega skupka popa, psihadelike in folka kdaj nastali King Crimson si ne bi bilo mogoče zamisliti niti v najbolj norih sanjah zato se nikar ne trudite z iskanjem del, kjer se čuti, da bo kasneje nastalo nekaj “velikega”, ker boste razočarani. “North Meadows” in “Newly-weeds”, kjer Fripp že demonstrira nekaj svojih prepoznavnih jazzovskih kitarskih linij, slišati pa je celo že nekaj melotrona, sta tipična predstavnika psihadeličnega folka, precej v stilu tega kar so na svojem prvencu počeli Pink Floyd, le da na opazno nižji artistični ravni. Na “One In a Million”, tipičnem britanskem psihadeličnem popu, se vidi, da gre za zvokovno najstarejše delo na albumu. Zanimivo, barva Petrovega vokala tu občasno v refrenu potegne na njegovega naslednika Grega Lakea. “Call Tomorrow” je še ena psihadelična sanjarija z orglami in klavirjem, ki nekaj svojega zvoka gotovo dolguje tudi The Moody Blues. Sledi nekaj precej povprečnih del. “Digging My Lawn” je skoraj psihadelični kliše, nekaj kar so takrat že nekaj časa počeli Beatli. “Little Children” s simfoničnimi aranžmaji in ženskimi spremljevalnimi vokali v izvedbi tria The Breakaways pa je še ena popolna psiho/pop 60-a nostalgija.

Stvari se prvič nekoliko zapletejo na “The Cruckster”, ki je pristen primer avantgarde, kjer Fripp prvič demonstrira svojo željo po improviziranju medtem, ko Peter vmes recitira nekaj precej bizarnega. Nekatere stvaritve so imele kljub precejšnji neoriginalnosti dober komercialni potencial, edini problem je bil po mojem v tem, da so se morda kakšno leto prepozno pojavile. Folk rocker “Thursday Morning”, katerega odlikuje lepa melodija na Frippovi akustični kitari, subtilni simfonični aranžmaji in romantične vokalne harmonije bi bil z večjo publiciteto in z drugačnim imidžem in imenom skupine lahko v tistih časih celo hit. “How Do They Know” je psihadelični pop v vsem svojem veličastju, ki neverjetno vleče na Sgt. Pepper era Beatle. Še Petrov vokal v refrenu precej vleče na Lennonovega.

“Elephants” (Fripp je od nekdaj oboževal slone, ti bodo dobili svojo mesto tudi v enem izmed kasnejših del King Crimson) je zabavna avantgardna burleska z elementi absurda in folka, ki zaradi čudaškega motiva, ki ga tvorita kitara in trombonom, daje delen odgovor, kako bi v 60-ih lahko potekalo srečanje med Zappo (vokal, absurdno besedilo, groteskni pihalni aranžmaji) in Frippom. “The Sun Is Shining” je še en zelo povprečen, stereotipičen pop štikl na klavirju, pihalnimi aranžmaji in ženskimi spremljevalnimi vokali, ki je prej, ko ne parodija. Na koncu albuma se pa nahajata tudi oba najboljša trenutka, ki ponudita vsaj majhen kanček tistega kar bo nekoč sledilo. Izvrsten klasični inštrumental “Suite No. 1”, da uvid v Frippov kitarski genij in vpogled v njegovo prihodnost. V prvem delu lahko uživamo v Bobovem hitroprstem igranju ob spremljavi klavirja (v ozadju se sliši tudi nekaj melotrona) nakar ga zanese v popolnoma flamenko/jazz vode. Tu se vidi osnova in od kje je mojster kasneje širil svoj vpliv na prihodnje projekte ter svoje glasbene učence kot denimo The League Of Crafty Guitarists ter iz njih izhajajoči California Guitar Trio. Zaključni “Erudite Eyes” z elementi folka in jazza je še eno izmed izstopajočih del, ki je od vseh še najbližje nekemu zametku King Crimson. V prvem delu melodija celo rahlo vleče na tisto, kar so v svojih začetkih počeli Caravan vse do trenutka, ko Frippova kitara ne prevzame pobudo in povede delo v atmosferično jazzovsko improvizacijo, kjer blestita skupaj s Petrom na basu. Slednji tu pokaže zakaj je bil kasneje dovolj dober tudi za King Crimson. Slednje delo bo Michael v spremenjeni različici uporabil tudi za svoj projekt “McDonald And Giles” (1970), ki ga je izdal po odhodu iz King Crimson.

Na CD izdaji iz leta 1992 se nahajata tudi dve omembi vredni zadevi. “She Is Loaded” ni nič pretresljivega, precej Beatlovski psiho/pop medtem, ko je “Under The Sky”, ki je v spremenjeni verziji je našel svojo pot tudi na “Still”, prvi in zaenkrat edini solo album Petra Sinfielda, originalnega King Crimson tekstopisca, ki je tudi napisal njeno besedilo, precej bolj opazna stvaritev. Ta psihadelični folk rocker se ponaša z lepimi simfoničnimi aranžmaji, dobro vokalno melodijo, uporabo melotrona in flavte medtem, ko Fripp tke nežne pasaže na akustični kitari. Če bi izšel na rednem delu albuma bi bil gotovo najboljše delo na njem.

“The Cheerful Insanity” je v prvi vrsti zgodovinski dokument, ki bo najbolj zanimiv za vse ljubitelje King Crimson in zgodnjih izvorov progresivnega rocka medtem, ko dvomim, da bo naletel na kakšne slavospeve celo pri največjih oboževalcih britanskega psihadeličnega rocka. Če ne drugega so Giles, Giles & Fripp, kljub precejšnjemu pomanjkanju originalnosti (in s tem prepoznavnosti), pustili svoj pečat s simpatičnim črnim humorjem, ponekod pa so tudi že pokazali, da je bilo na njih vsekakor nekaj posebnega in nepredvidljivega, kar je naslednje leto z izidom znamenitega škrlatnega obraza privedlo do nove glasbene revolucije znotraj rock glasbe. Neizbežni razpad skupine, katere ni nihče jemal resno (kar je bil seveda tudi njihov namen), čeprav je bila glavni vzrok slaba promocija, je naznanil Petrov odhod. Fripp in Michael sta kasneje uspela najti nove moči v pevki Judy Dyble (ex-Fairport Convention) in multi-inštrumentalistu Ianu McDonaldu. Potem, ko se je na obzorju že obetala nova britanska folk rock velesila, je Dyblova po nekaj demo posnetkih (med njimi je bil tudi “I Talk To the Wind”, ki je kasneje v dodelani različici našel svojo pot na King Crimson prvenec) odšla. Skupini sta se pridružila še pevec/basist/kitarist Greg Lake in tekstopisec/odrski tehnik/roadie Peter Sinfield in King Crimson so bili rojeni.

Kakšno usodo pa je po tem dogodku vzela nesmrtna trojica veselih pogrebnikov? Peter Giles je še nekaj časa ostal v kontaktu s svojima nekdanjima kameradoma in celo sprejel vlogo basista na drugem King Crimson albumu “In the Wake Of Poseidon” (1970). Potem vrsto let ni bilo nič znanega o njem dokler z nekdanjimi člani King Crimson ni ustanovil 21st Century Schizoid Band, skupino, ki igra zgodnja dela King Crimson. Michael, je zahvaljujoč svoji nizki publiciteti za vedno ostal eden najbolj prezrtih bobnarjev v zgodovini rock glasbe, katerega je Stewart Coppeland (The Police) nekoč omenil za enega izmed svojih vzorov. Po odhodu iz King Crimson leta 1969 je kot priložnostni glasbenik sodeloval še na “In The Wake Of Poseidon” nakar sta z McDonaldom izdala kratkotrajen projekt McDonald and Giles (1970). Istega leta je izdal tudi svoj prvi solo album “Progress”, ki je izšel šele v 90-ih. Nato je kot priložnostni glasbenik sodeloval z različnimi imeni, med njimi tudi s kitaristom Anthonyem Phillipsom (ex-Genesis). V novem stoletju se je za kratek čas pridružil Petru pri 21st Century Schizoid Band ter nato svoj stol prepustil preminulemu Ianu Wallaceu. Fripp je, kot ve že vsakdo, ki zadnjih par desetletij ni prebil pod ledom, postal nesporni šef King Crimson in se iz šegavega Boba, osrednjega komedijanta skupine, prelevil v enega izmed najbolj strah zbujajočih, a izjemno učinkovitih diktatorjev glasbenega sveta.

Avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
The Saga of Rodney Toady
1. North Meadow (2:29)
2. Newly-Weds (2:07)
3. One in a Million (2:25)
4. Call Tomorrow (2:31)
5. Digging My Lawn (1:50)
6. Little Children (2:48)
7. The Crukster (1:35)
8. Thursday Morning (2:50)
Just George
9. How Do They Know (2:14)
10. Elephant Song (3:15)
11. The Sun Is Shining (3:06)
12. Suite No. 1 (5:33)
13. Erudite Eyes (5:05)
Bonus skladbe na CD izdaji iz leta 1992:
14. She Is Loaded (3:11)
15. Under the Sky (4:01)
16. One in a Million (mono single) (2:25)
17. Newly-Weds (mono single) (2:44)
18. Thursday Morning (mono single) (2:57)
19. Thursday Morning (stereo single) (2:57)

Zasedba:
Robert Fripp – kitara
Peter Giles – vokal, bas kitara
Michael Giles – bobni

GOSTUJOČI GLASBENIKI:
R. Cohen, W. Reid, K. Isaacs, G. Salisbury, B. Pecker & G. Fields – violina
J. Coulling & R. Patten – viola
Nicky Hopkins & Mike Hill – klaviature
C. Tunnell & A. Ford – čelo
C. Hardie & T. Barker – trombon
The Breakaways – spremljevalni vokal


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki