Gorilla Mask in Sketchbook Quartet – vihravi dialog jazza in rocka (2020)

0 1,223

“Navkljub dejstvu, da mora biti trio vseskozi čvrsto pri stvari, dražijo Gorilla Mask poslušalca vseskozi s šok elementom »pričakuj nepričakovano«. Skupina kolobari premeteno med mirnimi, skorajda subtilnimi pasažami, potem pa nenadno eruptira v zvočno podivjani galop, širnih in sebi lastnih dimenzij v nizanju voluminoznih prostranstev jazzrockovske fuzije.”

Lokacija: Cerkno / Gabrijel / Slovenija
Datum: sobota, 29.02.2020


Še en koncert v sklopu letošnje že 25. jubilejne izdaje festivala Keltika, kot drugod kot v baru Gabrijel v Cerknem. Še en postanek dveh jazzovskih skupin in sicer dunajskih jazzovskih modernih minimalistov, ki jih štejejo v vode post jazz retorike imenovane Sketchbook Quartet in berlinskih jazzrockovskiih fuzionistov Gorilla Mask. Obetal se je šus. Na odru Gabrijela smo se tako iz oči v oči znova srečali z električno kitaro in električno bas kitaro.

Vsled velike popularnosti, ki jo v teh dneh dosega koronavirus, so obiskovalci na vstopni točki v bar nujno prestali testiranje preden so lahko nadaljevali pot v notranjost lokala. Avstrijski hruškovec, v katerem je vladal avstrijski red, je bil sicer obvezno sladkan, vseeno pa so si obiskovalci z alkoholnim likvorjem diskutabilne kvalitete, tega večera uspeli okrepiti imunski sistem. V Gabrijel je med drugim prispel tudi “slovenski cvetober” prvih petih žrtev koronavirusa v Evropi, ki si 26.02.20120 v beneškem kraju Montebelluno niso mogli ogledati koncerta zasedbe The Aristocrasts. Ta je bil zaradi razmaha virusa, pač odpovedan.

Andi Tausch (kitara), Leonhard Skorupa (saksofon, klarinet, vzorčenje), Daniel Moser (bas klarinet) in Konstantin Kräutler (bobni), združeni v Sketchbook Quartet, so silno prijazna in prikupna glasbena mešanica, ki ji poveljuje nekakšen format lucidno zabavljaškega obešenjaštva kabaretnega jazza. Motivska jedrnatost je otipljiva in jasna in v avstrijski skupini vlada red, kar se tega tiče. Red mora biti, ko govorimo o naših severnih sosedih. Freejazzovskih ekscesov in avantgardno čudaških pobegov ni. Vse je na svojem mestu, še najbolj pa izredna ubranost in usklajenost tega silno šegavega kvarteta.   Bend ima zunaj dva albuma »Ottos Mops« in »When Was the Last Time Vol I.« (tretji je v nastajanju, predstavili  so tudi že nov material). Razvijajo pečatno vibracijo, ki pritegne in niza vseskozi konkretne motive. Te si fantje podajajo na relaciji pihala – električna kitara, ali pa preprosto preidejo na občo zabavo tako, da si sprva ustvarijo prostor v zavetju ponavljajočega se motiva, v njem pa si izmenjujejo krajše solistične pobege, zlasti na relaciji me saksofonom in kitaro, kar pa nikdar ne nadvlada elementa kompaktne formatiranosti, ki ga kvartet pridno vzdržuje v svojih kompozicijah. Bas klarinet se je še enkrat več izkazal kot silno zanimiv instrument, saj je na eni strani kreirakl silno zabaven in zanimiv harmonični kontrast s saksofonom, na drugi strani pa jedrnato polnil prostor zvočne slike. Vskoki na električni kitari dodajajo skupini domet, ki bi lahko povlekel ne le v sfere jazzrockovske fuzije, pač pa celo v nedrja progresivnega rocka. Navdušujoč nastop. V vsem. Bend, ki je vreden vse pozornosti. Bend, ki je lahko zanimiv tako za manj zahtevne poslušalce, kot tudi za tiste, ki iščete glasbeno neobičajnost

Pa je spregovorila tudi gorila…. Na odru so v nadaljevanju stali torej trije glasbeniki imenovani Gorilla Mask. Dejansko. Ni daleč tale dobra primerjava, da naviješ zvok, ga tudi elektrificiraš, zlasti konkretiziraš kvinte na električnem basu, ali pa preprosto naviješ basovsko nogo do  rušilno rožljavih frekvenc, vpneš jazzovski vrtiljak improvizacij na bariton saksofonu in alt saksofonu ter prideš do nekakšnega presečišča Johna Coltranea s Cream, rock’n’roll drvežem ali punkovsko energijo, kjer bi se v njenem varnem zavetju dobro počutili celo ljubitelji Motörhead.  Skupino vodi saksofonist Peter Van Huffel, sicer Kanadčan, ki pa živi  v Berlinu. Družbo mu delata še električni basist Roland Fidezius ter bobnar Rudi Fischerlehner. Bend je predstavljal svoj zadnji, četrti in v lanskem novembru izdani album »Brain Drain«. Pravzaprav je na koncertu izvedel v živo skoraj celoten album. Z dodatkom vred. Zvrstile so se Caught in a Helicopter Blade, Forgive me, Mother, AVALANCHE!!!, Brain Drain, Drum Song, Barracuda, Rampage in v dodatku Hoster. Bend je razvijal briljantno zvočno goščo, večkrat pri tem uporabljal dodatne efekte, predvsem pa je temeljila predstava na silnem ritmičnem drive-u, ki je vseskozi prilival olja na ogenj in držal publiko čvrsto na preži. Zaznavanje karizmatične trojice je briljantno. Ogromno je prostora za implantacijo improvizacijskih vložkov, kjer dajeta bas in saksofon zdaj prostor bobnom, spet se že naslednjem trenutku prosto razmahne saksofon. Navkljub dejstvu, da mora biti trio vseskozi čvrsto pri stvari, dražijo Gorilla Mask poslušalca vseskozi s šok elementom »pričakuj nepričakovano«.  Skupina kolobari premeteno med mirnimi, skorajda subtilnimi pasažami, potem pa nenadno eruptira v zvočno podivjani galop, širnih in sebi lastnih dimenzij v nizanju voluminoznih prostranstev jazzrockovske fuzije. Poveljujočo vlogo nosijo seveda pihala, zlasti je prodorno nizanje motivov, ki jim poveljuje bariton saksofon. Ob tem pa nosi bend tudi jasno izdelano noto svobodoljubnih izzivov prostosučne eksperimentalne kinetike, ki meri v polja freejazovskih ekscesov. Torej fragmentiranja. A se že v naslednjem hipu zavihti na nivo otipljivo formatiranih struktur. Moderna fuzija jazza in rocka, izvedena z izjemno zavzeto čutnostjo in v žaru fenomenalne kemije medsebojnega zaznavanja trojice. Izvedba polna kipečih strasti, genialnih zasukov v atmosferi in nizanju všečnega občutka spontanosti. Bend s samoniklim značajem in bend, ki dostavi na odru odlično energetsko izkušnjo. Nasploh, če vam je všeč surova rokovska energija, pretkano zabeljena z jazzovskim čudaštvom, ki se ne ogne niti blagemu koketiranju z avantgardnostjo. Gorilla Mask so s svojo samoraslo samoniklostjo dostavili odličen koncert v baru Gabrijel. Odlično »ogrevanje« za prihajajoči Jazz Cerkno festival.

Večera še ni bilo konec. Trojica glasbenikov je sevala izredno vedro razpoloženje. Po koncertu so se zgrnili vsi trije glasbeniki za šank, se družili z obiskovalci in se spoznavali z usekanimi ritmi in melodijami, za katere je skrbel  neuničljivi »DJ Skin«, ki je po koncertu zagotovil v Gabrijelu pravo malo šolo izobraževanja z glasbo skupine The Aristocrats, večer pa se je tako naglo prevesil v buren »after show party«, ki mu ni bilo konca do jutranjih ur!    

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki