Izvajalec: Simple Minds
Založba: Universal Music Group
Izid: year
Ocena: 5/5
Hja. Ko takole leta tečejo, praktično molče in nezavedno mimo nas, se seveda skupine, ki se pojavljajo na odru komercialnega uspeha in medijskega pompa menjajo kot jesensko listje na drevesih. Bila so tudi osemdeseta in v tistem času so se izstrelili v ta prostor tudi Simple Minds, kot pomembni predstavniki post punkerskega gibanja novega vala, ki je z lastno prepoznavnim artizmom, pop rocku vrnil inteligenco in smisel ter na prefinjen način umiril virozo imenovano punk, ki je do takrat trženju dobre glasbe naredil tako ali tako preveč trajne in nepovratne škode.
Če se ozremo nazaj danes v osemdeseta je bilo mogoče kvaliteto tržiti precej lažje, kot danes. Le kvaliteta pa je tista, ki naredi tvoje ime in tvoj opus brezčasen. In Simple Minds so del te lepe plati v obrti rock glasbe! Ti lahko zaslužiš gomilo denarja. Ni problema. A, če ni kvalitete lastno prepoznavnega artizma, se te čez 10. let ne bo spominjal prav nihče. Pravi domet umetnika pa naj bi bilo iskanje veličine dometa brezčasnosti svojih stvaritev. Pravih umetnikov v rocku pa je danes v mladi generaciji čedalje manj.
Že album vrnitve izdan v letu 2005 in naslovljen z “Black & White 0505050” je prinesel veliko razlogov za veselje. Simple Minds, ki so se za ta album zbrali v originalni postavi Jim Kerr (vokal), Charlie Burchill (kitara), Mark Taylor (klaviature), Eddy Duffy (bas kitara) in Mel Gaynor (bobni), nadaljujejo na “Grafitti Soul” zgodbo s prejšnjega albuma. Novi album ne le dokazuje, pač pa potrjuje, da so Simple Minds skupina, ki z leti zori kot dobro vino. “Graffiti Soul” je tipičen Simple Minds album, ki bo tako v vsem nasledil tudi najboljša dela skupine. Za razliko od albuma “Black & White 0505050”, gre to pot za album, ki nosi nekaj več razuzdane in poskočne rock vsebine, deluje kanček manj osebno izpovedno in subtilno. Prav tako ne premore tako temačne atmosfere kot njegov predhodnik.
Simpe Minds delujejo na novem album znova absolutno neobremenjeno. Svoje skladbe zlagajo na podlagi jedrnatih, preprostih gibov, ki jih nizajo in oblikujejo skupaj v globoko smiselno celoto, kompaktno podkovanih skladb, ki vse po vrsti uživajo zmagovito združevanje nalezljive poslušljivosti in visoke atmosfere, kar dosegajo z velikimi izkušnjami, jasno držo, ki sledi cilju in viziji studijske ustvarjalnosti.
Tudi “Graffiti Soul” poseduje tisto izredno zvočno širino, ki jo skupina gradi na podlagi izpostavljanja zvočnih kolažev posameznih gradnikov Simple Minds glasbe. Ti na tak način ustvarjajo slikovit spekter prelivajočih se zvočnih kontrastov. Ta globina je dosežena skozi preliv “navite topline” aktivnega utripanja melodične in debele bas linije, ki tvori čvrsto oporo in hrbet skladbam ter preverjeno sobiva v dinamični simbiozi z Gaynorjevimi polnimi bobnarskimi zamahi. V skladbah, ki so spisane v pretežno srednje hitrem tempu se najde ogromno prostora, kjer kitarist Charlie Burchill poslušalca lahko impresionira z izrednimi barvnimi zvočnimi prepleti, ki jih snuje. Tu so atmosferične zvočne zanke ozadja, ki jih gradi z mnogimi “delay-i”, pred te pa umešča svojo aktivno kitarsko igro, ki je grajena na minimalizmu ubiranja strun akordov, občasnih dramatičnih, a kontroliranih pritiskov na vah vah efekt, ali le na sproščenem “rockanju” akordov. Mnogokrat Burchill zvito, prefinjeno “razpihuje” in dodatno poudarja svoj čutni perfekcionizem blagih in nevsiljivih kitarskih gibov iskrenega zaznavanja mnogih razpoloženj, s kreacijo ozadja milozvočne zavese kitarskih sintetizatorjev, ki se pridružuje njegovi aktivni igri in te v takšni hipnotično zvočni omami odstreli naravnost v osemdeseta. Ob vsem tem je vredno izpostaviti tudi to, da kolaži, ki jih ustvarja Burchill delujejo organsko, prizemljeno, naravno. Brez kančka pretencioznosti. Vse je položeno v skrbno plasiranih odmerkih, na skrbno določenih mestih. To je album izredne kontrole!
Tu je Jim Kerr, brez katerega glasba Simple Minds nikdar ne bi bila tako prevzetna in ne bi nosila nikdar tako močnega in izrazno prepričljivega sporočila unikata te skupine. Mož je mojster čutne, nevzvišene artikulacije neverjetne topline svojega prepoznavnega vokalnega pristopa. Zlasti skladba Light Travels predstavi Kerra v vsej svoji izrazni biti. Jim je v njej kot kameleon, s svojo subtilno prefinjenostjo, ki variira skozi petje, katero meji na točkah že na šepet izdiha, do pritajeno čutne grlenosti, s čimer kontrolirano dozira v različnih odmerkih osnovno barvo glasu. Igra vokala niza v vsej prepričljivosti mnogotera razpoloženjska stanja, ki jih želi skupina oživeti, kot enota skozi svoj artistični pristop. Še tale hipoteza, ki govori v prid veličine Jima Kerra kot pevca. Če slučajno “zvije” Bona pri U2, bodo ti že vedeli kje iskati zamenjavo zanj. Vprašanje pa je, če bi Kerr vabilo sprejel.
Skladb je devet. Vse nosijo na miljo prepoznaven duh skupine Simple Minds, ob tem pa med seboj motivsko razgibano nihajo, kar je zagotovilo izredne dinamične zgoščenosti tega albuma. To velja tudi za kreacijo mnogoterih vzdušij, ki nosijo zaščitno znamko nepredvidljivih dramatičnih obratov. Slednji faktor nenehno drži poslušalca v napetostni čuječnosti. Če k temu dodam neverjetno invazivnost melodično dovršene komponente albuma, ki jo ponujajo skladbe, katere se že na prvo poslušanje zajejo globoko v recepcijo čutov in zavest poslušalca, ni težko zaključiti, da gre tudi to pot za še en nov odličen studijski dosežek skupine. Favoritov ni. Ni skladb, ki bi tekmovale med seboj po tem katera bo hit, čeprav otvoritvena Moscow Underground ali Rockets, kar kličeta po tem. Simple Minds so v tem povsem neobremenjeni danes. Kljub temu pa naj navržem dejstvo, da se je album prvič po dolgih letih znova zavihtel tudi na lestvico domače Velike Britanije, kjer je teden po izidu zasedel odlično deseto mesto najbolje prodajanih albumov. Morda je uspeh prinesla ravno ta ravnodušnost skupine, ki želi danes le neobremenjeno uživati v skladanju svoje glasbe.
“Soul Graffiti” je visoko tekoč in dinamičen album. Ponuja vrhunsko produkcijo optimalno izrabljene zvočne širine in globine, perfektno melodično zgoščenost in enkratno simbiozo ter razporejenost veličastne komunikacije njegovih posameznih gradnikov. Album, ki se z lahkotno dotakne najglobljih kotičkov vaše duše. Pustite se mu zapeljati in prepustiti, ker vas bo v vsem polno nagradil in obogatil.
Zasedba
Jim Kerr – vokal
Charlie Burchill – kitara, klaviature
Eddie Duffy – bas kitara
Mel Gaynor – bobni
Produkcija
Simple Minds & Jez Coad
Seznam skladb
01. Moscow Underground (5:01)
02. Rockets (4:36)
03. Stars Will Lead The Way (3:26)
04. Light Travels (4:12)
05. Kiss And Fly (5:01)
06. Graffiti Soul (4:48)
07. Blood Type O (3:49)
08. This Is It (4:55)
09. Shadows And Light (2:56)
10. Rockin’ In The Free World* (4:17)
* bonus skladba, priredba originala Neila Younga
