Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Strawbs
Založba: A&M Records / Interscope
Izid: year
Trajanje: 36:31
Ocena: 4.5/5
Legendarni angleški progresivni folk rockerji Strawbs so z “Grave New World” poskrbeli za najboljši trenutek v svoji dolgoletni karieri, čeprav je pred njegovim snemanjem že kazalo, da so jim šteti dnevi. Njihov kitarist, pevec, lirični in skladateljski vodja Dave Cousins je bil namreč izjemno potrt po odhodu klaviaturskega čarodeja Ricka Wakemana s pomočjo katerega so na prejšnjem albumu “From The Witchwood” (1971) naredili velik korak naprej od razmeroma sramežljivih akustično folkovskih začetkov v zaznavno kompleksnejše sfere s prefinjenim vpletanjem elementov simfonike in elektrificiranega rocka. Po Wakemanovem odhodu k progresivno rockovskim titanom Yes so jim mnogi napovedali hiter zaton in utopitev v morju povprečnosti, če že ne razpad.
Cousins in njegova nadebudna glasbena tovarišija so vendarle preživeli veliko izgubo in iz nje izšli še močnejši z albumom, katerega večina Strawbs ljubiteljev upravičeno šteje za najboljši izdelek njihove kariere. Preobrat na boljše se je začel, ko je Cousins prebiral klasični kitajski tekst I Ching (antični sistem kozmologije in filozofije, kateri je imel ključen pomen na kulturo antične Kitajske) ter vprašal knjigo kaj naj naredi. Odgovor je bil uporabljen v besedilu otvoritvene klasike “Benedictus” – “Humble must he constant be, where the paths of wisdom lead, distant is the shadow of the setting sun”.
Wakemana je za klaviaturami uspešno zamenjal Derek John “Blue” Weaver (ex-Amen Corner, Fair Weather), čeprav je bil njegov staž v skupini samo kratkotrajen. Weaver seveda ni bil primerljiv s klaviaturskim čudodelnikom Wakemanovega kova, a je kljub temu upravičil zaupanje in na albumu prispeval vrsto izjemno sočnih simfoničnih aranžmajev na orglah, melotronu, harmoniumu in klavirju s pomočjo katerih so s polnimi jadri zapluli v prostrani svet progresivnega rocka.
“Grave New World” je konceptualen album, kar pomeni, da večino skladb na albumu povezuje zgodba o življenju človeka, kateri v sebi odkrije notranjo prebuditev ter pravo poslanstvo na svetu. Posamezne skladbe odražajo evolucijo skupine in korak naprej od njihovih akustičnih folk korenin z vpletanjem elementov simfonike in elektrificiranega rocka. Ustanovnemu članu, akustičnemu kitaristu in pevcu Tonyu Hooperju ta usmeritev ni bila pogodu, zato je skupino zapustil še pred izidom albuma. V najboljši tradiciji kvalitetnega britanskega folk rocka posamezne kompozicije na “Grave New World” odlikuje izvrstna mešanica pastoralnega in sakralnega vzdušja, medtem ko vnos epskih simfoničnih aranžmajev na posameznih kompozicijah pripomore k skorajda slavnostnemu ozračju. Vmes ne manjka tudi krajših Cousinsovih in Hooperjevih interludijev na akustični kitari s katerimi opozorita na akustične korenine skupine.
Na novo pridobljeni žar in vstajenje skupine po dramatičnem Wakemanovem odhodu odlično odseva že otvoritveni ep “Benedictus” z veličastnimi simfoničnimi aranžmaji na melotronu in orglah ter prosvetljenim besedilom. Simfonično veličastje povezuje prijetna pastoralna melodija na akustični kitari v navezi z mogočnimi večglasji, kar pripomore k izjemnemu, skorajda sakralnemu vzdušju. Inovativnost pa odsevajo elegantni okraski na klavirju in sočne pasaže na dulcimerju (marsikdo bo ob prvem poslušanju prevaran ter bo mislil, da gre za električno kitaro). Ta veličastni ep ostaja izjemno močan kandidat za najboljšo stvaritev v njihovi povesti.
Za učinkovito transakcijo med kompleksnejšimi stvaritvami in bolj bazičnimi folkovskimi trenutki dobro skrbijo krajši in nemoteči solistični vložki na akustični kitari kot sta denimo medsebojno povezana “Hey, Little Man…Thursday’s Child” ter “Hey, Little Man..Wednesday Child”, ki pripovedujeta o dialogu med očetom in sinom. Psihadelično obarvani “Queen Of Dreams” odseva navduševanje nad prog rockovskim eksperimentalizmom, saj vsebuje za njihove razmere neobičajen eksperiment; posamezne akorde na akustični kitari so posneli v obratnem redu, medtem ko duhovita solaža na dulcimerju prav tako ni od muh. Navkljub tem psihadeličnim kapricam najdejo dovolj časa, da ustvarijo galantno melodijo s pomočjo akustične kitare in orgel, katera v trenutku očara vse ljubitelje romantičnega folk rocka.
“Heavy Disguise” je odlična pastoralna skladba pod taktirko basista Johna Forda, kateri je tu v solo režiji prispeval vokal in melodijo na akustični kitari. Poleg temperamentnih akordov na akustični kitari navdušijo veličastni orkestralni aranžmaji s strani gostujoče pihalne sekcije. Skladba je po ritmu navdahnjena po Jethro Tull klasiki “Thick As A Brick”, kar je priznal tudi Ford, ki naj bi omenjeno Tull klasiko slišal po radiu. To dokazuje tudi politični humor, katerega je zaznati znotraj besedila. Na dramatičnem epu “New World” prvič v polno demonstrirajo svoje simfo prog rockovske odlike z vrsto pompoznih orkestralnih aranžmajev na melotronu. Cousinsovo besedilo je navdahnjeno s tragičnimi dogodki na Severnem Irskem in govori o politično razdeljenih družinah ter konfliktih. Ta odlična kompozicija je po vzdušju, sporočilu in strukturi v marsičem nadaljevanje skladbe “The Hangman And The Papist” s prejšnjega albuma.
“The Flower And The Young Man” je še ena Strawbs klasika z močno akustično melodijo in dražečimi simfoničnimi aranžmaji na klaviaturah, predvsem melotronu. Zborovska večglasja ustvarijo veličastno sakralno vzdušje, ki se odlično ujema z romantičnim besedilom o odpovedani ljubezni. Dramatični “Tomorrow” je izvrstno Cousinsovo posvetilo Wakemanu s katerim sta tudi po njegovem odhodu ostala velika prijatelja ter veliko let kasneje skupaj posnela album “Hummingbird” (2002). Daveov togoten način petja in tožeče besedilo odražata občutja, ki so ga prevevala ob Rickovem prezgodnjem odhodu brez vsakršnih poslovilnih besed. Na kompoziciji prevladuje temperamentna raba električne kitare in orgel z vrsto razposajenih pasaž in solaž, medtem ko umirjajoča melodija na akustični kitari v ozadju skrbi za ambientalno uravnoteženost. Cousins je nekoč izjavil, da ta skladba predstavlja trenutek, ko je bil prvič zadovoljen s svojim igranjem električne kitare.
Naslednja kompozicija, “On Growing Older”, je ob zasanjanem petju položena na prijetnih akordih Cousinsove akustične kitare in se kot taka giblje v bolj klasičnih folkovskih vodah, medtem ko je “Ah Me, Ah My” popolna kabaretna burleska s šaljivo melodijo, šegavim ksilfonom in zborovskimi vokali. Na “Is It Today, Lord?”, kjer vladajo sakralna večglasja, se je bobnar Richard Hudson izkazal z odličnim igranjem tradicionalnega indijskega inštrumenta sitarja, katerega so Beatli sicer popularizirali že v drugi polovici šestdesetih. Zaključek “The Journey’s End” z elegantnimi pasažami na klavirju in prijetno vokalno melodijo poskrbi za ustrezen konec tega izvrstnega albuma.
“Grave New World” predstavlja najimenitnejši dosežek v povesti prog folk rockovskih legend in enega najboljših folk rockovskih albumov sploh. Strawbs so po težki preizkušnji, ki jo je predstavljal Wakemanov odhod, izšli še močnejši in s to klasiko zakorakali v svoje najbolj plodovito ustvarjalno obdobje. Tovrstne čase ustvarjalnega zmagoslavja je napovedal Hooperjev odhod ter prihod rockerja Davea Lamberta s pomočjo katerega so v svoje glasbeno izrazoslovje začeli vpletati tudi trdo rockerske elemente ter posneli še nekaj izvrstnih albumov, ki še danes spadajo v zbirko slehernega glasbenega sladokusca.
Zasedba
Dave Cousins – vokal, spremljevalni vokal, akustična kitara, električna kitara, dulcimer, snemalnik
Tony Hooper – vokal, spremljevalni vokal, akustična kitara, avtoharfa, tamburin
Blue Weaver – orgle, klavir, harmonium, melotron, klaviolina
John Ford – vokal, spremljevalni vokal, bas kitara, akustična kitara
Richard Hudson – spremljevalni vokal, bobni, sitar, tabla
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Trevor Lucas – spremljevalni vokal na “Benedictus”
Anne Collins – spremljevalni vokal na “Benedictus”
Robert Kirby – aranžer na “Heavy Disguise”
Tony Visconti – aranžer na “Ah Me, Ah My”
Produkcija
Strawbs
Seznam skladb
1. Benedictus (4:24)
2. Hey Little Man … Thursday’s Child (1:05)
3. Queen Of Dreams (5:28)
4. Heavy Disguise (2:50)
5. New World (4:08)
6. Hey Little Man … Wednesday’s Child (1:05)
7. The Flower And The Young Man (4:17)
8. Tomorrow (4:44)
9. On Growing Older (1:54)
10. Ah Me, Ah My (1:21)
11. Is It Today Lord (3:04)
12. The Journey’s End (1:35)
Bonus skladbe (A&M re-issue only)
13. Here It Comes (Strawbs A-side, post GNW)
14. I’m Going Home (Dave Cousins solo A-side, nahaja se tudi na njegovem solo albumu Two Weeks Last Summer)
